Kdor nima vikenda, ni Sloven’c!

savudrija
Savudrija (foto via Wikimedia)

Junijska sobota, po dolgem času se obeta lepo vreme in odpeljeva se do Postojne, kjer se odločava, kam naprej. Morje še ni dovolj toplo za kopanje, zastojev na cestah začuda še ni, torej so skoraj vse možnosti za lep enodnevni izlet na dlani. Jaz navijam za Portorož in rižoto s škampi, on bi šel do Mosta na Soči ali pa še raje na kakšen hrib, na žgance in kislo mleko. Naveličan od dejstva, da na koncu vedno obvelja moja, po liniji najmanjšega odpora potrdi Portorož in vzame v roke telefon, da preveri zadnje športne rezultate.

Njegova hitra predaja v meni sproži sto in en dvom. Če že greva na morje, a ne bi morda raje skočila do Opatije? Ali pa bi šla za spremembo do Cerkniškega jezera? Saj res, na Snežniku še nisva bila nikoli! V trenutku, ko se zavem, da me že zdavnaj ignorira in vzamem zalet za klasični napad v stilu “pa zakaj moram vedno vse sama”, se od nikoder začnejo nad Postojno zgrinjati temni oblaki, za njimi pa prve kaplje. In potem me, s povešenim nosom, odpelje proti prvemu nakupovalnemu centru, da skompenziram svoje vikendaške načrte s kakšno novo cunjico. Ali pa še raje dvema, ker sem si res močno želela na morje.

Ko to prigodo mimogrede omenim znancu ob kavi, mi ta že skoraj malce vzvišeno odvrne: “Vidiš, pri nas pa nimamo teh problemov. Mi imamo že 10 let apartma v Savudriji in smo skoraj vsak vikend dol.” Ne vem, ali ni dojel poante moje kratke anekdote, ali pa je preprosto čutil potrebo, da se pohvali s svojim “imetjem”.

Nikoli nisem razumela te vseslovenske fame okoli posedovanja parcel, prikolic in apartmajev na morju.

Vikend, kot po domače rečemo lastniški nepremičnini za oddih, se tako imenuje z razlogom – namenjen je namreč pobegu od vsakdanje norosti od petka popoldan do nedelje zvečer. Ampak zame je vse prej kot to.

savudrija
Savudrija (foto via Wikimedia)

Da ne govorim čisto na pamet, naj omenim, da sem vikend nekoč že imela. No, vsaj posredno – imel ga je namreč moj dedi. Še danes, po 25 letih, se spomnim, kako ponosno je primahal s ključi novega apartmaja v Stinici in vsi v familiji smo v trenutku zrasli za par centimetrov. Dokler se nismo prvič odpeljali tja. Vožnja iz Kočevja do Stinice je v takratnih razmerah, ko še ni bilo hitre ceste, trajala dobre 3 ure. V avtu brez klime se je zdela kot cela večnost. Ko smo končno prispeli na cilj, smo morali avto parkirati skoraj kilometer stran in se, natovorjeni z vso možno navlako, ki jo družina z dvema osnovnošolcema vzame na dopust, po razbeljenem betonu na škrge komaj prebili do apartmaja. Za “grand finale” je bilo treba do plaže prehoditi nov kilometer in se spustiti po 475 stopnicah, da si končno prišel do sveže zminirane kamnite plaže, s kot britev ostrimi skalami, ki niso ponujale niti trohice sence. Za piko na i se je v dotični zaliv stekala sladka voda, ki je morje na določenh mestih ohladila za vsaj 10C. Ampak ajde, tudi to smo nekako preživeli. Do prve večje lakote, ko se je bilo treba po tistih 523 stopnicah (navzgor jih je vedno več kot navzdol) povzpeti nazaj do apartmaja, na kosilo. Kjer je mami vsa živčna težila, zakaj zamujamo in da ima poln kufer kuhanja še na dopustu. Po dedijevi smrti smo apartma brez oklevanja prodali.

Morda “naša” Stinica zaradi oddaljenosti in spleta vseh nesrečnih okoliščin res ni najboljši primer, a dejstvo je, da te vikend, vsaj po mojih izkušnjah, zasužnji finančno, moralno in časovno.

Finančno suženjstvo

Kratek skok na največji nepremičninski spletni portal nam pokaže, da se cene spodobnih rabljenih stanovanj na Obali začnejo nekje pri 100.000€. Pa sem za svoj okus rekla premalo, ker ravno v najmanjši garsonjeri se pa tudi ne mislim zagozditi za tisti čas, ko naj bi se sproščala. Potem so tu vsi spremljajoči stroški, od opreme (vsaj posteljo in kavč se že spodobi zamenjati, kasneje pa itak verjetno kar vse pohištvo), do položnic, oportunitetnega stroška naložbe v, recimo, stanovanje za oddajo v najem … in zagotovo bi se našlo še kaj. Če zavoljo lažjega izračuna ostanem pri okroglih 100.000€, bi ob predpostavki, da jih razdelim na 30 let (toliko časa se mi bo še dalo laziti naokoli) vsako leto lahko zapravila dobrih 3.000€ za potovanja. Ob premišljeno izbranih terminih, malce spretnosti in sreče, je to lahko 14 dni all inclusive počitnic v Egiptu, Turčiji ali Tuniziji, pa še za kak tedenski skok v Dubaj, London ali Pariz mi ostane. Če znesek razdelim na dve osebi, ker večinoma vseeno dopustujemo v parih, vsota še vedno ni tako zelo mizerna, da o njej ne bi veljalo razmišljati.

