Avtorica: Uultimata je neopredaljiva besedokovavka, ki s tem, ko gre rada na roko, zapluje tu in tam v koga srce, a pomotoma pristane tudi v kakšnih jetrih. Na Twitterju jo najdete pod @Uultimata.
Kot z vsem v mojem življenju, tudi s knjigami ni drugače. Rdečega cvirna pri naši hiši pač nikdar ni bilo. Tako da po navadi berem mešanico, ki jo je težko popredalčkati. Obsežnostno, tematično, kakorkolično. Ker me vselej zanima vse hkrati. Da naj se omejimo na bolj aktualne, je bilo navodilo, zato takole naštejem.
Roka, voda, kamen mi tudi v najčudnejših trenutkih znajo prigomazeti nekod iz podkožja ter ždeti na planem. Posebno zapisan (p)oseben analitski konglomerat, redko videno nedolgočasno siciranje dogodij in počutkov. Le tu in tam me jezi, Gradišnik, ko vejice kakšni povedi namerno ne nameni. Tedaj se v moji glavi zapleteva v nekajminutno debato o jezičju, vejičju, živosti ter evolutivni rabi, v kateri on navadno “ti boš govorila, ki si trapaste besede izmišljuješ” zmaga.
Po večletnem nemiru zaradi (pretirane) nacionalpatriotske vzgoje pokojnega očeta je v meni nenadejano sprožila posebne vrste spokoj knjiga Rak na duši. Sodobnemu odmiku posameznika od sebe ter od drugih, epidemiji sebičnosti, zapakirani v večno brezčasje zaradi nebroja opravkov, knjiga potrka na vest z zgodbami, ki se lahko v določenih pogledih zdijo tudi same po sebi umevne. Dokler se ne skušamo postaviti vanje. Saj se ne da, ne zares, ker če izkušnje ni, si občutka ne gre predstavljati. Pa vendar.
Lahkotnost pisanja in težkotnost vsebinja sta mešanica, ki knjigi Me before you daje nedoločljiv pookus. Kdaj začnemo razmišljati o smrti? Si sploh drznemo? Na kakšen način? Jaz na primer že dolgo razmišljam o legalni možnosti, ki bi posamezniku omogočila zapis veljavne listine, v kateri bi še pri polni zavesti opredelil, kdaj želi, da se upošteva njegova volja. Da pri določenih izpolnjenih pogojih, na primer pri določeni starosti in določeni diagnozi, ne želi več živeti. Ko enkrat leta skrbiš za dementnega človeka, ki se ne zaveda ničesar več ter praktično vsak dan izgubi nekaj funkcij delovanja in zavedanja, to lahko razumeš. Če jih dočakam 75 in če bom takrat dementna in ne vedela zase, želim, da se mi pomaga umreti. Pa ljubezen. Kaj je prava ljubezen? “Veste, ko dementni ne more več jesti, ker ima možgane izmaličene do te mere, da nima več refleksa za goltanje, ga svojci pripeljejo k nam, na zaprti oddelek ga damo, pripnemo na posteljo in mu vstavimo sondo, po kateri ga hranimo direktno v želodec. Nato čakamo, da mu odpovedo organi in svojci so prepričani, da je to ljubezen,” je s cmokom v grlu nekoč pripovedovala psihiatrinja moje dementne babice. Želim si, da bi se več pogovarjali o tem, kdo je posestnik nekega življenja v nekem telesu. Da bi odvrgli breme lokalno tradicionalne, patetično družbeno zahtevane temeljite depresije ob smrti, ker vse drugo ni ljubezen.
Ko opraviš s strahom pred smrtjo, se lahko posvetiš pogumu življenja. Tu bi priporočila pretresljivo nazoren, a zelo ganljiv dokumentarec Terryja Pratchetta Choosing To Die.
Zaključila bom z mojo najljubšo, vselej aktualno. Naša, domača. Dogodek v mestu Gogi nikoli ne mine. V njem je vse, kar je trenutno Slovenija. Zločin brez kazni, v krč ujeto hrepenenje po dogodku, nerazumevanje umetnosti pa še marsikaj, vse budno spremljano ter vestno opravljano. Grum grumí danes in tu, preberite, našli jih boste, vse jih boste našli v Gogi, narišite si in se smejte, bo lažje.
P.S. Uultimata je bila med tremi zmagovalkami tekmovanja za naj tvit poezijo, ko smo se na Svetovni dan poezije in sijajno pobudo @streetof zabavali s poezijo v dolžini 140-ih znakov. Za čudovit #poetvit je bila nagrajena z gornjo ilustracijo Maje B. Jančič.
Preberite tudi:
Mojih 5 na nočni omarici: Jedrt Maležič
Samo da bi morda še kdo prebral o hranjenju po cevkah direktno v želodec se oglašam in ljubezni do tega želodca oglaševane iz njihovih ljubeznivih ust, ki hvalijo še marsikaj drugega, kar, bojda – ali pa tudi ne, piše v debeli knjigi knjig,……… do edine prave družine in še kaj. Mir z vami.
(Sem za odklop, če ni bilo jasno)