“Kaj skrivaš v torbici, prasica?”

Ahamed Rosul (foto: Katja Lihtenvalner)

Z LJUBEČIM OBJEMOM NAD GRŠKE NEONACISTE*

„Svoja srca moramo odpreti fašistom. Manjka jim ljubezni, zavedanja in topline. Rabijo objem. Ne moremo nad njih z nasiljem, ki bo rodilo novo nasilje,“ je v petek na velikem koncertu na ploščadi Sintagma v samem centru Aten, ki se ga je udeležila več tisoč glava množica, povedal grški hiphoper Tiny Jackal eden izmed najbolj tesnih prijateljev grškega raperja Pavlosa Fissasa, znanega tudi kot Killah P, ki je bil umorjen pred točno enim letom. „Boriti se moramo za mir. Tako bi si želel tudi Pavlos“, so nam sporočali iz velikega odra, katerega ozadje je ironično osvetljeval grški parlament, ki neonacistične veljake Zlato zoro, iz skupine katerih je prihajal tudi morilec grškega raperja Giorgos Rupakias, gosti, demokratizira in legitimizira. „Pavlos je bil dobrega srca, ogreval je srca brezdomcem v vsakem predelu našega mesta,“ so peli njegovi prijatelji iz odra.

Koncert v spomin grškemu raperju (foto: Katja Lihtenvalner)
Koncert v spomin grškemu raperju (foto: Katja Lihtenvalner)

Koncert v spomin grškemu raperju je bil predčasno prekinjen zaradi nasilja med udeleženci koncerta, ki se niso strinjali z miroljubnimi besedami namenjih grškim neonacistom.

PACIFISTIČNO PROTI TIRANIJI IN NASILJU  

Pacifistični organizatorji (Fissasovi prijatelji in družina) so želeli, da se koncert ne bi spremenil v še enega mnogih antifašističnih dogodkov, ki bi bil usmerjen izključno proti neonacistični politični stranki Zlata zora. Ta ostaja tretja najbolj priljubljena stranka v državi. „Pavlos je bil umirjen človek, ki ga niso zanimali boji na ulici,“ so pripovedovali o njem. Ves čas šesturnega koncerta sem opazila, da se je množica grizla v ustnice ob pridiganju iz odra „o miru, objemanju in spreobrnjenju fašistov“. V spoštovanju do umrlega glasbenika so ego in lastno dojemanje stanja dolgo tlačili ter prenašali pacifistično poezijo Fissasovih prijateljev in večine nastopajočih (zvrstilo se jih je preko 20).

Proti polnoči, ko se je količina popitih pivnih pločevink, nemarno pometanih po tleh, povečala, je postajalo vedno bolj razgreto in množica ni bila več pripravljena umirjeno prenašati pasifistične retorike. „Fašisti, kreteni, prihajajo vislice!“ je postajalo vedno glasneje ter  „Pavlos živi, uničimo fašiste!“ je odmevalo z druge strani.  Nestrinjanje o tem, kako „ozdraviti“ fašiste in kako se lotiti tega fenomena je postajalo vseprisotno. Miroljubni posamezniki so ostajali samo še na odru. „Pavlosa Fissasa ni ubil samo Rupakias. Ubilo ga je tistih pol milijona volilcev Zlate zore,“ je malo po eni uri zjutraj povedal grški pevec Stathis Drogosis. Zanetil je iskro.

Množica je začela kričati znane antifašistične slogane, ki so postajali vedno glasnejši. Na oder je zato stopila skupina Fissasovih prijateljev in še enkrat pozvala: „Vojskujemo se z ljubeznijo in mirom. Ne bomo ubijali!“ Množica se ni pomirila. „Niste prišli v spomin Pavlosu, ampak samo zaradi enega jebenega razloga,“ se je razburil eden izmed njegovih prijateljev. Takrat se je ogenj razplamtel. Na oder so začele leteti plastenke z vodo. Kmalu se je vnel pretep pod odrom, za odrom, na odru in dogodek namenjen humanistu, pacifistu in izjemnemu človeku Pavlosu Fissasu je bil prekinjen in končan. Domov smo odšli z mešanimi občutki ter pogledujoč proti specialnim enotam policije, ki je dogodek budno spremljala, in čakala, kdaj bo dobila navodila za ukrepanje, kakor so jih dobili dan prej.

