Malo je bilo podobno navijanju na kakšni tekmi vaške lige, več pa ne povem

Tamara Vonta (foto: osebni arhiv TV)
Tamara Vonta (foto: osebni arhiv TV)
Tamara Vonta (foto: osebni arhiv TV)

Avtorica: Tamara Vonta, ženska, mama, nekaj v službi, prijateljica in otrok. Še vedno mehka na verze, tudi Gradnikovega – “Žariš in žgeš in v tvoji zlati luči vsa trudna duša moja trepeta. O sonce moje ti, do dna srca izpali me, do smrti me izmuči. ” Na Twitterju jo najdete pod @TamaraVonta.

P.S. Zaradi nuje, da resne reči, dogodke, na katere nimamo vpliva, a nas zadevajo in prizadevajo, napišemo v šaljivem duhu.

Tisti petek sem si sestanke organizirala kot fižolovke, v enakem razmaku, enega za drugim. Tako sem lažje ohranila mirno glavo, čeprav sem jih morala nekaj tudi odpovedati. Ker fižolovk pač ne more biti več, kot je prostora na njivi ali na vrtu. Če ne spim dovolj in dovolj dobro, sem zelo sitna, in teden pred Velikim petkom (pišem z veliko začetnico zaradi v naslovu navedenega P.S.) je bil teden prečutih noči, ko z grozo spoznaš, da je imeti dve televizijski škatli v hiši popolna potrata prostora, ker bi lahko na tisto mestu postavil lončnico, odporno na nezanesljivo negovalko.

Skratka, bližalo se je popoldne, preskočila sem malico, kosilo, kar se je kasneje izkazalo za izredno zgrešeno dejanje, avto sem napolnila z veselo ciničnimi ljudmi, zavrteli smo si neko milo pesem plavolasega angela in …” hajd na Gorenjsko”. Z avtoceste, skozi krožišča, najbolj razširjene znamenitosti vsakega pravega župana, do brezhibno ostriženih grmov in fanta v fluorescentnem brezrokavniku, ki nas je ustavil. Mila priprošnja še pod vtisom poduhovljene pesmi je zalegla in ni bilo potrebno parkirati poleg avtobusa, iz katerega je izstopala množica ljudi. V principu imam ljudi zelo rada, a tisti Veliki petek (zdaj že veste, zakaj pišem z veliko začetnico …) sem si nekako želela bolj intimne družbe, predvsem pa mi je bilo (saj sem že napisala, zaradi slabega spanca in to) preveč, da bi spoznavala na desetine ljudi, ki jih nisem še nikoli videla, no, nekaj jih ni prišlo z avtobusom, ampak s prav imenitnimi dvosedi, pa ne vem imena, samo zdi se mi, da so bili imenitni, ker so jih vsi spoštljivo in občudujoče gledali, pa svetili so se v soncu, ki je še vedno nežno božalo zelenečo okolico velikega parkirišča.

Pred glavnim vhodom me je čakala rdeča preproga in kup kamer, še dobro, da sem bila povsem nepomemben del te zgodbe, saj se moje oranžne superge nikakor niso ujemale z veličastnostjo ambienta in medijsko pozornostjo, kakršne ne pomnim. Povsem ponižno sem se prebila do črke V, kjer so me “zaznamovali” z nalepko, s katero sem lahko kadarkoli šla v in iz dvorane, predvsem v kletne prostore, kamor me je gnala množica popitih kav, znanega diuretika in sovraga vsakega filma v kinu, ki je daljši od 100 minut. Tale bo daljši, modro ugotovim, in zastavim dobro ime za krožniček ananasa in jagod. Prostor se je medtem polnil, kaj polnil, napolnil! S skodelico kave sem se umaknila po zadnje atome zraka in poklepetala s peščico ljudi, ki sem jih poznala. Nekdanji kolegi in kolegice so zelo “fer”in me pustijo  pri miru, sem nekakšen zadnji izhod v sili, če se res ne bi pojavil kdo drug ali druga, česar pa se nikoli ni bati. Iti iz novinarstva v politiko je v trenutni konstalaciji planetov tako, kot bi se iz vrelca čistega zdravja in poštenja podal v dolino gobavcev. Spoštujem to videnje širokih ljudskih množic, pa se res trudim ostati neopazna, kar je glede na mojo pojavo in decibele, ki jih proizvajam, izjemno zahtevna naloga. No, par kolegov pa le pristopi, ker jih še ni popadel strah, da ga bodo označili za “našega”, pa rečemo kakšno o starih časih, izstopimo iz svojih vlog in spet postanemo ljudje, čeprav nam za hrbtom “škljocajo” novodobni iskalci lastne resnice za 10 centov, ki iščejo in najdejo zaroto že v barvi papirnatih serviet.

