Avtorica: Ovtsa večino časa navija ušesa programerjem na Ljudmili, stiska Ctrl+C in Ctrl+V, preklinja za volanom, preverja domače naloge, vodi družinsko kuhinjo glasbenih želja in v bližnjem potoku drgne cunje. Kadar za kratek čas zapusti čredo, je spet stara pet let, opleta z dvema čopkoma pod rdečima špangicama, prepeva brez posluha, pleše s snežinkami po mostovih in se nažira s kroglicami preglk. Aja, pa vsakič znova se na smrt zaljubi. Na tviterjih jo jemljite z rezervo.
Priznam, raje bi jedla rozine na žlico, kot pisala pričujoče vrstice, ampak argumentu »Kaj ste pa zmagale, prav vam je :).« res težko oporekam. Tako zdaj zaključujem #poetvitski triptih (da bom oddala zadnja, je bilo tako ali tako jasno že na začetku) s svojimi tremi centi o trenutno aktualnih knjigah, ki se valjajo po mojem možganu in okoli postelje.
Na moji nočni omarici trenutno bolj životarijo kot ne (priznanje številka dve: moja bralna kondicija je v zadnje pol leta že šestkrat zagrozila z ločitvijo, ampak ne bomo zdaj o tem) tri knjige, za katere mi je šele med razmišljanjem o nastajajočem tekstu kliknilo, da je njihovo skupno polje raziskovanje odnosa ljubezen – smrt. Vse tri se vrtijo okoli tematike, ki so nam jo v OŠ prvič v razmišljanje vrgli z Gradnikom in njegovo Eros – Tanatos, dosegli pa so v veliki večini samo hihitanje ob besedi Eros.
Prva in zelo toplo na srce položena je roman Zaljubljenosti trenutno najbolj hip španskega literata Javierja Maríasa. Mi je zelo žal, če vas bom v naslednjih nekaj trenutkih zdolgočasila do obisti, ampak težko opišem svoje navdušenje nad omenjenim delom, če vam prej ne predstavim avtorja, ki je mimogrede precej zanimiv lik.
Javier je en največkrat nagrajenih in posledično najbolj znanih ter prevajanih sodobnih španskih avtorjev. Nekateri navdušeni posamezniki gredo celo tako daleč, da ga označujejo za novega Cervantesa in/ali Prousta in/ali ga uvrščajo med resne kandidate za Nobelovo nagrado (recimo prav z Nobelovo nagrado že ozaljšani Orhan Pamuk). Javierjev oče je bil ugleden filozof in glasen nasprotnik frankizma, zaradi česar je imel prepoved poučevanja na španski univerzi in bil za kratko obdobje celo zaprt. Tudi mati se je ukvarjala s pisanjem, vendar je večino svoje energije usmerila v družino. Marías se je spominja kot melanholične, vendar zelo močne, skrbne in materinske. Pravzaprav je ona tista, ki je otrokom predala ljubezen do pisane besede, ogromno jim je brala in pripovedovala, celo uspavala jih je z branjem Homerjevih epov. Mati umre, ko je Javierju komaj 26 let, kar precej zaznamuje njegovo literarno izražanje.
Intelektualec, celo življenje obdan z intelektualci, knjigami in umetnostjo, prvi roman spiše med pobegom v Pariz pri sedemnajstih, svoje drugo delo pa objavi (!) pri devetnajstih med študijem, oh, kakšno presenečenje, angleške literature na Univerzi v Madridu. Kadar ni pisal, je v španščino prevajal precej hude modele, kot so Updike, Salinger, Faulkner, Nabokov, Sterne, Hardy, Yeats, Conrad idr. Vsekakor seznam, ob katerem se vsakemu knjižnemu sladokuscu malenkost pocedijo sline.
Verižni kadilec in ljubitelj Coca-Cole (pravi, da jo pije iz navade) ter nezdrave hrane, tehnofob, ki ustvarja na pisalnem stroju (ah, ti romantični evropski pisatelji), živi v Madridu, kjer ima najeti dve skoraj identični stanovanji, enega z belim, drugega z enakim temnim pohištvom, v katerih vlada kreativni kaos, ki mu on pravi red. Nikoli ne nosi kravate, če mu je ravno ne prišijejo na vrat.
