Znanje postavljanja prioritet je vrlina, ki nam omogoča, da se osredotočimo na zadan cilj, organiziramo ter pripravimo resurse zanj, in ga na koncu uspešno izpeljemo. Hudič nastane, ko cilji niso plemeniti, častni in legitimni. Iluzorno bi bilo pričakovati, da bomo vsi ljudje delovali pozitivno, kajti vedno se najde kak debelokožec brez občutka za pravico. Vsi smo verjetno že srečali kdaj kakšnega. To so tisti, ki lažejo v obraz, zahrbtno spletkarijo in zavestno zavajajo. Takšni, ki ne pomnijo več kaj je čast in bi za pest privilegijev ali denarja ugriznili v lastno govno.
Kar se ljudje naučimo, to znamo. Če nam nekdo to vzame, nismo več ljudje, ampak neko bitje, ki pač samo obstaja, životari in v strahu čaka na ukaze. Na žalost takšni ljudje živijo v mokrih sanjah nekaterih današnjih »slovenskih« politikov. Za znanje in cvetočo prihodnost mlajših generacij, ter še za marsikaj drugega, je zadolžen minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, Dr. Žiga Turk. Kot prvobranilec znanja in izobraževanja pa ne le, da ne dela dobrega, še zgago dela.
V življenju sem srečal veliko različnih ljudi in eden izmed kriterijev po katerih jih cenim je ta, kaj naredijo, ko se srečajo s problemom, na katerega je potrebno reagirati hitro in pod stresnimi okoliščinami. V tisočih preveslanih kilometrih je bilo mnogo takih dogodkov. Osebno sem takšen, da se takoj posvetim nastalemu izzivu in ga poizkusim čim hitreje rešiti. Obstajajo pa še ljudje, ki ob problemu zmrznejo in ostanejo kot vkopani, ter takšni, ki se začnejo ukvarjati z nepomembnimi stvarmi, ki nimajo nič skupnega s prepreko. To so tisti, ki začnejo preklinjati, obtoževati druge za nastalo situacijo ter enostavno niso dovolj dobri za učinkovito delovanje v zahtevnih pogojih. Najhuje je, ko so takšni ljudje vodje skupine, ker z njihovo nesposobnostjo ne škodujejo le sebi, ampak predvsem drugim, ponavadi tistim, za katere bi morali skrbeti. Na žalost Dr. Žiga Turk spada v zadnjo skupino. Poglejmo si njegova zadnja dva govora, Draga 2012 iz Študijskih dni Draga 2012 in Hvala za tehniko, kultura iz otvoritve KSEVT (Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij) v Vitanju.
Teza govora Draga 2012 je izginjanje moralnega kapitala, ki ga tudi definira: »Moralni kapital posameznika je vsota zaupanja, spoštovanja, strinjanja, ki mu ga priznava okolje.«. Sledi nekaj številk. Dr. Turk je marca lani kot prvopodpisani “resetator” v literarnem delu Zavožena Slovenija: Ja. Resetirati. Skrajni čas! vladi očital rekordno slabo oceno njenega dela. Po raziskavi Politbarometer 3/2011, str. 13 (isti mesec, kot je objavljen članek o resetiranju), je Pahorjevo vlado podpiralo 20%, 70% pa ne. V raziskavi Vox populi konec avgusta letos pa Janševo vlado 77,9% vprašanih ocenjuje kot neuspešno in le 18% kot uspešno. A minister v nadaljevanju ne pozove k resetiranju vladajoče koalicije. Huje je to, da znova privleče na plan leve in desne, rdeče zvezde, Žide, kulake, izbrisane, družinski zakonik, boga, himno, žrtve revolucije in obsodbo revolucije. To niso besede nekoga, ki bi se boril za znanje, napredek in razvoj. To so besede tistega, ki ne zna voditi v boljši jutri in črpa ta navdih iz preteklosti.
