Kdo smo? Kaj imamo? Kam hočemo?

slovenia

O OSNUTKU DEKLARACIJE O ZUNANJI POLITIKI REPUBLIKE SLOVENIJE

Bralko oz. bralca za začetek vabim k odgovoru na naslednje vprašanje: Kaj je tisto ključno, kar Slovenijo naredi prepoznavno doma in v svetu?

 

 

Razmik med vrsticami služi dvema namenoma. Prvič, kot prostor za bralčev poskus odgovoriti na vprašanje. In drugič, kot ponazoritev odgovora na vprašanje. Slednje ni izmišljeno; pred skoraj 20-imi leti mi ga je zastavila novinarka BBC-ja, s čimer je bolj ali manj nevede opozorila, da bi v novonastali državi morali imeti neke temelje, ki bi družile državljane tako doma kot v tujini. Zdi se, da o tem vprašanju premalo razmišljamo, saj so odgovori sila pestri: »Ne vem.« Spet drugič: »Nič.« Pa potem: »Da smo država lopovov in pokvarjenih politikov.« Ali: »Jezik.« Pa tudi: »Tina Maze.«

Deklaracija o zunanji politiki je odlična priložnost za vrnitev k vprašanju novinarke oz. natančneje, k nekaterim (pod)vprašanjem, kot so denimo tista, zapisana v naslovu tega prispevka.

Še tako sofisticiran dokument namreč nima nikakršne vrednosti, če ga v Sloveniji kot celoti ne jemljemo skrajno resno, če ne postane sestavni del vseh nas.

V tem zapisu iščem način, kako odgovoriti na zastavljena vprašanja. Pri tem so moje misli združene z razmišljanji posameznikov, ki se v javni razpravi o osnutku deklaracije niso želeli posebej izpostavljati, so mi pa prepustili, da lahko katere izmed njihovih (kritičnih) zapažanj po svoji presoji prenesem v pričujoče besedilo. Prihajajo iz različnih delovnih okolij, a so vsi dobri poznavalci slovenskih mednarodnih odnosov. Zagotovo bom naredil krivico marsikomu med njimi, ker v besedilo nisem vnesel vsega, kar so mi zaupali, tega je veliko, kar le še dodatno utemeljuje osrednjo tezo tega prispevka. Ta pa je, da deklaracija v sedanji obliki še ni primerna za sprejem v Državnem zboru.

Razlog je v tem, da dokument, kljub obsežni preambuli, v resnici ne odgovarja na omenjena tri vprašanja. O razumevanju in (samo)podobi Slovenije se je, če odmislimo konkretne projekte (članstvo v Evropski uniji in zvezi NATO), veliko pisalo, a zelo malo ponotranjilo. Še tisto, kar bi lahko ponotranjili, se je, v iskanju sloganov, ki bi Slovenijo bolj približali svetu kot prepoznavno državo (kot je denimo I feel SLOVEnia), nekako izgubilo. Seveda, čutimo Slovenijo, ampak – kaj je tisto, kar čutimo (feel)? Odgovora na to vprašanje omenjeni slogan torej ne daje. Ga je pa, vsaj deloma, nekoč ponujala tale pesmica, nastala pred tremi desetletji.

Moja dežela, to je njena lepota,

moja dežela, mi smo njeni ljudje.

Lepota dežele je sloves njen,

njeni ljudje smo njeno ime –

ponosno ime.

Slovenija – nekoč dežela, zdaj država – je v začetnem obdobju svojega razvoja iskala mesto v svojih glavnih adutih – v nedotaknjeni naravi in prebivalcih, ki jim je jasno, s kakšnim bogastvom razpolagajo. Verjetno nenamerno, a zelo posrečeno, je ta trikotnik med državo in njenimi elementi prepoznavnosti uredništvo Metine liste ponazorilo s fotografijami v tem prispevku k razpravi o zunanjepolitični deklaraciji. Na fotografijah občudujemo delček lepot slovenske narave in prepoznamo Slovenijo kot malodane geografsko središče Evrope, kjer sta, denimo, Švedska in Norveška evropska periferija. Biti del centra in ne biti periferija … se zdi bogokletno razmišljati na tak način? In, ko govorimo o promociji navzven, nam za iskanje motivacije ni treba iti daleč; saj imamo veliko podlage zanjo kar v slovenski himni:

Živé naj vsi naródi,

ki hrepené dočakat’ dan,

da, koder sonce hodi,

prepir iz svéta bo pregnan,

da rojak

prost bo vsak,

ne vrag, le sosed bo mejak!

