Ena o zaposlovanju ali ko si na drugi strani mize

Jaz sem svojo prvo zaposlitev dobila z eno nogo v študentskem delu, na drugi pa je bil še frišen odtis zadnjega izpita na faksu. Ni šlo ne za veze, ne za poznanstva, ne izobrazbo, ne izkušnje. Čakajoč na zagovor diplomske naloge sem se prijavila na razpis za vodjo projektov v enem izmed kinematografov. Opis delovnega mesta se mi je zdel sanjski, saj so bile kino dvorane v tistih časih moj drugi dom.

Naziv vodje je bil za mojih nič delovnih izkušenj milo rečeno izven moje lige, a sem bila preveč navdušena, da bi me odvrnil od prijave.

Podobno mislečih nas je bilo za eno malo vojsko in očitno so prav vse povabili na testiranje. Zbrali smo se v nabito polni kinodvorani in dokler nisem dobila v roke vprašalnika, se mi je vse skupaj zdelo kot na loteriji. Ko pa sem zagledala vprašanja o številu obiskovalcev v slovenskih kinematografih, režiserjih, oskarjih, igralcih, studiih in mojih najljubših filmih, so se mi usta spontano razlezla do ušes. Za hip sem zaslišala namišljene fanfare studia 20th Century Fox in začela preprosto uživati.

Test sem zaključila med prvimi in za vsak slučaj še malo posedela v dvorani, ker … no ja, nikoli ne veš, iz katere vrste te gleda bodoči delodajalec. Šele, ko sem bila čez nekaj dni povabljena na razgovor, sem postala zares nervozna. Ker, če sem že pri testiranju uživala, kako bi šele v svoji novi službi. Se že vidim, kako na Brniku pričakam Russla Crowa in ga peljem na slovensko premiero Gladiatorja …

Razgovor je potekal precej sproščeno, sogovornik mi je namignil, da sem bila v odgovorih zelo dobra, AMPAK … (glede na dramaturške vložke ste ga verjetno pričakovali, ne?). Hladen tuš: odkrito mi je povedal, da iščejo moškega sodelavca. A je hitro, še preden sem se uspela zbrati in namigniti na enakopravnost med spoloma, dodal: “Lahko pa prideš delati v podjetje, ki izdaja novo filmsko revijo”.

In vse ostalo je zgodovina. Ni me zanimala ne plača, ne delovni čas, ne naziv. Fanfare morda ne bodo zaigrale tako glamurozno, napovednik za Gladiatorja bom napisala na podlagi press materiala in obleka na premieri bo pač bolj casual. Bom pa še vedno v branži, ki mi je blizu in, kar je najpomembneje, dobila sem svojo prvo službo. Praktično čez vikend sem morala razbiti prašička s prihranki od študentskega dela in se zapufati pri vseh možnih babicah, da sem kupila svoj prvi avto. In sem šla, iz Kočevja v Ljubljano, z mravljinci v nogah, a ponosna, svojim prvim redno zasluženim tolarjem naproti.

Kmalu se je izkazalo, da moja prva služba ni bila čisto nič “filmska”. Že res, da sem imela novinarsko izkaznico, ki mi je omogočala brezplačne oglede vseh filmov. Ampak več kot pogledati jih pa tudi ne moreš, kajne? Sploh, če ti od plače na koncu meseca ostane ravno za eno kavo in pol pice margerite, od vodje projektov pa le še garaško delo komercialista za trženje oglasnega prostora. A se nisem pritoževala. Kmalu sem našla sopotnico, s katero sva si delili stroške prevoza, pa je nekako zneslo. Verjetno zato, ker sem živela pri starših in nisem imela drugih fiksnih stroškov. Kljub temu, da sem si želela čimprej na svoje, so mi delovne izkušnje in dejstvo, da sem bila izmed vojske kandidatov izbrana prav jaz (okej, ne ravno za tisto službo, pa vendar), pomenile ogromno. Pot je bila res trnova, saj revije takrat ni poznal praktično nihče. A nisem obupala – in prišel je prvi “čisto moj” oglas, prvi “čisto moj” naročnik, prvi pozitivno zaključen projekt …

Romanca z mojo prvo službo se je na koncu vseeno zaključila pri denarju, saj sva si s fantom želela ustvariti svoj novi dom. In zidarjev s kino vstopnicami pač ne moreš plačevati.

