Dr. Davor Pavuna: Stvari povem brez dlake na jeziku

Dr. Davor Pavuna je profesor fizike in izumitelj, ki je delal in predaval v vrhunskih znanstvenih centrih po vsem svetu. S šestindvajsetimi leti je pripravil kovčke in odšel v Anglijo. Po šolanju v Osijeku in Zagrebu, doktoratu v Cambridgeu ter specializacijah v Franciji, Avstraliji, ZDA in Indiji se je leta 1986 ustalil na Politehničnem inštitutu v Lozani, kjer mladim inženirjem na doktorskem študiju predava elementarno fiziko in fiziko kvantnih fluidov. Je predsednik svetovnega kongresa o nanoinženiringu in novih oksidnih tehnologijah v ZDA ter dobitnik nagrade Nikole Tesle za najboljšega inovatorja. Zanima ga veliko stvari. Iz agnostika se je razvil v globoko vernega človeka, ki verjame v obstoj Boga. O sebi govori brez dlake na jeziku, o kvantni fiziki pa menda razmišlja tudi na plaži v Rovinju.

Obamov minister za energetiko vas je imenoval v svojo ekipo svetovalcev za področje energije. Kritiki ameriški vladi očitajo, da v boju za čistejše okolje stori premalo. Ste vi zadovoljni z napredkom? 

Z Američani sem zelo aktivno sodeloval najmanj dvajset let. Medije v glavnem zanima zgolj sodelovanje z Obamo. O tem seveda ne smem govoriti, gre za strateške skrivnosti. Dovolj je reči, da se dogajajo zelo pozitivne zadeve na področju raziskav. V projekt nisem vključen le jaz, temveč izjemni znanstveniki in misleci z vsega sveta.

Znani ste kot goreč zagovornik zelene energetike in zelenih tehnologij. Kakšne so vaše izkušnje, ko potujete po svetu?

Delam v Ameriki, Švici, delu Evrope in seveda tudi v Aziji, v prvi vrsti bi tu omenil Kitajsko in Južno Korejo. Vsi imajo svoje posebnosti. Švico krasi največja stabilnost, prioriteta je izobraževanje mladih. Tam zelo rad delam. ZDA so fascinantne zaradi izjemne konkurence med najboljšimi, so tržišče idej. Tam je treba zmagati, nakar lahko znanstvenik računa na mednarodno prepoznavnost. Najzanimivejša pa je pravzaprav Kitajska, veliko stvari mora še razviti in pri tem je zelo zavzeta. Zelo ljuba mi je tudi Južna Koreja, ker je tudi tam treba razviti še mnoga znanja in tehnologije, tudi znanstveno gledano so precej napredni, večina se je šolala v Ameriki. Ne gre pozabiti niti Japonske, Rusije, Brazilije in številnih drugih. V znanosti šteje prav vsak.

Človeštvo se še naprej oklepa fosilnih goriv. Se strinjate, da doslej nismo imeli pravih tehnoloških rešitev?

Pred časom je Steven Chu, ameriški minister za energetiko, jasno dejal: »Fosilnih goriv, torej nafte, imamo dovolj za naslednjih petdeset let.« To pa ne pomeni, da želimo živeti izključno od tega. Obstaja veliko boljših rešitev, moj kolega iz Seattla Gerald H. Pollack je na nedavni konferenci v Cavtatu na primer pokazal, da se energija lahko črpa iz vode, ker je izpostavljena UV-žarkom. Obstaja še veliko drugega, smo šele na začetku neke boljše in pozitivnejše zelene energetike.

Ko ste se rodili (aprila 1952), je bilo na svetu 2,7 milijarde ljudi, danes nas je sedem milijard. Bomo zmogli brez umazanih tehnologij?

Seveda! Zemlja je nekoč že bila rajski vrt. Kratkoročno brez umazanih tehnologij ne bomo zmogli, dolgoročno pa je odgovor da. V naravi je vse mogoče, Zemlja lahko postane zeleni planet.

Če bi obstajala politična volja, koliko generacij bi potrebovali za prehod od umazane na zeleno tehnologijo? Kdo največ in najbolje dela za to?

Politične volje je vse več, ker t. i. manipulatorji – ta mafija, ki ji nekateri pravijo iluminati, bilderbergi, več imen je za ta združenja, jaz jim pravim bankaroidi in globalni imperialistični financerji – izgubljajo dinamiko manipulacije. Prosijo nas celo, da jih rešimo, ker so planet pripeljali na rob prepada. Nikola Tesla je potreboval dve generaciji, da je »elektrificiral« planet. Leta 1912 mu ni nihče verjel, še več, posmehovali so se mu. Ko je leto pozneje zmagal s svojimi argumenti, je vendarle potreboval dve generaciji za dosego svojega cilja. Najnaprednejši so Nemci in Kitajci, če na primer pogledamo sončno energijo. Ne smemo pa pozabiti niti manjših držav, konkretno Slovenijo ali Hrvaško. Geniji in inovatorji so povsod.

