Kvote: nova fronta za boljši jutri

Sonja Šmuc
Sonja Šmuc, izvršna direktorica Združenja Manager (foto via Združenje Manager)
Viviane Reding, evropska komisarka za pravosodje(foto: AP via The Telegraph)

Evropska komisarka Viviane Reding je odločna ženska. V prejšnjem mandatu je kot komisarka za informacijsko družbo v boju za nižje cene mobilne telefonije zlomila odpor telekomunikacijskih družb, v njenem tretjem komisarskem mandatu se je lotila vprašanja žensk na vodilnih mestih v gospodarstvu. Evropska komisija je na njeno pobudo in s podporo še petih komisarjev poleg predsednika Barossa sprejela predlog, da se uzakoni obveznost, po kateri morajo nadzorni sveti evropskih gospodarskih družb, ki kotirajo na borzi, upoštevati tudi spolno strukturo in sicer tako, da je vsaj 40% nadzornikov drugega spola. Ker je v praksi kar 85 % nadzornikov moškega spola, to dejansko pomeni zahtevo, da se nadzorni sveti oziroma upravni odbori odprejo tudi za sposobne ženske. Evropska komisija je v predlogu poudarila pomen kompetentnosti in izpostavila pravilo pozitivne diskriminacije: med dvema kandidatoma, ki enako kakovostno izpolnjujeta zahtevane pogoje, naj ima prednost tisti, katerega spol je manj prisoten v upravnih odborih.

Pričakovati je, da bo odločitev Evropske komisije dvignila veliko prahu. Nedavno se je ob napoved uvedbe kvot obregnilo 9 evropskih držav, na čelu z Veliko Britanijo, na kar se je Redingova odzvala, da je pripravljena na zanimiv spopad. V rokah ima veliko argumentov. Čeprav so omejitve vedno dvorezen meč, kaže statistika žalostno podobo vpetosti žensk v odločanje. Če je delež žensk v nadzornih funkcijah skromen, je na ravni vodenja družb še manjši: po izračunih Evropske komisije jih je v upravah manj kot 9 odstotkov. Čeprav ostajajo dejstva, da ženske še vedno v povprečju nosijo večji delež obveznosti za družinsko življenje in da so njihovi osebni vzvodi za napredovanje drugačni kot pri moških, ni mogoče mimo dejstva, da so Evropejke že bolj izobražena polovica prebivalstva (v Sloveniji je med diplomanti kar 62% žensk), kljub temu pa v povprečju zasedajo nižja in slabše plačana delovna mesta. To preprosto ne le, da ni prav in ni skladno z demokratičnimi liberalnimi načeli, ki jih Evropa zagovarja, temveč je tudi nespametno. Pamet in talent nista odvisna od spola, zato morajo organizacije zagotoviti, da na vrh pridejo najboljši kadri – to pa nikakor ne morejo biti samo moški. Če k temu dodamo še dejstvo, da med 60-80% nakupnih odločitev sprejmejo ženske, je naravnost neumno, če ključne odločitve v podjetju sprejema samo en spol. Nesporno je, da bo neuravnoteženo vodstvo prej ali slej razvilo slepo pego, ki lahko podjetje tudi pokoplje. Podjetja, ki različnost (spolno, narodnostno, starostno …) odsevajo tudi v sestavi vodstvene ekipe, lahko svojo moč črpajo prav iz svoje komplementarnosti.

Sonja Šmuc
Sonja Šmuc, izvršna direktorica Združenja Manager (foto via Združenje Manager)

Kako je v Sloveniji? Na vodilnih mestih je žensk malo, v mlajši generaciji, ki je sedaj stara okoli 40, jih skoraj ni. Združenje Manager se je aprila letos v Zavezi za uspešno prihodnost 15/2020 že zavzelo za večji delež sposobnih žensk na vodilnih mestih, saj številne raziskave dokazujejo, da so podjetja z uravnoteženim vodstvom, uspešnejša. Samoregulativno smo predlagali, da se delež vodilnih managerk v slovenskih podjetjih dvigne na 30% do leta 2015 in 40% do leta 2017 – v tem smislu smo bili celo zahtevnejši od predloga Evropske komisije , nismo pa državi predlagali neposredne uzakonitve ženskih kvot, temveč smo ta cilj zastavili gospodarstvu kot priporočilo. Pripravili smo tudi smernice za spodbujanje enakosti Vključi.Vse, kjer smo izpostavili šest ukrepov, ki jih lahko podjetja uporabijo, da bi spodbudila napredovanje žensk – od mentorstev in sistemov nagrajevanja do postavljanja tarč in spoznorstev.