Slovenija je rojena pod srečno zvezdo. Organizacija združenih narodov nima uradne himne, a težko bi lahko kdo splet največjih želja vseh ljudi tega sveta ubesedil bolje kot naš France Prešeren.

V naši himni je vsebovano prav vse, kar smo si od vekomaj želeli: mir na svetu in želja, da bi tudi drugi imeli in dobili tisto, kar je bilo dano nam: svobodo in možnost krojiti lastno usodo.

K temu ni kaj dodati. Obnavljanje zgodovine in široka razdelava teh temeljnih vrednot v deklaraciji se zdi, kot da ne verjamemo v verze svoje himne. In res, ko človek spremlja vsakdanji negativizem in cinizem do vsega v Sloveniji, se mora vprašati, od kod izvira to nezaupanje v lastno državo in njene ljudi? Od kod skorajda odrekanje prepoznavnim simbolom, kot je lipov list? Je res bilo nujno, da so trgovske znamke, kot so Cockta, Radenska, Fructal, ki so ime Slovenije ponesle izven njenih meja, pristale v tujih rokah? Zakaj stalni pritiski spremeniti besedilo slovenske himne? Odgovor je le en sam in sem ga že večkrat zapisal: nismo se še naučili imeti (radi) svoje države. Njene interese se prepogosto razume kot osebne. Tudi slovenska zunanja politika se vse prevečkrat kaže kot odsev osebnih preferenc posameznih akterjev na različnih ravneh.

V takih okoliščinah nastaja tudi sedanja deklaracija. Prav vsi sogovorniki, ki so mi zaupali svoje misli ob osnutku deklaracije, so kritizirali ‘vse v enem’ pristop k pisanju deklaracije. Ta se, kot se je slikovito izrazil en moj sogovornik, »bere, kot da je šel osnutek v posamezne oddelke na ministrstvu in je vsak v vsebini nekaj malega dodal.« Spet drugi – in kot vidimo iz dosedanjih razprav še zdaleč ne edini – se je obregnil ob nenavadno široko paleto prioritet in znotraj njih enormno število ‘podprioritet’. »Kot da bi bil temeljni cilj deklaracije v tem, da bi vsak na MZZ-ju ali drugih ministrstvih želel upravičevati svoj obstoj.« Kot simptomatičen primer razdrobljenosti deklaracije, ki se ne zna osredotočiti na tisto, kar je res ‘najbolj naše od našega’, se ena izmed mojih sogovornic kritično obregne ob osnutek deklaracije na mestu, kjer zagovarja čim širšo prisotnost Republike Slovenije v mednarodnih organizacijah: »Ob tem, da se nam nižajo plače, ukinjajo prispevki za vrtce, nižajo pokojnine, ko ljudje nimajo za jesti, država pa pravi, da ni denarja, naj bi plačevali nekaj desetisoč evrov članarine za organizacije, v katerih nismo sposobni ne aktivno, niti ne pasivno delovati, ker nimamo kadrov, niti nimamo strokovnega interesa, ali ker za nas, kjer je vse regulirano skozi EU zakonodajo, to pač ni zanimivo tako kot morda za tretje države … Obnašamo se, kot da smo velesila.«

Takšne in podobne reakcije lahko povzroči dokument, ki ima ambicijo biti vodilo slovenskih mednarodnih odnosov za vsaj desetletje ali več, ki pa ne ponudi jasnih, osredotočenih usmeritev – takih, ki bi jih razumel in znal zagovarjati prav vsak v Sloveniji. Kot lahko razberemo iz prenekaterih odzivov, besedilo prav zaradi svoje nedefinirane preobsežnosti iritira poznavalce, iritira tudi stroko, in težko bi bilo pričakovati, da bi ga v tem obsegu lahko ponotranjila slovenska javnost.

Osnutek deklaracije v sedanji različici spregleda najpomembnejše: da zunanja politika ni samo MZZ, ampak je veliko več. ‘Zunanja politika’ je praktično vsak posameznik/ica, državljan/ka Slovenije, ki ima stike s tujino. Zato mora deklaracija v svojem bistvu nujno zajeti tudi notranjo politiko.