V nekem intervjuju ste dejali, da je treba imeti visoke cilje – dobiti Nobelovo nagrado, postati milijarder ali najboljši vinogradnik –, da se ne gre zadovoljiti s povprečnostjo. V Sloveniji je priljubljen rek »Skromnost je lepa čednost«. Kaj pravite na to?

To je kompatibilno, vsak človek je pomemben, vsak je avtentičen in skromnost je lepa čednost. Med letom sem prebral biografije vseh največjih skladateljev klasične glasbe, od Haydna in Bacha do Beethovna, Mozarta itn.; vsi so se tako vedli, vsi po vrsti so bili skromni, tako kot Tesla in Einstein ali v Sloveniji Rudi Podgornik, tudi vi imate namreč izvrstne znanstvenike. Cilj je, da vsak človek iz sebe naredi največ, kar lahko. To ne pomeni, da mora biti agresiven v odnosu do okolja, aroganten ali družbeno težko sprejemljiv. Če vidite lepo žensko, se običajno tudi prepozna kot lepotica, kar pa ne pomeni, da mora biti bahava.

V oddaji »Nedjeljom u 2« ste rekli: »Sanjam o teleportaciji.« Kdaj bo to mogoče?

Ne, ne sanjam o teleportaciji, ampak o telemanifestaciji, kar je nekako enako, le natančneje rečeno. Ker smo kvantna bitja, atomi so namreč kvantni, se bomo nekoč lahko telemanifestirali. Metrološka fizika predpostavlja, da bomo za to potrebovali od tri do pet tisoč let. To ni znanstvena fantastika, o tem se v znanosti resno razpravlja, nekatere teleportacije smo že izvedli. Zdaj se to dela na bakterijah, princip smo torej dokazali. Težava je človekova zavest. Ta se mora identificirati sama s seboj in ne s telesom. Sicer telemanifestacija ni mogoča.

Vaša kariera je vrhunska, če imam prave informacije, vam po izkušnji v tujini dolgo ni uspelo dobiti položaja na Hrvaškem. Kako to?

Morda bi ga dobil, samo bi bil slab. Na Hrvaškem so tako kot v Sloveniji vladali boljševizem, titoizem, kardeljizem, stalinizem. Tako je na Hrvaškem nekako še danes. Položaja ne dobite zaradi kakovosti, ker nam še vedno vlada izem, politikantstvo. Verjetno je podobno v Sloveniji. Dokler ne izpeljemo popolne lustracije, dokler se ne umaknejo ljudje, ki so bili kakor koli del teh izmov, totalitarizmov, ne moremo priti do stanja, da se ljudje ozavestijo. Prvi šok, ko pridete v Švico, je ugotovitev, da so ljudje svobodni, da niso hipnotizirani. Dvajset let sem potreboval, da sem se dehipnotiziral iz hipnoze boljševizma. Bal sem se celo povedati svoje mnenje. Profesorji v Angliji, kjer sem delal doktorat, so mi rekli: »Počakaj malo, ti vedno citiraš druge, povej, kaj misliš ti!« No, zdaj sem svoboden, stvari povem brez dlake na jeziku in prav malo se zmenim za to, kaj na to porečejo ali kaj si o tem mislijo drugi.

So mediji sila dobrega ali zla? Zanima me vaša izkušnja, pravite, da skrbno izbirate informacije.

Moja izkušnja z novinarji je fantastična, zelo pametni, zelo izobraženi so, vsi razumejo, o čem govorim. Ne čudite se, če filtriram informacije. Televizija in velike postaje, kot je CNN, so brez dvoma manipulativne. Če gledate dnevne novice, ki vam jih servirajo, potem ste hipnotizirani. Zato nimam televizorja, ne berem dnevnikov in ne poslušam tistega, kar pravijo t. i. mainstream mediji. Vedno poskušam dobiti izvirne informacije in sam zase narediti zaključke. Če padate v te iluzije, potem obožujete napačne bogove. Zato v krizi postanete zafrustrirani, delate samomore in postajate zelo »zakisani«. To pa za človekov duh ni dobro.

Na katero svojo inovacijo ste najbolj ponosni?

