Kar je za Arabce nafta, bi moral biti za Slovenijo les

Sem Matej Košir, star 27 let in prihajam iz Ribnice. Ribnica je dežela suhe robe in dežela, v kateri je podjetniški duh prisoten že desetletja. Tudi mene je pred štirimi leti ta duh popeljal v podjetniške vode. Še kot študent absolvent sem ustanovil podjetje Rimarket. Študiral sem na Fakulteti za upravo, kjer sem v času študija ugotovil, da to ni poklic, ki bi ga z veseljem opravljal, zato sem večino predavanj poslušal na sosednji Ekonomski fakulteti, ki je bila takrat zame bolj zanimiva. Kljub temu sem končal študij in začel delati preko študentskega servisa pri podjetju T–2, v reklamacijski službi. Opravljal sem v bistvu poklic, za katerega sem se šolal. Še prej sem, takrat še študent, registriral domeno www.ribnican.si in na njej predstavil par izdelkov suhe robe iz Ribnice. Že takoj naslednji dan so me poklicali iz televizijske hiše POP TV, kjer so želeli kupiti 500 lesenih okrasnih kravic za resničnostni šov Kmetija. Takšnih kravic, kakršne so si zamislili, nismo imeli v ponudbi, zato sem moral poiskati dobavitelja, ki bi to naredil. Kasneje je ta (prvi) posel splaval po vodi, saj sem sam naredil veliko napako, ker vzorcev nisem dostavil pravočasno. Kljub temu, da sem naredil napako, sem spoznal, da ni še nikogar na spletu, ki bi prodajal »suho robo« preko spleta, zato sem vedel, da bo to moj prvi resen posel.

Sam nisem hotel odpreti s.p.-ja, saj deluje d.o.o. veliko bolj odgovorno, zato sem želel odpreti d.o.o., kjer je ustanovitveni kapital 7.500 EUR, česar sam seveda nisem imel (študent pač). Starši so sicer imeli doma transportno podjetje, ampak sem želel odpreti svoje podjetje, neodvisno od staršev, in začeti iz nič (ne zgleda, da transportno podjetje prodaja suho robo :)). Ker sem imel samo prilive na bančnem računu iz naslova študentskega dela, mi je šel brat za poroka, da sem lahko položil ustanovitveni kapital. Tega starši seveda niso vedeli, ker vem, da bi komplicirali in rekli, kaj mi je, da najemam svoj prvi kredit za odprtje družbe z omejeno odgovornostjo. Tako je nastal RIMARKET (ime izhaja iz Ribnice in Marketa, se pravi Ribniški trg). Kolegi so mi dejali, da nikoli ne bom uspel prodati na leto niti za 10.000 EUR suhe robe. V prvem letu sem res zaslužil 790 eur, ampak sem do zdaj v štirih letih dobrih 97.000 EUR.

Kmalu sem ugotovil, da s temi izdelki ne moremo biti konkurenčni na mednarodnem trgu, zato smo se odločili, da na trgu ponudimo svoje lastne izdelke pod svojo blagovno znamko. Pred dvema letoma sem tako pristopil k industrijskim oblikovalcem z idejo, da bi oblikovali leseni otroški stol. Kljub temu, da sem bil majhno podjetje, je Gigodesign v tem videl izziv, saj še nikoli niso oblikovali lesenih izdelkov. Zamislite si, da največji industrijski oblikovalci niso še nikoli oblikovali ničesar lesenega in to v državi, ki je tretja najbolj poraščena država z gozdovi. Seveda niso oni krivi za to, kriv je sistem, ki dopušča, da se vsa hlodovina izvozi v druge države, kjer se ustvarja dodana vrednost. Večina slovenske hlodovine se izvozi v Italijo in Avstrijo, kjer se ustvarja dodana vrednost. To, kar je za Arabce nafta, bi moral biti za Slovenijo les. To moramo znati izkoristiti. Iz enega kubičnega metra hlodovine, ki pri nas stane od 50 do 100 EUR, druge države ustvarijo na tem istem lesu izdelke v vrednosti 1.000 do 2.000 EUR. Sledili sta torej skoraj dve mučni leti, kjer je bilo potrebnega precej napora, truda in denarja, da smo razvili leseni otroški stol Froc. Prvič smo ga predstavili na pohištvenem sejmu in prejeli prvo nagrado! Potem sem ugotovil, da se je splačalo. Zakaj mučni leti? Obiskali smo skoraj vsa pohištvena in lesna podjetja, situacija je bila, da je šlo podjetje v stečaj ali prisilno poravnavo ali pa ni hotelo delati inovativnih izdelkov iz lesa.

Smisel podjetništva je, da se ustvarjajo inovativni izdelki, storitve, poslovni modeli itd., v kolikor ti izdelki ali storitve ustvarijo visoke dodane vrednosti, je rast podjetja hitrejša in predvsem stabilnejša. Zaposleni v podjetju dosegajo višje plače, klima v podjetju je boljša itd. A ne gre samo za inovativne izdelke. Zakaj je denimo Švica tako uspešna? V Švici se dela minimalno 10 ur na dan, to je 12,5 ur več kot pri nas na teden, ker pri nas je že malica del delovnega dne! V kolikor vse te ure seštejemo in odštejemo državne praznike ter skrajšamo dopust pridemo do dejstva, da je delovnih dni v Švici 100 več kot v Sloveniji. Ne rabimo se potem dolgo spraševati, zakaj so v Švici plače 5x višje kot pri nas.

S podjetjem Gigodesign smo oblikovali tudi nove kuhinjske izdelke pod blagovno znamko Leis in so pravi hit, saj imajo zelo dobre funkcionalnosti. Blagovna znamka Leis bo tako vključevala kuhinjske izdelke in izdelke za dom. Blagovna znamka Froc pa bo vključevala otroške pohištvene izdelke. V čem je največji razlog, da so lesna podjetja v krizi? Skoraj vsa lesna in pohištvena podjetja imajo v ponudbi izdelke še iz časa Jugoslavije. Na omarah so zamenjali pante, spremenili barvo omare, in že mislijo, da so se prilagodili trgu, potem se pa čudijo, zakaj ni povpraševanja po njihovih izdelkih. Potrebno je slediti inovativnosti in vedno razvijati nove izdelke. Zgodovina je vedno pokazala, da so preživela le inovativna podjetja. V Sloveniji imamo kar nekaj takšnih podjetij, kot so Pipistrel, Akrapovič itd… Upam, da na lesnem področju enkrat tudi mi postanemo takšno podjetje.

Matej Košir

P.S. Objavljeni bodo komentarji, ki ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja tako do avtorja zapisa kot drugih komentatorjev in komentatork.