Vse naslednje zaposlitve sem dobila s kombinacijo izkušenj in priporočil. V filmskem svetu sem vztrajala leto dni in vseskozi je bil moj cilj, da projekte zaključim uspešno. In spoznam čim več novih ljudi, ki bodo znali to ceniti in primerno nagraditi. In, kot bi rekli južni sosedje, kad krene, krene. Prišle so nove ponudbe, novi izzivi, nove zmage, boljša plača. In z njo prvi kredit za stanovanje.

Ko si v vlogi zaposlovalca, se svet zavrti za 180 stopinj

Danes, dobrih 10 let pozneje, še vedno igram vlogo komercialistke. Le, da imam zdaj malo bolj “bleščeč” naziv in da je kredit za stanovanje že zdavnaj poplačan. In zdaj jaz prejemam ter prebiram prošnje za zaposlitev. Bodisi tiste, ki prihajajo na podlagi razpisov, bodisi tiste naključne. In če sem v trenutku, ko sem nase prevzela tudi to odgovornost, mislila, da bo kadrovanje lahka naloga, sem se prekleto motila.

Kot majhno podjetje, ki si želi rasti, a ima na voljo omejeno količino sredstev za nove kadre, se moraš najprej odločiti, ali boš iskal mlade nadobudneže, ki se bodo pripravljeni kaliti pri tebi za relativno majhen denar, ali pa boš investiral v izkušene komercialiste, ki jih boš “ukradel” konkurenci, seveda za primerno višjo plačo. V prvem primeru boš moral v proces uvajanja vložiti ogromno svojega časa, v drugem pa boš porabil ogromno denarja, ki se ti skoraj zagotovo ne bo povrnil prej kot v treh letih. V obeh primerih pa tvegaš, da izbrani kandidat ne bo zadovoljil tvojih pričakovanj.

Ker delujemo v branži, v kateri se rezultati dosegajo samo na dolge proge in ker v Sloveniji praktično nimamo konkurence, si z izkušnjami dobro plačanih “mačkov” nimamo kaj dosti pomagati. Zato je odločitev za “vzgojo” mladih in neizkušenih kadrov praktično edina možna pot.

Moje izkušnje z zaposlovanjem mladih so zaenkrat eno veliko razočaranje

Kot prvo – bore malo se jih je pripravljenih voziti do Šenčurja. Šenčurja pri Kranju, naj dodam, ki je od Ljubljane oddaljen dobrih 15 minut vožnje po avtocesti, naši prostori pa so tik ob njenem izvozu. Še največjo zavzetost za vožnjo kažejo kandidati iz Murske Sobote in okolice, kar pa je, roko na srce, preveliko breme, tako za podjetje kot tudi z vidika njihovega časa.

Kot drugo – večinoma gre za kandidate brez kakršnihkoli oprijemljivih izkušenj. Pa ne govorim toliko o delovnih izkušnjah kot o študentskem delu, samoiniciativnih projektih, ali pa nenazadnje o idejah, ki jih lahko predstaviš potencialnemu delodajalcu. Če si si že vzel čas, da napišeš prijavo, je res tako težko dodati tistih par stavkov, zakaj naj te povabimo na razgovor in zakaj se vidiš v našem podjetju?

Kot tretje – kandidati velikokrat sploh ne preberejo razpisnih pogojev, ampak pošiljajo prošnje kot po tekočem traku. Če razpišem delovno mesto “komercialist za tuje trge” in kot potreben pogoj navedem angleški jezik, ti pa na razgovoru poveš, da bi moral znanje osvežiti, ker si se angleščine učil nekaj malega v osnovni šoli … ja prmejduš, da te bom najmanj prestrelila s pogledom, ker trojno tratiš moj čas. Najprej, ker sem prebrala tvojo prijavo, potem z intervjujem in na koncu še zato, ker bom morala namesto tebe na razgovor poklicati novega kandidata.

