Na volitvah zmagujejo najbogatejši

Ameriške politične kampanje so ne samo izjemno dolgotrajen, temveč tudi strahovito drag proces. Statistike kažejo, da skoraj brez izjem na njih zmagujejo tisti, ki za kampanjo potrošijo več denarja. V prejšnjem volilnem ciklusu (2012) so npr. kandidati, ki so zapravili več od svojih tekmecev, zmagali v 95 % primerov. Tako je na kongresnih IN predsedniških volitvah. Ne bom šla tako daleč, da bi rekla, kako je denar edini kriterij za zmago v ZDA, je pa brez dvoma ključen. Lahko si najbolj talentiran politik na svetu, če nimaš denarja, se zgodba v ZDA hitro konča. Dvomim sicer, da je drugje kaj dosti drugače, razlika je bolj verjetno v tem, da zmaga na predsedniških volitvah v ZDA stane par milijard, drugje pa par (deset, sto) milijonov.

(Vir: Opensecrets.org)
(Vir: Opensecrets.org)

Zadnja štiri desetletja in več si aktivisti in različni zakonodajalci na obeh straneh prizadevajo za spremembe financiranja kampanj, a je njihovo število mnogo preskromno, njihov glas pa prešibak, da bi se zares kaj zgodilo. Recimo Lessigova kampanja, posvečena vprašanju financiranja volitev, je že ena takšnih. Harvardski profesor, ustanovitelj Creative Commons, sicer sproti ugotavlja, kako je eno predavati, drugo pa delati kampanjo. On bi, ko bi, če bi, ampak ne tako, kot … Whatever. Najprej se bo moral potruditi, da bo sploh sedel za mizo z ostalimi in prišel do besede. Kar je v bistvu škoda, ker ima veliko za povedati. Koruptivnost volitev, sprevrženost sistema in kampanj, na kar opozarja, bi morali resno jemati vsi. Čeprav javnomnenjske ankete kažejo, da imajo Američani dovolj vpliva denarja na volitve, ciklus 2016 v tem pogledu ni in (še) ne bo nobena izjema.

Kdo zaenkrat najuspešneje zbira denar

Sredi oktobra je Zvezna volilna komisija (FEC) objavila sveže podatke (t.i. Third Quarter Filings) – Clinton in Sanders sta po The Summer of Donald Trump na vrhu, Trump zaključuje prvo deseterico. Da sta demokrata prva in drugi, niti ne preseneča, to pa zato, ker je na republikanski strani v tem ciklusu tolikšna gneča in se njim namenjena sredstva pač delijo na več strani.

(Vir: NYT)
(Vir: NYT)

Med prvo deseterico gre, realno gledano, tudi iskati naslednjega predsednika_co ZDA. Ne, to ne bo Trump. O razlogih, zakaj ne, sem že pisala. V tem pogledu se ni spremenilo kaj dosti. Še več, od najave kandidature 16. junija do danes Trumpu kljub (umetno napihnjeni) divji priljubljenosti ni uspelo dobiti javne podpore (t.i. endorsment) niti enega kongresnika, senatorja ali guvernerja.

Javne podpore vidnejših strankarskih politikov so namreč med bolj zanesljivimi kazalci za napovedovanje tega, kdo bo dobil strankarsko nominacijo. V tem pogledu gre zaenkrat še vedno najbolje Jebu Bushu pri republikancih, pri demokratih je Hillary Clinton razred zase, za njo stoji stranka takorekoč v celoti.

(Vir: FiveThirtyEight)
(Vir: FiveThirtyEight)

Priljubljeno je sicer napihovati Trumpov balonček, prinaša dobre odstotke gledanosti in klikanosti, a cesar je res gol in bos. Ampak dovolj Trumpa zaenkrat, se še vrnem k njemu.