VANDALISTIČNI ČETRTEK

Nasilno je bil prekinjen in končan tudi dogodek posvečen Pavlosu Fissasu prejšnji večer, ki so ga enako sklicali najbližji Killaha P. Odkrili so spomenik posvečen grškemu hiphoperju, ljudje so prišli s cvetjem. Na ulici, kjer je bil Fissas zaboden do smrti, smo slišali njegove pesmi, vedno družbeno kritične, iskrene in politično aktualne. Deset tisoč glava množica se je nato namenila na shod po atenskem Keratsiniju.

Shod po atenskem Keratsiniju (foto: Katja Lihtenvalner)
Shod po atenskem Keratsiniju (foto: Katja Lihtenvalner)

Pohod po Fissasovih ulicah ni trajal niti eno uro, ko se je v množico začela tihotapiti skupina preko dvesto zamaskiranih, večinoma mladih fantov, ki so v rokah nosili lesene palice, opeke, kamne, kladiva idr.. Razbijali so bančne avtomate in poslopja bank, občinske zgradbe, privatne trgovinice, pekarne ipd.. Vsi, ki smo obstali med vandalistično hordo, smo lahko bili priča temu, kako je policija mladim razgretežem dovolila, da so po nekaj kilometrov dolgih pirejskih ulicah izvajali svoj agresivni pohod. S tem so si ustvarjali maneverski prostor, v katerega bi lahko vstopili in zaplesali svoj sadistični ples. Ko so prišla navodila za ukrepanje, so se nas namenili na ulice psovati, zmerjali in pretepali so vsakega, ki se jim je približal.

„Kaj skrivaš v torbici, prasica?“, je mimoidoči policist specialne enote nagovarjal protesnico, ko je ta kričala antifašistične slogane. „Našli vas bomo malo nižje in vas razbili!“ je grozil drugi noseč plinsko masko, čelado, opremljen s ščitom in orožjem. Policisti so kmalu začeli aretirati posameznike, ki so jih sumili sodelovanja pri vandalistični povorki, ter jih preko 60 odpeljali, ob tem pa udarili tudi tri fotoreporterje.

Iz sprva umirjenega shoda v spomin ubitemu Pavlosu Fissasu je nastal kaos, v katerem smo skušali ubežati smrdljivemu dimu iz smetnjakov, policijskemu nasilju ter se oddaljiti od dejanj neracionalne skupinice v črno zamaskiranih mladcev.

POLARIZACIJA ANTIFAŠISTIČNEGA POLJA 

Takšne vrste bojnega polja Atene to leto še niso videle. Oba dogodka sta se končala zaradi impulzivnosti posameznikov, ki so dneva izkoristili za samouveljavljanje brez vidnih učinkov razen denarne kazni, ki jih bodo za večino mladoletnih aretiranih nosili njihovi starši. Odprlo pa se je tudi novo polje polarizacije med antifašističnimi ideologijami, ki si vsaka po svoje razlagajo, kako se lotiti tega nevarnega fenomena, ki se je nedvomno dobro zaplodil na grški zemlji. „Nimajo nobenega stika z realnostjo. Objem fašistom?! So kdaj v življenju videli krvave obraze razbitih imigrantov?“, smo brali na socialnih omrežjih te dni. Nasprotniki so odgovarjali: „Posamezniki so se brez spoštovanja do umrlega vtihotapili na oba dogodka in ga izkoristili zase. Če so si njegovi prijatelji želeli umirjeni dogodek, bi jim to mogli dovoliti.“

V Grčiji živim v obdobju, ko se je zgodilo več kot 90 % rasističnih, ksenofobnih in homofobnih napadov, kjer so bili obtoženi neposredno povezani z Zlato zoro. Moja pacifistična ideologija se je začela reformirati v odziv na neonacistične, rasistične in homofobne podobe, ki sem jim bila priča. Polomljena krvava telesa, že dolgo ne več samo imigrantov, praviloma spadajo v mesta Atene, Solun in Patra, kjer živi skupaj več kot 70 % prebivalstva. To hkrati pomeni, da so del grškega vsakdana, za katerega pa je skupaj z mediji, javnostjo in grško levičarsko politično srenjo, ki se ji pripisuje antifašistični aktivizem, značilna predvsem velika mera ignorance, arogance in zanikanja.

