Naš politični sistem pravzaprav temelji na nedotakljivosti posameznih funkcij, s tem neodgovornosti posameznikov ali organov. Po volitvah lahko občina ali država postane, velikokrat je tako, plen zmagovalca. S plenom upravlja po svoji volji do naslednjih volitev, ko se ponovno ponudi volivcem ali pač ne. Miselnost, da je nekdo po izvolitvi odgovoren le naslednjim volitvam, je grozljiva in skrb zbujajoča. Mehanizmov odstopa, zamenjave pravzaprav ne poznamo. Zato imamo na najvišjih položajih v občinah, mestih, državi, ljudi, ki nikakor ne sodijo tja. V državnem zboru celo tako imenovano oslovsko klop, kjer sedijo ponarejevalci diplom, magisterijev, kradljivci izpitov in podobni. Ob neki akciji na enem od ministrstev so odkrili kar četico ljudi, ki so imeli ponarejena ali neustrezna spričevala o izobrazbi. Celo najvišje položaje zasedajo ljudje, ki jim sodijo oziroma so v postopku zaradi korupcije.
Nabrala se je cela vrsta neizvršenih sodb ustavnega sodišča ali razsodba računskega sodišča, ki zahteva, predlaga razrešitev ministra. In kaj? V občinah je položaj podoben. Imamo pravnomočno obsojene župane, občinske in mestne svetnike, takšne, proti katerim je vloženo veliko ovadb, da o ugotovitvah protikorupcijske komisije ne govorimo. Naštevam le najhujše kršitve, množica manjših gre neopazno mimo. V najvišjih organih odločanja imamo dokazljivo nesposobne ljudi, z izrazito pomanjkljivo izobrazbo in znanjem. In kaj? Obstajajo sicer nekateri mehanizmi zamenjave, odpoklica, toda ti so v glavnem povezani s političnim odločanjem. V teh primerih je strankarska koristnost, uporabnost ali preprosto nagajanje drugi strani velikokrat pomembnejša od zavedanja, da nekdo ne more več opravljati svoje funkcije, ker ne zna, je nesposoben, nepošten ali mu ljudje ne zaupajo več. Primer sedanjega sklica državnega zbora, kjer v že omenjeni oslovski klopi sedijo ljudje, ki so se jim celo njihove stranke odpovedale, pa so še vedno izvoljenci ljudstva in še vedno odločajo o izredno pomembnih rečeh za vse in vsakega posebej v tej državi. Tistih, ki so ga izvolili, pa itak nihče, razen na volitvah, ničesar ne vpraša.
Primer kolega Kanglerja je sodu izbil dno. Ljudje so se uprli, užaljeni, jezni in prizadeti so zahtevali njegov umik, pripravili so celo demonstracije, pa nič. V posmeh vsem jeznim so ga elektorji celo z veliko večino izvolili za državnega svetnika. Takrat so poletele prve granitne kocke. Seveda so nasilna dejanja, vandalizem obsojanja vredni, a prav tako je obsojanja vredno, da so koalicijske stranke mariborskega mestnega sveta, ki so določile elektorje, Mariborčanom sporočile: »Kaj nas briga, kaj mislite! Kar protestirajte, mi bomo delali po svoje!«. Še dober teden po tem prelomnem dogodku so bile stranke neomajne, niso videle razlogov, zakaj naj bi župan odstopil. Moralo je prileteti še več kock, doživeti smo morali udrihanje policijskih gumijevk, grozeč helikopter nad mestom, konje med civilnimi protestniki, razbite glave. Šele zdaj stranke, ki so še pred tednom dni trdno stale za županom, govorijo, da se ne strinjajo z njegovim načinom vodenja mesta, in mu odrekajo podporo.