Super PAC Me

Kdo od kandidatov je v tretjem četrtletju dobil največ denarja, sicer pove le del zgodbe o njihovi privlačnosti za donatorje in posledično volivce, ki jih naskakujejo z vseh koncev. Drugi del, morda še pomembnejši, namreč predstavljajo sredstva, ki jih zberejo t.i. Super PACs (op. Political Action Committees). Gre za zunanje skupine, ki formalno niso povezane s kampanjami kandidatov, a se točno ve, “za koga delajo” in čigava podaljšana roka so. Pri tem bolj ali manj zvito izkoriščajo luknje v zakonu o financiranju volitev. Več o tem, kako to počnejo, lahko berete TU.

Eden glavnih razlogov za mešetarjenje z brutalnimi vsotami denarja na ameriških volitvah predstavlja serija odločitev v zadnjih desetletjih v režiji Vrhovnega sodišča, ki sistematično rahlja nadzor nad porabo sredstev in dovoljeno višino donacij.

Nazadnje z odločitvijo v primeru Citizen United vs FEC leta 2010, ko so dovolili neomejene prispevke “neodvisnim” političnim skupinam (op. Super PACs), v kolikor te svojih akcij ne usklajujejo s kampanjami.

Super PACs morajo o zbranem denarju poročati šele konec januarja 2016, zato je ta trenutek težko vedeti, koliko municije ima kdo na zalogi. Zadnji podatki, ki datirajo v junij, so torej le delno uporabni. Iz njih se da razbrati, da so konzervativci mnogo mnogo mnogo bolj uspešni od liberalcev.

(Vir: Opensecrets.org)
(Vir: Opensecrets.org)

Super PACs lahko od posameznikov, korporacij, sindikatov, združenj zbirajo in trošijo neomejene vsote denarja za promoviranje določenega kandidata oz. napadanje njegovega tekmeca, medtem ko lahko posameznik določeni kampanji v določenem volilnem ciklusu donira skupaj največ 2700 USD. Zato so v kampanjah zelo pomemben element in zato imajo na teh volitvah tolikšno vlogo milijonarji. Nič jih namreč ne omejuje več pri tem, da odkrito kupujejo volitve in kandidate. In večinoma, kot je pokazala preiskava NYT (priporočam v branje), podpirajo konzervativno usmerjene kandidate (razmerje 8:1).

Edini kandidat, ki (za zdaj in kakor je znano) ne sprejema denarja od Super PACs-ov, je demokrat Bernie Sanders. Zanaša se le na manjše donacije svojih podpornikov, pri čemer mu gre zaenkrat zelo dobro.

Koga bosta podprla “filthy rich” brata Koch (tu najdete daljšo reportažo o tem, kdo sta in kaj delata) in njuna mreža megadonatorjev, še ni znano. Udinja se jima kar nekaj republikancev, za volitve pa naj bi bila pripravljena odšteti 889 milijonov dolarjev.

Kaj je res, ko Trump govori o denarju

Ko govori o denarju, Trump rad razglaša predvsem dve stvari: A) kako zelo bogat je in B) kako si sam financira kampanjo. Sploh slednje pri ljudeh naleti na veliko odobravanje. Poglejmo podrobneje, kaj je res in kaj ni. Prvo nesporno drži, Trump je zelo bogat, pri čemer je treba dodati, da svoje bogastvo, kot kažejo različne analize, nazadnje Bloombergova, vedno napne za nekaj milijard ali faktor 3. Če reče, da je “težak” 10 milijard, je 3 bližje resnici. Ampak ja, potato potato, denarja ima kot pečka.

Glede sofinanciranja kampanje, česar je nedvomno finančno sposoben, pa naslednje: veliko govorjenja, malo akcije. Trump je preveč škrt, da bi se samofinanciral, ne glede na to, koliko denarja ima. To kažejo tudi podatki FEC za tretje četrtletje. Rad se hvali, kako ne potrebuje denarja od drugih, a v ozadju je zgodba, kot razkrivajo zadnji podatki FEC, drugačna.

S tem, da Trumpovo kampanjo sofinancirajo drugi, ni seveda nič narobe, narobe je “zgolj” to, da se zlaže vsakič, ko reče, da se to ne dogaja in da se samofinancira.