IGNORIRANJE AGRESIVNE REALNOSTI

Ignoriranje neonacističnega nasilja čudovito uspeva večini grških medijev, ki bi lahko pomagali pri tem, da bi bile razbite čeljusti, krvava čela, polomljena rebra in tudi smrtne žrtve imigrantov predstavljene domači javnosti. Odločili so se za sprenevedanje in dolga leta zanemarjali agresivno dogajanje na grških ulicah. Komaj smrt grškega raperja lani septembra je bila zanje dovolj dober argument, da so se lotili raziskovanja, brskanja in poglabljanja v neonacistične dejavnosti, predvsem zbrane ob politični stranki Zlata zora.

Nažalost se je med njimi znašel tudi slovenski Radio Študent, na katerem je „grški poznavalec stanja“ pred enim letom ignorantsko povedal, da „do sedaj nismo imeli možnosti, da bi pripadnike Zlate zore ujeli pri početju“. Ravno zaradi takšnih „novinarskih poznavalcev“, je bilo delovanje Zlate zore na ulici dolgo spregledano, ignorirano in se je tudi zato nadaljevalo.

Spomenik Fissasu (foto: Katja Lihtenvalner)
Spomenik Fissasu (foto: Katja Lihtenvalner)

Samo do umora Fissasa septembra 2013 je bilo na policiji in sodiščih obravnavanih preko 40 primerov napadov, v katere so bili neposredno vključeni pripadniki Zlate zore. Včeraj sta tako bila dva izmed te neonacistične skupinice obsojena na 11 in 13 let zapora za poskus umora v anarhističnem skvotu leta 2008, kjer so izvajali učne ure za imigrante.

Hkrati je ravno v času Fissasove smrti minilo že osem mesecev, od kar sta v zaporu sedela Dionisis Liakopulos in Hristos Stergiopulos, ki sta 17. januarja v atenskem predelu Petralona do smrti zabodla 27-letnega pakistanskega imigranta Sahzada Lukmana. Oba „nožarja“ sta nemudoma pobegnila iz kraja zločina, vendar so ju izsledili in aretirali nekaj kilometrov vstran v centru mesta istega večera. Ob opravljanju hišnih preiskav so policisti našli: bejzbolske kije, nože, strelno orožje, železne boksarje ter preko 50 volilnih letakov Zlate zore.

Grški mediji so tako še istega leta imeli možnost, da bi smrten primer imigranta podrobno raziskovali, da bi brskali po zasebnosti Liakopulosa in Stergiopulosa, kakor so to storili, ko je umrl Pavlos Fissas. Umor Sahzada Lukmana ni zanimal skoraj nikogar. Niti novinarskih poznavalcev in nepoznavalcev. In mediji posedujejo orožje: imajo besedo. Lahko jezikajo, raziskujejo, razkrivajo, pišejo, objavljajo in osvetljujejo. Za njih bi bil mačji kašelj odkriti, kakšno je bilo zasebno ozadje dveh morilcev očitno simpatizerjev Zlate zore in zbiralcev točno istega orožja, s katerim so načeloma prizadeta imigrantska telesa.

DOŽIVLJENJSKA KAZEN DVEMA NEONACISTOMA

Sojenje Dionisisu Liakopulosu in Hristosu Stergiopulosu sem spremljala v živo, odkar se je začela prva obravnava 18. decembra lani. „Presekal nama je pot, potem pa naju je še zmerjal“, sta povedala v opravičilo, zakaj sta 27–letnega Pakistanca sedemkrat hladnokrvno zabodla z noži metuljček, ki sta jih po njunih besedah nosila s sabo, ker sta ga „uporabljala za ribarjenje“. Po tem, ko sta ga zabodla, sta ga pustila in se odpeljala, da je zaradi ran izkrvavel in umrl.

„Stergiopulos ves čas deluje umirjeno. Vzravnano pogleduje proti sodnici, zbrano posluša zaslišanje ali pa se igra s prsti, ko se nekaj metrov vstran odvija zaslišanje prič, ki ga vse po vrsti obremenjujejo krvavega zločina,“ sem takrat zapisovala svoja opažanja. Za Liakopulosa je bila značilna živčnost in nemir. Tekom sojenja, ki je trajalo štiri mesece, je začel vidno hujšati, upadati. „V sodno dvorano prihaja zanemarjen. Ima mastne lase, vedno isto srajco, njegov pogled je ves čas obravnave, ki traja pogosto preko šest ur usmerjen v tla, glava je povešena.“ 15. aprila letos je prvostopenjsko sodišče v Atenah odločilo, da sta obtožena kriva dejanja in jima dosodilo doživljenjsko kazen brez možnosti pritožbe. To v praksi pomeni, da bosta morala sedeti v ječi vsaj 16 let, ko bosta lahko prvič zaprosila za pomilostitev. Liakopulosu so se zarosile oči in se je ob obsodbi opravičil staršem. Stergiopulos odločitve sodišča ni komentiral ter se umirjeno prepustil policijskemu spremstvu. „Pozdravljamo odločitev sodišča, saj menimo, da je bilo tako rasistom poslano sporočilo, da bodo prenehali kositi po nočnih ulicah. Zakon je tisti, ki jih bo preprečil,“ je takoj po objavi sodbe izjavil glavni predstavnik pakistanske skupnosti v Atenah Džaved Aslam. Pogumen pakistanski aktivist pogosto napadene imigrantske skupine se je zmotil v vsem, česar se je sicer dobronamerno nadejal.