Trenutno živi (zdi se) dokaj lagodno življenje. Leta 2012 si je na primer privoščil zavrniti špansko državno nagrado za roman v vrednosti 20.000 € (prav za Zaljubljenosti), s čimer je povzročil nekaj negodovanja med stanovskimi kolegi ter precej več na španskem Ministrstvu za kulturo, ki nagrado podeljuje. Če citiram: »Ne glede na to, katera stranka je bila na oblasti, se že vse življenje uspešno izogibam državnega denarja, saj nočem biti prepoznan kot avtor, ki je favoriziran od kakršnekoli vlade.« Zdi se mu absurdno, da Španija sploh podeljuje take nagrade, saj nikoli ni bila naklonjena javnemu priznavanju nikogaršnjega talenta. Malo pred tem je zavrnil podobno nagrado v vrednosti 15.000 €, člane komisije Cervantesove nagrade (najprestižnejša nagrada za življenjsko delo špansko pišočih književnikov, ki prinese zmagovalcu nezanemarljivih 125.000 €) pa je celo naprosil, naj ga povsem izvzamejo iz kroga možnih nagrajencev.
Če ste v predhodnjih povedih zaznali kanček zavisti, se niste zmotili. Priznanje številka tri: neskončno zavidam ljudem, ki imajo tako očiten dar za pisanje in za katere se zdi, da romane izpljunejo z manj truda, kot ga jaz zapravim za pospravljanje pomivalnega stroja. Vendar frajer Javier zase skromno pravi, da je imel pač srečo.
Torej, Zaljubljenosti.
»Takrat, ko sem poslednjič videla Miguela Desverna, ali Deverna, ga je poslednjič videla tudi njegova žena, Luisa, to pa je bilo vsekakor nenavadno in morda krivično, saj je bila ona njegova žena, jaz pa, nasprotno neznanka in z njim nikdar nisem izmenjala besede«.
S tem uvodnim stavkom in brutalnim umorom že na prvi strani, si Marías takoj zagotovi vašo popolno pozornost. Vendar pa bi se krepko ušteli, če bi po takšnem začetku pričakovali napeto kriminalko. Dogajanje je v tej knjigi potisnjeno v drugi plan, do dvestote strani tako spoznamo samo trideset in nekajletno Marío, hitro zaljubljivo pripovedovalko zgodbe, »popolni par« Miguela in Luiso ter Miguelovega dobrega prijatelja Javierja, ki je poleg Maríe edini aktivni lik v zgodbi. Moško polovico »popolnega para« takoj na začetku knjige umorijo, María pa se po spletu naključij nesrečno zaljubi v Javierja, s katerim se spusti v za njo ne preveč zdravo razmerje. Šele na polovici knjige doživimo presenetljiv preobrat, zaradi katerega pohlastamo še preostalih dvesto strani, v katerih pa se spet pravzaprav ne zgodi prav dosti.
Kot Marías sam lepo (dvakrat) pove: »Kar se je zgodilo, je še najmanj pomembno. To je zgodba in kar se zgodi v zgodbah, ni pomembno in na to pozabimo, ko jih preberemo. Zanimive so možnosti in zamisli, ki nam jih vcepijo in prinesejo s svojimi domišljijskimi primeri …«
Če ste ljubitelj akcije in pestrega dogajanja, Zaljubljenosti bržkone ne bo odgovor na najbolj nadležno vprašanje na svetu: »Katera je tvoja najljubša knjiga?«. Dogodki v Zaljubljenostih služijo zgolj kot okvir miselnemu toku pripovedovalke. Čeprav je Marías nekoč izjavil, da nikoli ne bi mogel napisati zgodbe z ženskega vidika, mu to tako dobro uspe, da sem se med branjem zalotila, kako preverjam platnice, ali gre za avtorja ali avtorico. Stilsko dovršena, tankočutna analiza zaljubljenosti. Vsi junaki romana so v glavnem nesrečno zaljubljeni, vse, kar se v romanu dogaja, se dogaja zaradi zaljubljenosti. Akterje oropa vsakršne svobodne volje, zaljubljenost dobi status neprištevnosti, ki opravičuje še tako gnusna in sprevržena dejanja, ki jih je zmožen človek. Vsako zaljubljenost dojemamo kot stanje zamaknjenosti, vendar gre Marías malenkost dlje. Kot majhen otrok, ki išče meje dovoljenega, išče meje patoloških oblik zaljubljenosti. Ne ukvarja se z ljubeznijo, njo lahko zaslutimo zgolj na prvih straneh romana v odnosu »popolnega para«, vendar pa gre tudi v tem primeru za idealizirano podobo ljubezni, ki je mogoča samo v opazovanju od daleč in iztrgana iz konteksta vsakdana. Tudi sam stil pisanja, ki nikakor ne dopušča površnega branja, brutalno iskreno in brezsramno ponazarja stanje zaljubljenosti; prekomerno, celo obsesivno analiziranje vsake kretnje, besede, tona izrečenega, barve glasu in preigravanje situacij z vseh možnih, tudi povsem nasprotujočih si, zornih kotov.