Ko hodiš zračit vikend

Roko na srce, vsa ta potovanja, ali pa večino njih, si slej ko prej omisliš tudi, če imaš vikend na slovenski, ali pa, “še bolje”, hrvaški obali. A tu hitro naletimo na moralni del “sužnjelastniškega” odnosa. Zakaj bi šla za prvi maj v Barcelono, če imam pa tako luštno stanovanjce v Umagu? Ki ga nisem šla prezračit že vse od lanskega novembra. Joj, saj bom šla prihodnji vikend, če le ne bo deževalo … Hm, in zakaj že plačujem položnice, če pa sploh nisem nič dol?

Če zamižim na obe očesi in se skušam prepričati, da bi z nakupom vikenda lahko v celoti izkoristila dolgo vroče poletje, se spet hitro zaletim v zid. V tistega, ki sem ga skušala nakazati znancu na kavi, pa me nekako ni uspel razumeti. V bližnjem geografskem območju je namreč kopalna sezona  v najboljšem primeru “dolga” 3 mesece. Bruto bruto. Že res, da imam spomin zlate ribice in da sem znana po nerganju nad vremenom, a ARSO, vsaj glede statistike, pač ne laže. V letu 2014 je bilo od 93 poletnih dni kar 44 deževnih (vzela sem najmanjšo številko, čeprav je na nekaterih območjih v tem obdobju deževalo tudi do 63 dni). Pri najboljši volji se ne morem spomniti, kaj zanimivega lahko človek počne na “naši” obali v obdobjih slabega vremena.

Mižim dalje … No, letos pa vendarle ne kaže tako slabo. Začetek julija je več kot obetaven. (si obrišem pot s čela, saj je na terasi kafiča, v katerem nastaja kolumna, vsaj 40C). Če bi imela vikend na morju, bi se mi morda vseeno splačalo zaključiti delovni petek malo prej in po možnosti “produžiti” do obale kar direkt iz službe.

gužva Postojna
(foto: Matej Mrevlje)

Vsi bi šli na morje v petek popoldan in se vračali v nedeljo zvečer

“Navdušenje” traja do prvega radijskega opozorila, da se čez vikend pričakuje gneča na slovenskih cestah, še posebej v smeri proti Primorski. In obvezne čakalne vrste na mejnih prehodih s Hrvaško. Če me v petek zjutraj še malo matra, da bi v soboto skočila na obalo, me ob koloni tovornjakov, prikolic in tujih registrskih tablic, ki me že zgodaj popoldan ovirajo na poti iz službe, želja bliskovito hitro mine. V večernih informativnih oddajah poročevalci s terena tekmujejo, kdo bo zasedel bolj prestižno mesto na avtocestnem nadvozu in s kamero zajel največji del počasi premikajoče se razbeljene pločevine. In tako vsak vikend, do konca avgusta. Ker vsi bi šli na morje v petek popoldan in se vrnili v nedeljo zvečer.

S solidno plačo, brez kreditov, otrok in drugih večjih fiksnih stroškov, bi si že zdavnaj lahko omislila stanovanjce na Obali. Ampak, če k zgornjim ugotovitvam dodam še prenatrpane plaže, kjer ti sosed dobesedno gleda v telefon, ležanje na betonu ali skalah, brez spodobne naravne sence, in parkiranje, ki je pri nas skoraj povsod “misija napol mogoče” …  je odločitev več kot na dlani.

Jaz pač raje hodim po svetu

Da ne bo pomote, nič nimam proti ljudem, ki si vikend omislijo, dokler me ne začnejo prepričevati, kaj “zamujam”.  Ljudje imamo pač različne okuse, želje in zmožnosti. Še posebej družine z otroci, pri katerih se tista kalkulacija s 100.000€ verjetno ne izide. Ali pač? Otroci do določenega leta starosti tako in tako dopustujejo napol zastonj? No, kakorkoliče imate super taščo, po možnosti v pokoju, ki se je pripravljena na vašem vikendu za vašimi mladički poditi po plaži cela dva meseca in vam tega ne očita že septembra ob prvi menjavi vremena, potem nimam kaj reči.

Jaz pač raje hodim po svetu, spoznavam različne kulture in se uležem pod palmo, kamor mi Jose Armando nosi pina colade. In na kraj pameti mi ne pade, da bi poletni dopust preživela v kraju, ki ga tako in tako obiskujem skoraj vse leto.

morje
(foto: Anda Arko)

p. s. Ko to berete, sem že zdavnaj na oni strani luže, zapravljam tisti obrok iz zgornje kalkulacije in na veliko objavljam skrbno izbrane fotografije na družbenih omrežjih. Če se bo kdo v vmesnem času peljal mimo Lovrana, ga lepo prosim, da se oglasi v hotelu Bristol in v mojem imenu prevzame polnilec za telefon, ki sem ga tam pozabila zadnji vikend junija, ko se je na Hrvaškem še dalo dihati. Na zraku, v vodi in na plaži. Hvala! 🙂 

 

anda arko
Anda Arko (foto: Simon Pintar)

Avtorica: Anda Arko, ekonomistka, brez dlake na jeziku. Ponosna lastnica čivave. Zasvojena s potovanji. Izvaža zdravje za denar in ponoči mirno spi. Spremenila bi slovensko zastavo. Na Twitterju jo najdete pod @illegall_blonde.

 

Zapisi Ande Arko na Metini listi:

Ena o zaposlovanju ali ko si na drugi strani mize

Bolj kot spoznavam ljudi, raje imam pse.

Vsak dan, v obe smeri, dobesedno borba za preživetje.

Blondinka s Harvarda

 

Več od Anda Arko

Leteča sramota

Tisti, ki me poznate, veste, da veliko potujem. Drugi lahko kakšno besedo...
Beri dalje