Ko smo veslali čez Atlantik, smo prvo noč po izplutju iz Kanarskih otokov skozi majhno luknjo v trupu barke vanjo in v kabino dobili več kot 150 litrov slane vode. Pred odhodom, ko je bila barka še na suhem, sem naročil Stevu naj pregleda celoten trup pod vodno linijo ter naj v vsako luknjo pihne in če gre zrak skozi, naj jo s silikonom zapre. Poleg tega naj zamaši vse prehode med različnimi predeli v trupu čolna, še posebej med palubo in notranjostjo kabine. Ko je končal obhod, sem Alastairju naročil, naj gre še enkrat skozi in naj zopet pihne v vsako luknjo in preveri, če so res vse zamašene. Kljub temu se je na začetku prve noči barka toliko nagnila na bok, da nismo mogli več enakomerno veslat. Odprl sem nekatere predele in začudeno ugotovil, da so polni vode, še bolj pa sem bil presenečen, ko sem v kabini, v prostoru z električno baterijo, zagledal, kako slana voda pljuska po električni napeljavi. Očitno je bilo, da sta tako Steve kot Alastair spregledala luknjo v trupu in da voda vdira v barko. Počasi smo se potapljali in to že po 40-ih km veslanja, pred nami pa je bilo še 4660 km oceana. Spomnim se, kako sem bil izmučen zaradi hude morske bolezni in veslanja, a problem na žalost ni mogel počakati jutra, prodiranje vode v kabino je bilo potrebno ustaviti takoj. Reševanje tega izziva je potekalo tako, da sem najprej večino vode spravil ven, nato pa z vtikanjem glave v majhne predale našel mesto, kjer je voda curljala iz zunanjih predelov v notranje, ter luknjo zatesnil z vodotesno maso. Medtem sem se moral nekajkrat nagniti ven na palubo in izprazniti še tisto malo, kar mi je ostalo v želodcu. To sem delal skupaj štiri ure, vmes pa še štiri ure veslal, pojedel pa eno žitno rezino. Bil sem popolnoma izčrpan, a problem je bil rešen. Niti na pamet mi ni prišlo, da bi Steva ali Alastairja obtožil, da nista opravila tistega osnovnega, kar jima je bilo naročen0, in da morata zdaj ona dva popraviti napako. Na barki, v nasprotju s politiko, je hierarhija dobro znana in kapetan je tisti, ki je odgovoren za vse. Res je, da Al in Steve nista izpolnila mojega ukaza in nas vse spravila v težave, a odgovornost, da pridemo živi, zdravi in z visoko moralo čez Atlantik je bila na meni. Niti pomislil nisem, da bi z očitanjem in pogrevanjem te zgodbe iz preteklosti, ki je ni bilo mogoče popraviti, že po enem dnevu pokvaril moralo, kajti naslednjih 44 dni bi bilo veliko težjih.
To ni herojsko dejanje in ne pomeni, da sem izvrsten vodja, tako odreagira vsak, ki premisli o vplivu svojih besed in dejanj na skupno prihodnost. Dr. Žiga Turk pa je še v govoru ob otvoritvi Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij omenil komunizem in dodal: »Za napačno se je izkazala ideja o tistem neustavljivem kolesju zgodovine, ki nas iz fevdalizma prek kapitalizma vodi v brezrazredno družbo, kjer so vsi enaki.«. Prav ste prebrali, ob otvoritvi znanstvenega centra je uspel notri vplesti brezrazredno družbo. Neverjetno, nepredstavljivo in strašljivo se mi zdi, da minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo izrablja prireditve, ki bi nam morale dati optimizem, žar in zagon za rešitev iz krize, za poceni agitiranje in spodbujanje ekstremnih čustev. V današnjem času je potreben racionalen um, še posebej pri vodjih, na čelu karavane. Tega minister ali ni sposoben ali pa noče. Z aktivnim podpiranjem vladne strategije »deli in vladaj« pa škoduje vsem nam, državljanom Slovenije, ne glede na politično prepričanje.
Politiki neprestano ponavljajo spravo kot način za razčiščevanje preteklosti, katarzo in boljšo prihodnost. Na žalost temu ni tako, ker sprava kot taka ne obstaja. To ni nekaj, kar lahko fizično narediš. Mrtvi si ne oproščajo, njih ni več. Lahko pa vsak pri sebi poskrbi, da takšnih čustev ne pogreva, izrablja in manipulira. Da jih ne vleče iz rokava v govorih. Zgodovine ni potrebno pozabiti, samo pogrevati je ni treba.
Marin Medak, absolvent Fakultete za elektrotehniko in prvi Slovenec, ki je preveslal Atlantski ocean
P.S. Objavljeni bodo izključno komentarji, ki ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja tako do avtorja zapisa kot drugih komentatorjev in komentatork.
Problem, ki ki jih lahko rešiš sam, so v bistvu enostavni problemi. To je bilo recimo tvoje zmakanje čolna. In tvoja rešitev je bila verjento najbolj učinkovita.
Sedaj si pa predstavljaj, da si ravno tako kapitan ladje, ki jo ravno tako poplavlja, hkrati pa sam ne moreš popraviti, ker je recimo v predelu, ki tebi pač ni dostopen (pustimo sedaj kakšen bi konkrento bil ta primer). In da je za povrh tam, kjer poplavlja, mornar, ki ima problem z tvojo avtoriteto. Ki, raje tvega potopitev, čeprav on sam v to ne verjame, ker bi sicer že v prvem poiskusi našel in zaflikal vse luknje, kot pa da bi tebe poslušal, ker bi bil recimo mlajši od njega, in po vseh nepisanih pravilih, bi itak on moral biti kapitan in ne ti.
Sam izhajam iz tehničnega področja. In ko sem vodil skupino, je bil v bistvu moj največji problem, kako ne delati namesto drugih. Saj ne, da ne bi mogel ali ne znal. Ampak na ta način naredi 5 ljudi, toliko kot naredi 1. (malce pretiravam, če bi bili 4je takšni kot tvoja dva soveslača). Ampak pravi vodja bo dosegel, da jih 5 naredi toliko kot 10. In to ne gre na način, da delaš namesto njih. Žal. Sicer alhko. Ampak se boš slej kot prej pretrgal.