Kot četrto – skoraj vsi po vrsti bi imeli že na začetku bajne plače. Ker jih to po novem učijo na faksu ali zakaj že? Ali pa morda zato, ker si podjetje, ki gre v razpis, to pač lahko privošči? Tudi tistim z bleščečo oceno iz ekonomije ne pade na kraj pameti, da je potrebno svojo plačo zaslužiti. Pa ne samo to, zaslužiti je treba bruto bruto znesek, pokriti stroške, ki jih boš sproti ustvarjal in na koncu mora ostati še nekaj za lastnika. To je tisti, ki je v podjetje vložil svoj denar – najverjetneje (tudi) zato, da mu bo ta prinašal dobiček. Zagotovo pa ne zato, da boste vi imeli službo. Ker ste naredili faks.

In nenazadnje, ko že misliš, da si v svoje vrste sprejel najboljšega kandidata, te ta pošteno “nategne”. Recimo tako, da v desetih dneh ne uspe pripraviti preprostega seznama potencialnih strank, ker je vmes gledal olimpijske igre. Ali pa tako, da v službenem času veselo objavlja 50 odtenkov svojega delovnega razpoloženja na Facebooku. Ali pa še huje, da med tem istim službenim časom promovira svojo dejavnost, ki naj bi jo po dogovoru tržil izključno izven delavnika.

Od kadrovskih floskul k dejanjem

Nikakor nočem metati vseh iskalcev zaposlitve v isti koš. In ne pravim, da so mladi v tem kontekstu slabši ali bolj izbirčni od tistih, ki imajo za sabo že nekaj kilometrine. A govorim na podlagi svojih izkušenj in zato sem se osredotočila predvsem na mlade iskalce zaposlitve, ki iščete svojo srečo v številnih razpisih:

1. Čeprav ste napisali že 100 prijav, dajte vse od sebe tudi pri 101.

2. Preberite vsebino razpisa. Če ste v dvomih glede razpisnih pogojev, pokličite podjetje in vprašajte, kar vas zanima. Ponavadi ne grizemo.

3. Pozanimajte se, kaj podjetje počne in si poskusite zamisliti, kaj se od vas dejansko pričakuje. Poskusite najti vsaj eno konkretno izkušnjo, ki se navezuje na omenjeno delo, ali pa napišite kakšno idejo, kako bi lahko vaše znanje uporabili.

4. Postavite se v vlogo vašega vodje. Ali pa še raje lastnika, če gre za manjše podjetje. Ker ne glede na to, za kakšno delovno mesto gre, na koncu dneva se vse gleda skozi dodano vrednost. Na koncu dneva morate vašo plačo zaslužiti.

Verjamem, da vas na kruto realnost iskanja prve zaposlitve na vseh fakultetah, še manj pa v srednjih šolah, ne pripravijo zadostno. Verjamem tudi, da se vam nasveti kadrovskih agencij, ki jih berete v različnih medijih, in priporočila vaše svetovalke na zavodu za zaposlovanje zdijo navadne floskule. Ampak verjemite tudi vi: službe so. Morda ne sanjske, morda ne najbolje plačane in morda ne ustrezajo ravno najbolje vašemu profilu. A tudi jaz nisem študirala filmske umetnosti, še manj pa trženja oglasnega prostora. Včasih je potrebno sprejeti kak kompromis in iti en korak nazaj, da greš potem lahko dva naprej. Če ste iz pravega testa, boste kmalu korakali samo še naprej. Le pogumno! 😉

P.S. Da podkrepim svoj optimizem, naj povem, da sem ravno te dni zaposlila novega sodelavca. Prepričal me je s tem, da je na vprašanje, ali bi raje imel visoko fiksno plačo, ali nizko fiksno plačo in visoko stimulacijo, edini odgovoril “pravilno”. Če ste me pozorno brali, veste, katero opcijo je izbral. Po treh mesecih poskusnega dela sem z njim zelo zadovoljna. In komaj čakam, da bo zaslužil več kot jaz :).

Avtorica: Anda Arko, ekonomistka, brez dlake na jeziku. Ponosna lastnica čivave. Zasvojena s potovanji. Izvaža zdravje za denar in ponoči mirno spi. Spremenila bi slovensko zastavo. Na Twitterju jo najdete pod @illegall_blonde.

Zapisi Ande Arko na Metini listi:

Bolj kot spoznavam ljudi, raje imam pse.

Vsak dan, v obe smeri, dobesedno borba za preživetje.

Blondinka s Harvarda