Če je slednja urejena, svobodna in jo torej ne prežema strah pred drugačnostjo, strah pred zgodovino, strah pred javnim izražanjem stališč, če to ni država, ki jo dnevno posiljujejo ideološke preference političnih elit, ki želijo dajati vtis, da delajo v obče dobro, v resnici pa zasledujejo izključno svoje ozke politične in celo osebne interese, potem je mogoče od posameznika/ice, ki živi v takšni, varni in strpni državi, pričakovati, da bo svojo državo in njene interese vedno in povsod zagovarjal/a.

Ima pa osnutek besedila deklaracije eno veliko prednost in je v tem kontekstu celo zgodovinskega pomena: o njem teče javna razprava. S tem nikakor ni prišlo do ubega duha iz steklenice. Sam razpravo razumem kot iskren napor problematiko zunanjepolitičnih usmeritev Slovenije približati slovenski javnosti in kot možnost, da se v deklaracijo vnesejo vsebine, o katerih doslej nismo veliko razmišljali, pa čeprav tvorijo našo vsakdanjost: skokovito naraščajoč pomen interneta kot dejavnika v mednarodnih odnosih na primer. Strinjam se s tistimi, ki namignejo, da je bolje, da o deklaraciji še kakšno povemo, kot pa, da jo sprejmemo prehitro, morda celo s preglasovanjem v Državnem zboru. V takem primeru bi se prav gotovo zgodilo, kot je rekel moj sogovornik, »da bo naslednja vlada napisala novo, svojo deklaracijo.«

SLIKA 1: Javna tribuna o novi deklaraciji o zunanji politiki Republike Slovenije, Jable, 22. januar 2015 (foto via www.mzz.gov.si).

jable deklaracija zunanja politika

Minister za zunanje zadeve Karl Erjavec je na javni razpravi o deklaraciji 22. januarja na gradu Jable poudaril, kako pomembno je, da »skupaj gradimo deklaracijo, ki bo splošno sprejeta v politiki, v stroki, v javnosti.« Sedanja različica deklaracije nima potenciala, da bi uresničila ta cilj. Odgovori na tri vprašanja – Kdo smo? Kaj imamo? Kam hočemo? – morajo biti jasni, razumljivi, motivacijski. Nekaj delovnih odgovorov je na ta vprašanja mogoče ponuditi.

KDO SMO?

Prav je, da se zavedamo, da smo nacija, ki si je po stoletjih boja za obstoj ne samo izborila in ohranila svoj jezik in kulturo, temveč tudi lastno državo. Prav je, da negujemo vrednote, ki so praktično del našega genetskega zapisa – solidarnost na primer. Kot je tudi prav, da se zavedamo svojega mesta v sedanjosti.

Slovenija je edinstveno geografsko stičišče regij, ki so, zgodovinsko dokazano, ključne za evropsko stabilnost – Srednja Evropa, Balkan (!) in Sredozemlje. Naš prispevek k tej stabilnosti je treba jasno doreči: nikogar ne odrivamo, k nikomur se ne silimo, z vsakim aktivno sodelujemo.

Na ta način, z dajanjem zgleda strpne, demokratične in gospodarsko ambiciozne države, ki si partnerje izbira po vzajemnih interesih, ne pa po tem, iz katere regije prihajajo, Slovenija pomembno prispeva k stabilnosti Evrope. Kot pravi naša himna: »ne vrag, le sosed bo mejak«. In morda je že končno čas, da v obdobju globalizacije tudi tega ‘soseda’ ne jemljemo več dobesedno (geografsko), ampak interesno, v smislu povezav z akterji, s katerimi nas družijo skupni cilji in vrednote.

KAJ IMAMO?

Imamo naravne danosti, ki nam jih zavida cela Evropa in ki jih želimo ohraniti in tržiti: narava, vodni viri, gore in morje. Imamo znanje in izkušnje. Nobenega razloga ni, da dajemo po par sto tisoč evrov za razvojno pomoč; mnogo bolj učinkovito je, da za razvojne probleme ponudimo rešitve in strokovnjake. Znanje je naša primerjalna prednost tudi, ko gre za iskanje odgovora na vprašanje, kaj je lahko konkreten slovenski prispevek v zvezi NATO – in tudi, ko gre za vprašanje, kaj lahko ponudimo Svetu Evrope, osrednji evropski organizaciji za varstvo človekovih pravic, ki ji, za razliko od zveze NATO, v deklaraciji ni namenjena posebna alineja.

SLIKA 2: Piran (foto via Wikipedia)

piran slovenija

KAM HOČEMO?

