Ameriška predsedniška kampanja, ki skupaj traja že dve leti, se preveša v zaključni del. Še par petkov in bomo tam. Prvo predsedniško soočenje se je razpletno tako, kot so si v republikanskem taboru lahko le želeli. Romney je deloval kot energičen kandidat, ki si želi zmage, Obama kot naveličan predsednik, ki ni opravil domače naloge. Hujšega padca v anketah ga je najverjetneje rešil svež podatek, da je stopnja nezaposlenosti padla pod magično mejo 8%. Do cilja, ki je stran vsega nekaj tednov (6. november 2012), nas ločita še dve predsedniški in eno podpredsedniško soočenje, 101 javnomnenjska raziskava, nekaj 100 milijonov zapravljenih dolarjev ter kopica izjav o tem, koliko gradov v oblakih bosta zgradila, na eni strani Barack Obama in drugi Mitt Romney.
Vse je res. Za zmago na 57. ameriških predsedniških volitvah bo potrebna absolutna večina 538 elektorskih glasov, torej najmanj 270. Tehnično gledano namreč Američani predsednika in podpredsednika NE volijo neposredno. Ne šteje torej kdo skupno dobi največ glasov volivcev, temveč kdo dobi največ elektorskih glasov. V skladu s sistemom elektorskega kolidža (op. kolegija), ki je v veljavi, v vsaki od 50-ih zveznih držav plus Okrožju Kolumbija volijo elektorje. Ti so vsota senatorjev in predstavnikov spodnjega doma ameriškega kongresa. Od kod številka 538, se morda sprašujete – predstavlja seštevek senatorjev (100), kongresnikov (435) in treh elektorskih glasov, ki pripadajo Okrožju Kolumbija, čeprav ta v Kongresu nima svojih predstavnikov z volilno pravico. Vsaka zvezna država ima ne glede na velikost in število prebivalcev po dva senatorja (50 x 2 = 100), število kongresnikov (po zakonu ne več kot 435) v posamezni zvezni državi pa JE odvisno od števila prebivalstva, ki ga zastopajo proporcionalno. Daleč največ kongresnikov ima Kalifornija kot najbolj poseljena zvezna država (38 milijonov ljudi oz. 53 kongresnikov), najmanj pa Aljaska, Delaware, S. Dakota, J. Dakota, Montana, Vermont in Wyoming (cca po 600.000 prebivalcev oz. 1 kongresnika). Kandidat, ki v posamezni zvezni državi prejme največ glasov, po dogovoru “zmagovalec pobere vse” tam dobi tudi vse elektorske glasove, izjemi sta Maine in Nebraska, kjer elektorske glasove delijo proporcionalno. Zadnji podatki (10. oktober 2012) kažejo naslednjo sliko – ne glede na opazen napredek Romneya v različnih javnomnenjskih raziskavah, opravljenih po soočenju v Denverju, Obama ostaja v prednosti, kar se tiče projekcije elektorskih glasov.
Podatek, ki na volitvah 2012 govori v prid republikancem – po zadnjem štetju prebivalstva (op. Census 2010) so glede skupnega števila elektorskih glasov v glavnem pridobile tiste zvezne države, ki so doslej glasovale za republikance (Arizona, Georgia, Nevada, J. Karolina, Utah, Washington – vsi +1 elektorski glas, Florida +2, Teksas +4, Illinois, Iowa, Louisiana, Massachusetts, Michigan, Missouri, New Jersey, Pennsylvania – vsi -1, New York, Ohio – oba -2).
1. Elektorski zemljevid ZDA, volitve 2012 (vir)
2. Elektorski zemljevid ZDA, volitve 2008 (vir)
ZDA štejejo skoraj 315 milijonov prebivalcev. Volilno pravico imajo vsi, starejši od 18-ih let IN registrirani pri ustreznem volilnem organu. Ko govorimo o pravici do volitev, pa Američani razlikujejo med tistimi, ki so dovolj stari, da volijo (op. VAP – voting age population), in tistimi, ki so pravno do tega tudi upravičeni (op. VEP – voting eligible population). Namreč do udeležbe na volitvah ima sicer pravico vsak, star 18 let in več (pred letom 1971 je bila starostna meja 21 let), a se mora za razliko od prakse, kakršno poznamo tudi v Sloveniji (avtomatska registracija), pri ustreznem volilnem organu prej registrirati. Na volitvah 2008 je bilo po podatkih Zvezne volilne komisije 213 milijonov volilnih upravičencev (op. VEP ali registriranih volivcev), udeležba na volitvah je bila 61,6% (vir).
Zanimivost: v zgodovini ZDA se je doslej 4x primerilo, da kandidat, ki je skupno dobil največ glasov, ni hkrati dobil tudi večine elektorskih glasov in postal predsednik države. Leta 1824 je bil to Andrew Jackson, leta 1876 Samuel Tilden, leta 1888 Grover Cleveland in nazadnje Al Gore leta 2000 (kar pa je bila pravzaprav goljufija epskih razsežnosti).