Kongres PS, Brdo pri Kranju, april 2014 (foto: Reuters)
Kongres PS, Brdo pri Kranju, april 2014 (foto: Reuters)

Titana zamudim, ker sem spet v kleti, še pravočasno pa posrkam kavo pred prihodom “največjega izdajalca”, na katerega se obesi vsa pričujoča delovna srenja, da ga sploh ni videti v množici mikrofonskih spužv različnih barv. Da ne govorim o trenutku, ko pride Titanka, zdi se, da se bliža vesoljni potop, a vendarle gre le za bliskavice številnih fotoreporterjev. Kljub temu, da sem upala, da bom kje zadaj blizu izhoda malce posedela in izkoristila dobro strateško pozicijo za pogoste odhode v klet, me odpeljejo do stola, kjer je brez dvoma zapisano ime. Vdam se v usodo, saj znam tudi ubogati in čakam, kot v Koloseju na film Spopad Titanov.

Semenj bil je živ, izvem, da bodo nekateri, ki so tu po delovni dolžnosti, kasneje morali ven, stati pred steklena vrata, kar se mi zdi zelo slabo. Ne maram, da ljudje ostanejo pred zaprtimi vrati. Nobenih vrat namreč ni moč tako zapreti, da ne bi skozi reže pritekle morebitne solze in kakšne druge življenjske tekočine, pa tudi drobci peska, prahu in nedostojanstva. Malo je bilo podobno navijanju na kakšni tekmi vaške lige, več pa ne povem, še tvitala nisem, ker sem bila preveč v šoku. Pa tudi nehigiensko je jemati tistim, ki so ostali pred vrati. Vedno se prosim, da sem tiho, a nikoli se ne ubogam. Tudi tokrat.

Zazdelo se mi je, da sem svoj kapital, podobno kot certifikat, ki smo ga dobili po osamosvojitvi, napak vložila. Hja, vedno so me nesla čustva in z denarjem, oprostite, kapitalom, nikoli nisem znala modro ravnati. A, ko sem prestopila 40, sem si obljubila, da se mi ni treba več družiti z ljudmi, katerih družba mi ni všeč, pa da se ne bom več po dolgem in počez grizla zaradi tega, ker sem, kakršna sem. Zato sem, ko je bilo konec predstave, šla za nosom, a so mi neusmiljeno lačne kobilice snedle še zadnje žlice tople juhe.  Zato sem nosu sledila do avta in se mimo brezhibno ostriženih grmov in skozi monumentalna krožišča odpeljala proti domu.

Vedoč, kaj se bo zgodilo.

Vedoč, da bom spet sitna.

 

P.S. Objavljeni bodo komentarji, ki ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja, tako do avtorice zapisa kot drugih komentatork in komentatorjev.

Več od Metina lista

Dan brez seznamov / Day without lists

13. julij 2012 (petek) Bomo septembra še imeli evro? – Jože P. Damijan,...
Beri dalje

1 komentar

  • Lep pozdrav ene, ki tudi intiutivno komunicira. Upam, da nisem prispevala k dodatnemu odhodu v tisto klet. Zaradi tistih stopnic za tja nikoli ne obujem visokih pet 🙂 lp Lenka

Komentiranje je zaprto.