Nisem ponosen na svoje inovacije, tako kot hrvaška pisateljica Vesna Krmpotić menim, da vse nekako privre iz človeka. Izumil sem neke naprave za ultrahitro kaljene materiale, pa nekakšne superprevodne materiale s srebrovimi oksidi, napisal številne učbenike, vse to predstavlja pomemben prispevek. Dojemam se kot človeka, iz katerega je to prišlo. Podobno je pesem Yesterday prišla iz Paula McCartneyja. Sam je to lepo opisal, da se je nekega jutra zbudil in zgodila se je ta pesem. Tako je tudi z mojimi inovacijami, zanje se zahvaljujem dragemu Bogu in ne sebi. Zadovoljen sem, ker sem dosegel tako imenovano prvo kategorijo svetovne fizike. Ne obstaja najboljši fizik na svetu ali kaj podobnega, vsekakor pa fiziko zelo dobro poznam in v družbi fizikov z vsega sveta se zelo dobro počutim.

Odkritje Higgsovega bozona sodi med največja odkritja v znanosti. Kakšna je vaša prva asociacija ob tem?

Mnogi pravijo, da je bilo vse skupaj predrago in nepotrebno. Ni bilo. Okoli petnajst milijard evrov, kolikor so znašali stroški za nekaj tisoč znanstvenikov, ki so delali nekaj let, to ni velika številka. Zakaj? Toliko ameriška administracija porabi v nekaj dneh raznih vojn ali saniranja Wall Streeta. Takšna vsota za znanstvenike, ki želijo preveriti neke koncepte, ni visoka. Glede tega imam torej pozitiven odnos. Ne zato, ker bi bil higgs tako pomemben, najverjetneje sploh ni higgs, temveč nekakšno »lepilo«, ki daje maso. Cenjeni kolega in prijatelj, slovenski znanstvenik Dragan Mihailović (IJS in Univerza v Ljubljani), je že pred nekaj leti pokazal, da t. i. Higgsov bozon obstaja v superprevodnosti in je podobno »lepilo« prisotno na različnih področjih fizike.

Zakaj je danes pomembno študirati fiziko?

Na žalost so druge discipline neustrezne. Ni treba študirati samo fiziko, lahko tudi matematiko, ampak druge discipline, razen delno morda še kemija, niso dovolj matematične in ne dajejo dovolj vpogleda v višje korelacije. Kvantno fiziko, ki je pomembna povsod, se dandanes, kolikor vem, učijo le še kemiki. Vsak bi potreboval osnovno diplomo iz fizike, to je brez dvoma najkompletnejša znanost.

Kako gledate na razlike med naravoslovci in družboslovci? Razprave o razmerju med naravo in družbo so videti večne.

Ne, ne, ne … Nobene debate ni. Naravoslovci so edini kvalificirani, da o čem razpravljajo. Družboslovne znanosti so koristne, ampak teh ljudi je res preveč. Da bi razumeli kompleksnost današnjega sveta, je naravoslovje pomembnejše. Brez težav sem se naučil veliko psihologije, sociologije, ekonomije in vsega drugega. To človek obvlada v dveh, treh letih, za razumevanje fizike pa potrebujete najmanj dvanajst let. Tako neverjetna je, da sem jokal, ko sem delal izpit iz kvantne fizike. Kvantno fiziko morate razumeti, da bi lahko razumeli postkvantno, in šele potem boste razumeli, kako funkcionirajo kompleksni sistemi.

Naj torej države vodenje prepustijo fizikom in matematikom, ker so se ti, tako ste sami dejali, »izobraževali v disciplinah, v katerih je nemogoče lagati«?

Seveda, ravno zaradi tega! Globalni finančni ustroj ni zasnovan ne na zlatu ne na vladah, na ničemer. Virtualni denar so napihnili do – pazite zdaj – 500 trilijonov evrov, plus ali minus 150 trilijonov. To je številka za fizike, bankirji o takih številkah nimajo pojma. Z ekonomskega vidika je ta številka popolnoma nerealna. Kaže na to, da so svetovni finančni sestavi najmanj tisočkrat prenapihnjeni. Zato je vsak dolg, o katerem je danes govor, realno tisočkrat manjši, če se upošteva ta lestvica. Drugače je vse skupaj brez smisla.

Kakšen pa je vaš odnos do novih informacijsko-komunikacijskih tehnologij? 

Nove tehnologije so v redu, čez nekaj tisoč let bo vse mogoče. Toda vse to vam ne bo dalo tistega, kar je za človeka najpomembnejše – to pa je ljubezen. Ljubezen, skupnost in sočutje. Niti ena tehnologija vam ne more pričarati občutij, ki jih doživite na Bohinjskem jezeru ali pa na vrhu Triglava. Fotografirate se z družino, skupaj popijete čaj in se imate radi. Vse to je veliko pomembnejše kot vse tehnologije skupaj. Ljubezen je edina, ki je vedno pomembna.

Nekje ste dejali, da so ženske prihodnost narodov. Lahko razložite?