Da niti ne omenjam, kako zbranih sredstev, kar bi storil vsak kandidat z resnimi nameni, sploh ne namenja gradnji svoje podporne mreže v zveznih državah. Glede na to, za kaj zapravlja denar – kapce in majčke – je njegova kampanja res bolj podobna eni “promocijski turneji” kot pa resni kandidaturi za predsednika ZDA. Kljub temu, ostaja na vrhu lestvic priljubljenost in to celo neverjetno dolgo, takorekoč celotno obdobje ogrevanja.

(Vir: mehlmancastagnetti.com)
(Vir: mehlmancastagnetti.com)

Trumpova prednost, po pričakovanjih, kopni te dni, ko kampanja postaja bolj vsebinska, na povedano pa so volivci tudi bolj pozorni. Vse pogosteje se tako že govori tudi o njegovi strategiji izhoda. Tako kot Carson, se tudi Trump kot hudič križa boji dolgih TV debat. Zakaj? Zato, ker ve, da obstaja tako več možnosti, da se razkrijeta njegovo neznanje in nepoznavanje dogajanja izven New Yorka in nepremičninskih poslov. Organizatorje naslednje republikanske debate, ki bo v sredo, 28. oktobra, v Boulderju v Koloradu, sta Carson, ki ima podobne težave, in Trump družno prisilila k skrajšanju formata oddaje. Saj ne, da bi nam daljše debate kaj več povedale o samih kandidatih 🙂 .

Ne glede na to, če, ali morda bolje, ko bo pobral šila in kopita, pa bo Trump v vsakem primeru eden največjih dobičkarjev in zmagovalcev kampanje 2016.

Za izjemno malo vložka dobiva strahovito veliko medijske pozornosti, kar odlično izkorišča za promocijo svoje znamke. In to je edino, kar ga zanima. Kampanji je na začetku posodil 1,8 milijona dolarjev, ki si jih zdaj takorekoč že izplačuje nazaj. Zares njegov lasten vložek? 45.000 $, kolikor ni zaračunal, ampak “prispeval” svoji kampanji(!) za (so)uporabo svoje lastne pisarne. Kot bi ves čas kazal sredinca vsem, ki mu namenjajo svoj glas, in bi ga ti še naprej podpirali. No, to pa je umetnost.

(foto: NB)
(foto: NB)

 

nataša briški
Nataša Briški (foto: Grega Žunič/Viva)

Avtorica: Nataša Briški, novinarka, so-ustanoviteljica in urednica spletne postaje Metina lista, kjer pišejo tisti, ki imajo kaj povedati. V okviru projekta Meta Dekleta se ukvarja z zagovorništvom žensk in pomaga spodbujati aktivno državljanstvo, na spletni strani Meta Znanost pa si z ekipo prizadeva za popularizacijo znanosti. V prejšnjem življenju voditeljica Športne scene, dopisnica 24ur iz Washingtona in poročevalka za slovensko edicijo BBC World Report. Na Twitterju jo najdete pod @DC43. Ne mara (g)rozin.

 

AMERIŠKE VOLITVE 2016 NA METINI LISTI:

– Dobrodošli v Ameriki, kmalu tudi pri nas! (o čudakih na volitvah)

– Zakaj Donald Trump ne bo zmagal na ameriških volitvah 2016  (o razlogih, zakaj so Trumpove možnosti za Belo hišo majhne)

– The Daddy of ‘em All (o gneči na republikanski strani in prvih soočenjih)

 

Opomba 1: Spored televizijskih soočenj, republikanci in demokrati.

Opomba 2: Predvolitve se predvidoma začnejo 1. februarja 2016 v zvezni državi Iowa. Tu je natančen razpored (ki sicer še ni povsem dokončen) in tu seznam doslej prijavljenih kandidatov.

Opomba 3: Ameriške predsedniške volitve bodo 8. novembra 2016. Ja, prav ste prebrali, 8. novembra p.r.i.h.o.d.n.j.e.g.a leta.

Opomba 4: Drugi mandat predsednika Baracka Obame se bo uradno zaključil 20. januarja 2017.

 

Več od Nataša Briški

Why I signed ACTA

On Thursday, 26th January, 2012, I signed the Anti-Counterfeiting Trade Agreement (ACTA)...
Beri dalje