Vsekakor je na poti doseganja večje zastopanosti žensk na vodilnih položajih potrebno odpraviti še marsikatero oviro – tako na strani podjetij kot zavor pri ženskah, ki jih ni malo – dajejo pa kvote spodbudo, da se to zgodi mnogo hitreje, kot bi se glede na sedanje trende. Po teh ocenah bi se šele čez dobrih 40 let rodila prva generacija, v kateri bi imeli fantje in dekleta dejansko enake možnosti in priložnosti za uspešno kariero (šele moja pravnučka bi se rodila v svet z enakimi možnosti kot moj pravnuk). Zaradi čedalje bolj zahtevnega gospodarskega okolja si v Evropi, še zlasti pa v Sloveniji, ne moremo privoščiti, da ne bi polno uporabili vseh človeških talentov, ki jih imamo. Konec koncev imajo ženske ne samo pravico, ampak tudi dolžnost, da prispevajo svoje znanje za boljši jutri.«

Sonja Šmucizvršna direktorica Združenja Manager

 

P.S. Objavljeni bodo komentarji, ki ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja tako do avtorice zapisa kot drugih komentatorjev in komentatork.

 

Več od Metina lista

MD 003: I don’t believe in complaining

Tokrat je naša gostja LOUSEWIES VAN DER LAAN, Nizozemka, progresivna političarka, ki se...
Beri dalje

3 komentarji

  • Kvote so samo še ena oblika diskriminacije. Načeloma so se izkazale za popoln nesmisel že na nivoju politike (kvote je mogoče utemeljiti znotraj demokratičnega sistema odločanja – upravljanje/vodenje/nadzorovanje pa že samo po sebi ni demokratični sistem): imamo kvote za političarke in nekako ni videti, da bi kakorkoli pripomogle k izboljšanju česarkoli, temveč gre le še hitreje navzdol (zadnja taka kvota je neka političarka s ponarejenim spričevalom).

    Osnovni absurd postavljanja kakršnihkoli kvot je že v tem, da naj bi kvote prispevale k enakim možnostim tako, da dejansko ukinjajo enake možnosti.

    Dodatni absurd je tudi v tem, da birokrati ukazujejo lastnikom, kako naj upravljajo svoje podjetje (svojo lastnino). Gospa meneđerka bi pa ja lahko vedela, da je pri meneđiranju osnovno vodilo dobiček in da je potemtakem v interesu vsakega meneđerja (naši meneđerji so tukaj najbrž nekaj posebnega – gospa meneđerka bi lahko tudi povedala, koliko žensk je že sama postavila na najvišje položaje…), še bolj pa lastnika, da bo imel zaposlene take ljudi, od katerih bo imel največ koristi – takih ljudi pa se ne izbira niti po kvotah niti po izobrazbi, temveč po njihovih izkazanih sposobnostih: po rezultatih.

    Celoten absurd birokratskih pristopov za izenačevanje možnosti je najlepše in najbolj očitno viden pri nekem uradu za mešanje megle: http://www.zirosi.net/index.php/2012/03/10/ukinjanje-urada-enake-moznosti-2/

    Hočemo torej enake možnosti, zato naj država/birokracija najprej uvede kvote (na vseh nivojih seveda) pri sebi: za uradništvo, za izobraževanje, zdravstvo, čistilke, vojsko, policaje… In ko bojo birokrati in političarke tako dejansko dokazali ultrasupertruper rezultate, dosežene s popolnim uravnoteženjem na +/- 2%, potem pa še v upravljanje zasebne lastnine.

  • Ne bom tajil, da so se mi vedno zdele “ženske kvote” neumen predlog. In v škodo sposobnih žensk. Zakaj?

    Recimo da imamo zakon, ki določa neko kvoto žensk na raznoraznih položajih. A si predstavljate kako se bi počutila recimo Tatjana Fink, če bi jo slišala dva, ki se pogovarjata “A ta je pa iz kvote?”. Ali kako bi se počutila Cvetka Selšek, ko bi ji kakšen moški nevoščljivež prilepil vzdevek “kvotnica”….

    … naprej, zakaj preobrat v mišljenju, pa na mojem blogu.

Komentiranje je zaprto.