Nikoli ne bom pozabil, kako mi je direktor v prejšnji firmi razlagal o vrednotah, ko sem odhajal. Ne, ni šlo za pridigo. Šlo je enostavno zato, da ugotovi, kje ne pridemo skupaj, da si želim odditi. Ker, če gre za razhajanje na nivoju vrednot, potem je brez veze da rešujemo nivo plače.
(jm), nauk anekdote iz Atlantika ni primerjava kompleksnosti problemov ampak to, da moraš za pot naprej nekatere stvari pustiti za sabo in jih ne oččitati in pogrevati.
Marin – se strinjam. Včasih je kaj požreti taktično najboljša odločitev. Niso pa vse taktično dobre odločitve tudi strateško dobre.
Čestitam, da ste preveslali Atlantik. Tudi naša slovenska barka pušča, kljub temu, da se že leta in leta trudimo, da bi zamašili luknje. Mašimo luknje, čedalje manj uspešno, ne vprašamo pa se, zakaj se luknje pojavljajo. To popravljam v besedilih, ki jih citirate. Veseli me, če sem z odgovorom koga porinil ven iz cone udobja.
Marin, dobro napisano. Ampak vseeno….Bi šel na naslednjo tako pot z isto posadko, ne da bi preveril, če so vse naredili kot je treba? Bi jim še enkrat zaupal v tolikšni meri? Mislim, da ne…Pa čeprav so napako naredili nenamerno.
Prav tako pri razčiščevanju preteklosti ne gre za neko pogrevanje, ampak za dejstvo, da isti ljudje, ki so takrat počeli svinjarije(zavedno), danes še vedno upravljajo z našimi življenji. Ljudje se sicer lahko spremenijo, takrat so bili časi drugačni, ampak nedotakljivost teh ljudi je slab znak za prihodnost, saj nam daje vedeti, da večje svinjarije kot počnemo, manj imamo možnosti, da bomo zanje kdaj plačevali.
Je bil za zločine političnih likvidacij, množičnih pobojev in prisilnega “dela” na Golem otoku že kdo kaznovan? Pa čeprav teh stvari niso pomotoma storili, ampak zelo načrtno. To pa možno primerjavo s tvojim primerom zelo oteži.
Žiga Turk, puščalo bo dokler boste osredotočeni na preteklost, ki na sedanjost nima vpliva, razen prek vaših besed in hujskanja. Ko pa bo nekdo končno opustil lov na duhove in šel na pot iskanja novih rešitev, bo bolje. Po prikazanem zelo dvomim, da boste to vi.
Matjaž, z Alastairjem, Stevom in Simonom bi se že jutri usedel v barko in veslal čez katerikoli ocean. Če bi čas dopuščal, bi pogledal, če ne pa ne, odvisno od drugih stvari, ki bi se jim moral posvetit. Imaš prioritete in se po njih ravnaš.
Pri razčiščevanju preteklosti je tako, da na žalost ne obstaja datuma do katerega iti. Sploh ni problem, če greš ti razčiščevat koliko ljudi je kdo ubil in iskat krivca. Problem pa vidim v tem, da to počnejo ljudje, ki bi nas morali voditi v boljšo prihodnost.
Nisem pripravljen stat na mestu dokler niso rešeni vsi zločini grofov iz srednjega veka, cerkve, fašistov, nacistov, domobrancev, četnikov, komunistov, kapitalistov. Hočem, da minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, dela na konkretnih ciljih za boljši jutri.
Zelo dobro napisano in povzema razmišljanje ogromno Slovencev. Slovenska politika je v nekaterih ozirih nezrela, mladostniška, pubertetniška. Manjka plemenitosti in požrtvovalnosti. Zdajšnja vlada je ekstrem tega, s Turkom na čelu. Kot si napisal Marin, ti ljudje niso sposobni voditi države, a so vseeno na oblasti. Krivda pa je deljena, niso samo oni nezreli, temveč smo tudi Slovenci še prezeleni, da bi prepoznali prave voditelje. Smo relativno mlada nacija in nas čaka tudi ta šola. Vseeno ostajam pozitiven in vem, da se bo Slovenija izvlekla.
g. Turku pa, o ne, vi se ne trudite zamašiti lukenj, vi zgolj histerično s prstom kažete na ljudi, ki so bojda krivi za njih … točno kot je Marin napisal.
Jm, poanta je v tem, da vodiš področje, katerega obvladaš – Marin je bil kapetan barke, v kar je bil 100% siguren in kompetenten. Obenem ima živega duha, ki želi problem rešiti in ne odneha dokler se zadeva ne realizira. Edino v takem primeru si lahko popolnoma suveren in neodvisen ter obenem zgleden za svojo ekipo. Dandanašnji problem pa je v tem, da “barke” vodijo “kapetani”, ki niso ne kompetentni, ne suvereni, niti živega duha. Postavljeni so za vdor vode in pretok kapitala na račune posameznikov. Barke pa tonejo…
In še to – pravi vodja bo dosegel, da bo vsak opravil svoje delo optimalno – edino to je pravi način, vse ostalo je ponavljanje in oživljanje zgodovine. Respect!