Mariborski primer je pomemben iz več razlogov. Je dokaz, da ni mehanizma, ki bi prisilil župana, ki je izgubil zaupanje volivcev, da bi odstopil pred iztekom mandata. Je primer samopašnosti strank. Ni načina, da bi jih prisilili v normalen, sprejemljiv okvir dela in obnašanja. Vprašanje je, ali bi prišlo do tako hude reakcije užaljenih in prizadetih občanov, če bi denimo mariborski mestni svet ne preprečil razprave o proslulih radarjih. Pa stranke, ne samo župan Kangler, niso dovolile razprave o tem. Še zdaj največja koalicijska stranka, SDS, razlaga, da so resna stranka in bodo preštudirali, ali je bilo v preteklem obdobju pod vodstvom Kanglerja v Mariboru storjeno to, kar je bilo obljubljeno in načrtovano. Najnovejša anketa med Mariborčani kaže, da devetdeset odstotkov ljudi misli, da bi župan moral oditi, on pa čaka, da ga k odstopu pozove predsednik vlade. Le v tem primeru bo odstopil, je izjavil. Pa ga Janša še ni pozval. Sistem skratka ne deluje. Dokler bodo odločitve odvisne od granitnih kock, zažganih radarjev, volje strank, njih kalkulacij in koristi, ter poziva predsednika vlade, bo, kot je zdaj, popoln kaos.
Ni mehanizma, ni pravila, ni legalne poti, ni možnosti, da bi tisti, ki so župana izvolili po rednem, legalnem, urejenem postopku, tudi predčasno odpoklicali. Zato so v skrajnem primeru prisiljeni v revolucionarna, v mnogih primerih neustrezna, rušilna in nezaželjena dejanja. Mar ne bi bilo bolje vpeljati legalen, pravno utemeljen mehanizem, postopek, po katerem bi pred potekom mandata zamenjali slabega, od ljudi odmaknjenega, samopašnega, celo skorumpiranega župana, podžupana, občinskega ali mestnega svetnika. Enako velja tudi za poslanca državnega zbora, svetnika državnega sveta, predsednika vlade ali države in vse druge funkcionarje. Seveda mora mehanizem upoštevati način izvolitve, direktnost ali indirektnost volitev. Veljati bi moralo, da nekoga lahko odstavi le tisti, ki ga je nastavil. Da ne morejo denimo stranke razrešiti predsednika države ali župana, ker so ga pač izvolili ljudje na direktnih volitvah. Mnogi se sicer ogrevajo prav za takšno možnost ali pa bi pristojnost razreševanja podelili kakšni osebi. Predsedniku države ali vlade!? Zakaj ne notranjemu ministru ali rajonskemu policistu? Idej je veliko in večina je nesprejemljivih. Tudi skupina jeznih mladeničev ne more biti merilo.
Skupnosti občin Slovenije predlagam, da (skupnost in združenje občin ter združenje mestnih občin) skupaj z zainteresirano in strokovno javnostjo ter predstavniki civilne družbe pripravimo predlog zakonskih sprememb, ki bi omogočile in ustrezno uredile možnost predčasnega odpoklica vseh občinskih funkcionarjev, pa tudi vseh funkcionarjev na državni ravni. Še to. Kdo bo rekel, da je predlog posledica zadnjih, nelepih dogodkov. Da nas je strah pognal v razmislek. Najbrž je res tudi to. Sicer pa bolje zdaj kot nikoli. Zmeraj je nekakšna kapljica čez rob. Politični sistem v tem delu kliče po spremembi, upoštevanju volje ljudi. Kliče po zakonitih ovirah polaščanja oblasti. Preprečiti je treba, da so občine, mesta ali država plen, ki si ga je nekdo priboril na volitvah. Žal mnogi izvolitve na funkcijo ne vidijo kot zaveze, kot dela, ki ga morajo opraviti z veliko mero odgovornosti in ponosa, brez lumparij, osebnih, strankarskih ali ideoloških interesov, koristi in nagrad. Opravljanje funkcije je najprej velika odgovornost in zato breme. Funkcionar je v službi ljudi in ti morajo imeti možnost, da mu odvzamejo pooblastila, ko se pokaže, da deluje v nasprotju z zakoni in koristjo prebivalstva. Če ni urejene in pametne pravne države, spoštovanja volje ljudi in njihovih pravic, je revolucija. Ta pa je zmeraj tudi krvava.
Leo Kremžar, župan občine Miklavž na Dravskem polju in podpredsednik Skupnosti občin Slovenije
Preberite še: Peticija za vpeljavo inštrumenta ljudske nezaupnice
P.S. Objavljeni bodo komentarji, ki ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja tako do avtorja zapisa kot drugih komentatorjev in komentatork.