Hočemo v svet, kjer se ceni naše znanje; kjer se ustvarja dodana vrednost; kjer bomo izkoristili potenciale, ki jih ponuja internetna družba; hočemo tja, kjer bodo naši zagonski podjetniki, s sedežem v Sloveniji, lahko realizirali svoje ambicije, ne da bi jih pri tem ovirala lastna država s svojimi provincialnimi pravili. Hočemo ne le odprtost navzven, ampak tudi navznoter; slednje pa ne bo, če naša družba ne bo spodbujala kreativnosti, različnosti, ambicioznosti. Odličen strokovnjak se mora v naši državi počutiti dobro – in to ne glede na to, na primer, iz katere države prihaja, kakšne barve je njegova koža ali kakšna je njegova spolna usmerjenost.

Naš pogled mora biti usmerjen v gozd, ne v posamezna drevesa.

Deklaracijo je torej treba spisati kratko, jasno, motivacijsko in njenega besedila nikakor ne razumeti kot idealističnega. Morda sploh temeljna napaka deklaracije je prav v tem, da izdela projekcijo ‘realnega’ sveta, s čimer se, morda celo nezavedno, odreka pogledu v prihodnost. Deklaracija po svoji definiciji mora vsebovati predvsem temeljna načela, cilje, usmeritve, kje se vidimo čez določeno obdobje. Izvedbena raven je tista, kjer je prostor za upravljanje z realpolitičnim cinizmom in pragmatičnimi pristopi, stvarnostmi, ki nas čakajo pri izpolnjevanju zastavljenih ciljev in sledenju idealom. Ali, kot je rekla ena izmed mojih sogovornic: »Deklaracija ne more biti daljša od dveh strani – strategija je tista, ki se ukvarja z izvedbenimi podrobnostmi.«

Pesmica »Slovenija, moja dežela« govori o ponosnih prebivalcih, ki lepo govorijo o svoji domovini. Od srede osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je pesmica nastala, se je v svetu ogromno spremenilo. Kot upravičeno ugotavlja eden izmed razpravljalcev, je dandanes težko živeti zgolj od naravnih lepot – tudi pred tremi desetletji to ni bilo mogoče. Toda prav tako težko je živeti v državi, kjer deklaracija o zunanji politiki ne postane Deklaracija v pravem pomenu besede, dokument, kratek, ki je vodilo vsakomur, ki mora z določeno dozo samozavesti nastopati v tujih okoljih, ponosen na to, od kod izhaja in kaj njegova država zastopa. Dokument, ki se te dotakne. Tako kot se je, pred osamosvojitvijo, ogromne večine bodočih državljank in državljanov Slovenije dotaknila ‘Slovenija, moja dežela’; pesmica, ki pove ogromno, ki mnogim veliko pomeni še danes in ki je dolga vsega – dve povedi.

 

Zlatko Šabič
Dr. Zlatko Šabič (foto: osebni arhiv)

Avtor: Dr. Zlatko Šabič, profesor mednarodnih odnosov na FDV, ki na Metini listi občasno skuša spodbuditi zanimanje javnosti za zunanjepolitične zadeve, mednarodne organizacije in evropske integracije. Ni pa to edino kar počne in ne poznajo ga samo v Sloveniji. Med drugim je bil Fulbrightov štipendist, bil je urednik revije Journal of International Relations and Development (vodilne strokovne revije s področja mednarodnih odnosov na območju srednje in vzhodne Evrope), pa predsednik Central and East European International Studies Association (CEEISA), kjer še vedno sourejuje knjižno zbirko te organizacije. V letu 2015 bo zaključil večletni mandat člana upravnega odbora European International Studies Association, krovne organizacije znanstvenikov za področje mednarodnih odnosov. Na Twitterju ga najdete pod @Zlatko_Sabic.

 

Objava je del razprave na Metini listi o Deklaraciji o zunanji politiki RS:

– Ne deklaracija, potrebna je strategija! (Dr. Sabina Lange)

– Zunanja politika v dobi interneta (Matic Bitenc)

– Deklaracija o zunanji politiki je deklaracija o EU in človekovi varnosti (Adriana Dvoršak)

– Zunanja politika, ki ostaja sama sebi namen (Marko Bucik)

– Trije razlogi, zakaj deklaracije o zunanji politiki ne sprejmem za svojo (Dr. Marko Lovec)

 

Naslovna fotografija: jernastyle via Pixabay

 

Več od Metina lista

Učili so me, da napredek ni ne hiter ne lahek

Sreda, 13. marec 2013 (Junakinja tedna je Marie Curie (1867-1934), poljsko-francoska fizičarka...
Beri dalje