(NE)IDENTIFIKACIJA Z ŽRTVAMI 

Samo pet dni kasneje (v času Velikonočnih praznikov) so me poklicali v eno izmed atenskih bolnišnicah, kjer je negiben ležal šibki bangladeški imigrant Ahamed Rosul: obe roki in eno nogo je imel polomljeni, utrpel je težko poškodbo glave. Bil je prestrašen in vidno v šoku. „Nekdo se je s težkim motorjem zapeljal na pločnik in namerno trčil vame, ko sem se oblečen v muslimansko opravo odpravljal k molitvi“, mi je pripovedoval. Osumljencev niso nikoli našli in jim zato niso sodili. Primer razbitega imigranta ni zanimal nikogar.

Ahamed Rosul (foto: Katja Lihtenvalner)
Ahamed Rosul (foto: Katja Lihtenvalner)

Pripadniki levice so mi, zavedajoč se problema, prikimavali: „Vemo, da se večina napadov na imigrante zgodi v času, ko je večina nas odsotnih ali na dopustih. Tako je vedno.“ Levica, oblikovana v političnih strankah, je začela na rasistične ksenofobne napade odgovarjati komaj, ko so ti začeli zadevati njih same. Tako je npr. pred točno dvema letoma, ko sem še živela v Solunu, ena izmed manjših političnih strank, ki sem jo obiskala, zagnala vik in krik po tem, ko so pripadniki Zlate zore v centru Aten, na ploščadi Sintagma, prvič uradno napadli gejevski par. „Nezaslišano! Samo zato, ker sem gej, me bodo pretepali in morda celo ubili. Zdaj se moram torej bati, ko hodim ponoči po ulici!?“, se je zgražal eden izmed njih. Do konca istega dne so se znojili ob kreiranju novega antifašističnega logotipa in že naslednji dan so nalepke, propagandni materiali in letaki ležali sveže stiskani in spravljeni v škatlah, pripravljeni za distribucijo po solunskih ulicah. Potrebno je bilo samo, da se jih je neonacistični fenomen dejansko začel dotikati. Žrtve so postali sami.

 

Orožij, kako se boriti proti neonacističnemu fenomenu, je verjetno več, vendar se zdi, da agresivni skrajneži uporabljajo izključno enega. Ne zdi se možno, da se bodo njihova čutila odpirala glasbenim melodijam, duhovitim gledališkim predstavam, kritičnemu leposlovju, mavrični poeziji. In tesnemu ljubečemu objemu.

 

* Fašizem in neonacizem se kot termina v Grčiji uporabljata enakovredno. Glede na raziskave in izkušnje, ki jih imam sama s tem pojavom v Grčiji, menim, da bi bil najbolj primeren izraz neonacizem. Grški (helenski) neonacizem pa verjetno še najbolj ustrezen.

 

Katja Lihtenvalner (foto: osebni arhiv)
Katja Lihtenvalner (foto: osebni arhiv)

Avtorica: Katja Lihtenvalner – občasno piše za Večer o aktualnih dogajanjih v grški prestolnici, ki je postala njen dom. Njena največja inspiracija so priseljenska življenja, nočne atenske ulice in politični ekstremizmi. Rada opazuje, dosti sameva, ne mara samopredaje. Na Twitterju jo najdete pod @Lihtenvalner.

 

Zapisi Katje Lihtenvalner:

Govori grško ali crkni (september 2014)

Moderna tlačanska grška tragedija (julij 2014)

Grška Siriza – mladenka s starostnimi gubami (julij 2014)

 

 

Več od Metina lista

Miška Mini: “Kako si prijazen!”

Torek, 19. marec 2013 (junakinja dneva je Mini Miška, priljubljeni lik iz...
Beri dalje