»Pojasnjujemo si sleherno spremembo njegovega glasu in sleherno neznatno besedo, ki pa ji vseeno pripišemo neumen obetajoč pomen in si jo ponavljamo. Cenimo sleherni stik, čeprav je bil odmerjen le toliko, da smo dobili grob izgovor ali odpoved srečanja ali poslušali skromno ali prav nič dognano laž.«
Do stran in pol dolgi stavki z mnoštvom vejic, idej, misli, dognanj, prebliskov, s kirurško natančnostjo osvetljujejo določen dogodek, pa čeprav gre zgolj za (karikiram) dvignjeno levo obrv objekta oboževanja. Marías poseduje redko sposobnost izredno počasnega odkrivanja zgodbe, brez da bi bralca zdolgočasil. Nasprotno, Zaljubljenosti je knjiga neodložljive vrste, ki ti pride pod roke premalokrat in za katero zavidaš vsakomur, ki je še ni prebral.
V mojih bralno malo manj plodnih obdobjih se dostikrat lotim ponovnega branja kake knjige, ki jo lahko vedno znova jemljem v roke, na naključni strani preberem odlomek ali dve poglavji, preskočim šop strani, obrnem na glavo, berem vzvratno in v ogledalu, se pa tudi zgodi, da grem lepo na začetek in že sedemindvajsetič pogoltnem celo. Ena teh je Norveški gozd Harukija Murakamija, v moji beležki njegova najljubša. Ne bom rekla najboljša, ker se tega izraza pri knjigah izogibam, definitivno pa se v njej največkrat in najbolj najdem.
»Vedno sem bila lačna ljubezni. Vsaj enkrat sem si želela biti sita ljubezni, sita tako zelo, da je ne bi več mogla zaužiti. Le enkrat!«
Norveški gozd ne vsebuje Murakamijevih značilnih znanstvenofantastičnih elementov, ki jim drugače nikakor ne nasprotujem, pri njem pa bi raje videla, da bi ostal malo bolj zemeljski. Žalostno lepa zgodba o ljubeznih, odraščanju, osamljenosti, seksualnosti, mejnih stanjih človeškega uma in iskanju samega sebe na poetično lahkoten način obravnava vlogo smrti bližnjih v naših življenjih. Tiste najbolj tragične in nerazumljene smrti, tiste, ki najbolj zaznamuje preživele. Smrti tistih, ki odidejo prezgodaj po svoji lastni »volji«. Odličen prevod Nike Cejan iz japonščine, za razliko nekaterih drugih Murakamijevih del, ki so v slovenščino prevedene iz (o greh nad grehi) angleščine, je samo en izmed razlogov, zakaj je to delo, ki ga v njegovem opusu nikakor ne smete izpustiti.
In še tretja, bolj opomnik kot priporočilo, najnovejši dnevniški zapisi prikupno zmedene Bridget Jones. Brižitka se tudi v tretji knjigi Mad about the boy ukvarja z vesoljem, življenjem in sploh vsem, največ pa seveda z ljubeznijo. Mlada 51 let piše filmski scenarij in se vsakodnevno sooča z radostmi ter ovirami življenja samohranilke z dvema majhnima otrokoma in išče ljubezen na vseh napačnih krajih. Nujno branje, če ste prebrali in vzljubili prva dva dela, kar se pa tiče nujnosti obstoja na knjižni polici, prej modni kot neobhodni dodatek. In še obvezen citat, ob katerem sem se (kakopak) na glas zakrohotala:
»Thursday 17 January 2013
Texts about snow 12, tweets about snow 13, snowflakes 0.«
P.S. Ovtsa je bila med tremi zmagovalkami tekmovanja za naj tvit poezijo, ko smo se na Svetovni dan poezije in sijajno pobudo @streetof zabavali s poezijo v dolžini 140-ih znakov. Za čudovit #poetvit je bila nagrajena z gornjo ilustracijo Maje B. Jančič.
Preberite tudi:
Mojih 5 na nočni omarici: Jedrt Maležič
Priznam, knjige ne, brisačo imam pa zmerom s sabo: Uultimata