Nekako ste bližje Bogu. Moški smo hipnotizirani, vleče nas v nekakšno hitro delovanje: ali igramo nogomet, pijemo pivo ali se kaj igramo, računamo. Ženske pa krasi večopravilnost. Vedno sledijo petdesetim različnim procesom in čustvovanjem. V tem pogledu so ženske bližje Bogu. Imajo tudi močnejšo intuicijo. Kot civilizacija smo ženske preveč tlačili. Sam bi jim dal veliko več možnosti, da izrazijo vse, kar vidijo in čutijo, zagotavljam vam, da bi bila civilizacija tako boljša. Ženske zmorejo doseči višjo stopnjo harmonije in ljubezni.

Kaj je najpomembnejše v karieri znanstvenika?

V vsaki stroki je pomembno biti sam svoj, biti to, kar si. Ne moreš postati Einstein, Tesla ali kdo tretji, če nisi to, kar si. Če se torej nekdo rodi kot Pepek Štefek iz Ljubnega ob Savinji in ima talent za matematiko, naj to razvija. Drugi bodo to prepoznali. To je kot na primer Messi v nogometu. Ni vam treba biti genij, da vidite, da je bil človek, ki na eni tekmi zabije pet golov, dejansko rojen za to. Takšni so tudi glasbeniki. V znanstveni karieri pa je najpomembnejše odkriti to strast in se vanjo potopiti. Potem je seveda treba zelo veliko vaditi, brez deset tisoč ur dela se ne da priti do uspeha. Osem tisoč ur trdega dela ni dovolj. Da postanete Usain Bolt v kateri koli disciplini, morate zelo veliko trenirati. Ponavljam, najmanj deset tisoč ur. Politiki tega ne delajo, večina jih nekaj tisoč ur pije kavo, potem pa nam samo solijo pamet.

Ko nehate biti vrhunski fizik, vzamete v roke kitaro. Slišala sem, da ste nastopali tudi v Ljubljani.

Res je, to je bilo leta 1974. V dvorani je bil tak hrup, da smo komaj slišali, kaj igramo. Takrat smo se imenovali Speleo-Izvor, dobro smo igrali. V Ljubljani sem imel verjetno največji rokenrol koncert (20.000 mladih) v svoji karieri. Potem sem kitaro postavil v kot in se posvetil fiziki. Danes občasno igram v svojem latino jazzbandu v Lozani, imenujemo se Tsha-Coo. Dobro nam gre, slog je sicer drugačen, vsekakor pa lahko rečem, da me igranje kitare zelo sprošča.

Vem tudi, da radi plavate, smučate, tečete …

Ja, zelo strasten smučar sem. Rad plavam, ker to dobro dene moji hrbtenici, veliko tudi tečem. Zato tudi živim v Švici. Če bi lahko prej prišel v Ljubljano, bi verjetno živel v Ljubljani. Dobro smučanje je na Krvavcu, v Bohinju, na Golteh, po vsej Sloveniji. Najboljše pa je verjetno res v Švici. Za dobro fizično kondicijo skrbim redno. Pretekel sem londonski maraton in vrsto drugih, tudi polmaratonov.

Kakšen je bil vaš najboljši čas?

Mislim, da okoli treh ur in pol v Londonu leta 1982. Ne fascinira me toliko hitrost kot vzdržljivost. V karieri mi je uspelo tudi zato, ker sem razvil strašno moč duha. Ne morete me zlomiti. Vedno sem plaval proti toku. Ko so vsi rekli, da se nečesa ne da narediti, sem jaz to naredil. Zelo trmast sem in za uspešnost je to zelo pomembno.

Kaj je tisto, kar vas žene naprej?

Motivira me to, kar sem obljubil tudi svojim otrokom in mladim. Mi smo krivi, da smo dovolili to sivo civilizacijo bankaroidov, naftarjev in manipulantov. To je živalski vrt, in to slab. Ljudje zmoremo in moramo delati bolje. To dokazujeta tako znanost kot duhovnost. Za mojo kariero je bilo pomembno, da sem se prebudil kot človek. Prej sem bil zelo površinski, zdaj pa iz mene vrejo lepše in plemenitejše stvari. S kolegi z vsega sveta se bojujem, da naredimo civilizacijo zeleno. Mi smo torej vrtnarji boljšega, harmoničnejšega rajskega vrta, kar planet Zemlja lahko postane. Slovenija to že je, samo nekoliko več harmonije morate primešati v dnevno življenje in imeli boste vse. Tudi zato zelo rad in pogosto prihajam v Slovenijo.

Nataša Briški

(intervju je bil objavljen v Azimutu, reviji UniCredit Bank, jesen 2012)

P.S. Objavljeni bodo komentarji, ki ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja tako do avtorice zapisa kot drugih komentatorjev in komentatork.