Zakaj predstavniki tretjih strank niso konkurenčni demokratskim in republikanskim kandidatom? Glavni razlog za t.i. dvopartijskost ameriškega političnega sistema je elektorski sistem, ki za razliko od proporcionalne zastopanosti temelji na načelu “zmagovalec pobere vse”. Kandidat, ki dobi večino, pobere vse elektorske glasove in je absolutni zmagovalec. Praviloma so to predstavniki/ce največjih strank. Prvi predsednik ZDA, George Washington, je bil edini doslej, ki ni zastopal nobene politične stranke. Te so se namreč začele oblikovati šele potem, ko je začela delovati vlada. Od leta 1852 dalje, torej na zadnjih 40-ih predsedniških volitvah, so se na mestu predsednika ZDA izmenjavali zgolj kandidati dveh strank, republikanske in demokratske. Ross Perot kot neodvisni kandidat je na volitvah 1992 dobil skupaj ogromnih 19% glasov, a v nobeni zvezni državi večine, torej nobenega elektorskega glasu. Za občutek, kako “velik” je bil Perotov dosežek, ta podatek: na volitvah 2008 noben kandidat manjše stranke ni dobil niti enega odstotka glasov (skupaj je bilo oddanih 131 milijona glasov)?!. Še najbližje temu je bil Ralph Nader, za katerega je glasovalo cca 750.000 volivcev ali 0,56%. Na volitvah 2012 sta omembe vredna dva: Gary Johnson, nekdanji guverner New Mexica in kandidat stranke Libertariancev, ter Jill Stein, kandidatka stranke Zelenih.
In še, zakaj imajo v ZDA volitve ob torkih? Na kratko: za torek kot najbolj ustrezen dan v tednu so se leta 1845 odločili zaradi vprašanj, povezanih z načinom kmetovanja in narave potovanj, s čimer so bili ljudje v tistem času soočeni. Vedno sicer ni bilo tako. Volitve so bile med leti 1792 in 1844 v različnih zveznih državah ob različnih dneh. Volilno okno, ki je bilo na voljo, pa: 34 dni pred prvo sredo v decembru, ko so se dobili in glasovali člani elektorskega kolegija (zakon, sprejet l. 1792). Zaradi vseobsegajoče korupcije, posledice te razpršenosti, pa so morali izbrati en dan, ki bi veljal za vse. Kongres je leta 1845 tako odločil, da bo nacionalni volilni dan za predsednika in podpredsednika prvi torek po prvem ponedeljku v novembru. November zato, ker so predtem kmečka opravila in jesenska žetev večini kmetov jemala čas, hkrati pa sneg še ni ogrožal potovalnih načrtov. Torek pa zato, ker so predtem odpadli dnevi okoli nedelje (sobota, ponedeljek), ko gredo ljudje v cerkev, sreda (in z njo četrtek zaradi potovanj nazaj domov) pa je odpadla, ker so imeli v mnogih krajih ob teh dnevih kmečki semenj (prodaja domačih izdelkov). Torek se je tako zdel dobra izbira, saj so volivci ob ponedeljkih lahko potovali, v torek navsezgodaj glasovali in bili v sredo že na kmečkem sejmu.
P.S. Objavljeni bodo komentarji, ki ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja tako do avtorice zapisa kot drugih komentatorjev in komentatork.
Zanimiv prispevek. Prvič sem slišal razlago o volilnem torku. Zanimivo je, kako se nekaj spomnijo v preteklosti, ko je to smiselno, potem pa se tega držimo stoletja, ker je tako pač v navadi. Tak tradicionalizem je znak medgeneracijske hegemonije. Zakaj pa bi se morali ravnati točno tako, kot je neka posvečena generacija povedala, da je prav. Danes volilni torek nima več nekega smisla.
Kot volivka (sicer v SLO) običajno izkoristim možnost predčasne oddaje glasov, tako tor, sre kot čet so zame boljša izbira od nedelje. Takrat počnem druge stvari :). Ko sem še živela v ZDA, se mi je torek zdel skrajno čudna izbira, se pa ne spomnim, da bi Američani nad terminom kaj jamrali, češ, zakaj ni kateri drug dan.
Zelo zanimivo. hvala.
A pa so ZDA država, z najstarejšim volilnim sistemom, ki se ni resno spremenil že več kot stoletje?
Resno so po volitvah 1968 modificirali sistem predvolitev, torej od zborovanj v Iowi do nacionalnih konvencij, kjer potrjujejo kandidature. Sistem elektorskega kolegija pa so sprejeli 1804, prva pomembnejša sprememba je bila 1845 in sicer izbor elektorjev v vseh zveznih državah na isti dan. Pred 50-imi leti so Okrožju Kolumbija dali 3 elektorske glasove.
Sicer pa se je skozi zgodovino širila razsežnost elektorata. Rasne ovire odpravili 1870, ženske so dobile volilno pravico 1920, volilni prag so l. 1971 znižali na 18 let…
V večini svetovnih demokracij je elektorski sistem neka oblika proporcionalne zastopanosti, ZDA pa so razdeljene na geografske enote (zvezne države, kongresna okrožja, mesta…), kandidat, za katerega glasuje večina v posamezni geografski enoti, zmaga.