Nabor ukrepov za pravo demokracijo

(foto: Maurice Mikkers via Flickr)

Avtor: Miha Škorjanc, študent biopsihologije.

Reorganizacija načina doseganja in izvajanja demokracije (ali drugače: kako podatke zberemo in kaj z njimi naredimo)

Volilni sistem bi bilo treba reorganizirati. To je danes jasno že skoraj vsem. Malokdo pa razmišlja tudi o tem, da bi bilo (poleg samo ”volilne zakonodaje”) potrebno spremeniti še celo vrsto drugih regulacij, ki urejajo etos političnega in demokratičnega življenja v državi. Predlogi, ki nam jih servirajo mainstream pravniki in politiki, so zelo inhibirani, minorni in zastareli. Tudi njihovo razmišljanje je večkrat precej ozko. Iščejo pa se korenite, učinkovite in celostne spremembe. Za kar pa je potrebno več poguma. Kot pravi Chomsky, se danes nahajamo v stanju lažne demokracije. Zaradi tega, kar počne industrija političnega marketinga, demokracija sploh ne more delovati. Oziroma deluje bistveno slabše, kot bi sicer – deluje osiromašeno. Volitve vodi PR industrija. Njena glavna dejavnost je seveda komercialno oglaševanje. Še posebej v predvolilnem času je ta množična kampanja namenjena ustvarjanju zavedenih in zato neinformiranih volilcev, ki tvorijo nerazumne odločitve. S tem se delovanje demokracije onemogoča. V tem smislu gre za zlorabo demokracije.

Ne glede na to kataklizmično stanje demokracije sem mnenja, da se da marsikaj narediti že s samo spremembo volilnega sistema. Pa poglejmo, kaj vse bi bilo potrebno spremeniti, prilagoditi in privzgojiti, da bi se stanje izboljšalo. Ideje so odprtega tipa – primerne za nadaljno pragmatično diskusijo. Šli bomo ”way out of the box” …

(foto: Maurice Mikkers via Flickr)
(foto: Maurice Mikkers via Flickr)

NABOR UKREPOV:

1. Obvezna preventivno-demokratska vzgoja v vseh vzgojnih institucijah za vse.
Ljudje morajo najprej izvedeti, za kaj sploh gre. Treba jih je ustrezno pripraviti na pomembno nalogo, ki jo bodo kot odrasli posamezniki v življenju opravljali. Šlo bi za načrtno vzgojo kritičnega državljanstva (glej opombo na koncu teksta).

2. Podelitev volilne pravice ob doseženi starosti 20 let.
Polnoletni postanemo šele, ko zapustimo najstniška leta. Šele po koncu najstništva smo pripravljeni na kritično razmišljanje. Začne nas zanimati odločanje o sebi in družbi, nismo več tako zelo odvisni od mnenja sovrstnikov, počasi se odseljujemo od doma, gremo študirat… Seveda so razlike med posamezniki, ampak nekje moramo potegniti mejo.

3. Zakonsko obvezna volilna udeležba za vse z volilno pravico.
Volitve so ena velika raziskava. In to presečna. In ravno zaradi svoje determinantne vloge, ki jo imajo v družbi, z vsemi konsekvencami, ki jih za seboj potegnejo, ne smejo vsebovati le reprezentativnega vzorca. Ampak morajo biti celostne. Na tej točki bi nam Klejsten, oče atenske demokracije, prikimal. Obvezno volilno udeležbo že imajo nekatere države. In jo tudi dosledno uveljavljajo. Gre za Argentino, Avstralijo, Brazilijo, Ekvador, DR Kongo, Luksemburg, Nauru, Peru, Singapur in Urugvaj. Poleg teh so tu še nekatere, ki imajo sicer predpisano obvezno volilno udeležbo, a je ne uveljavljajo tako zelo dosledno. To so Belgija, Bolivija, Dominikanska republika, Egipt, Grčija, Honduras, Kostarika, Libanon, Libija, Mehika, Panama, Paragvaj, Tajska in Turčija.

4. Prepoved objavljanja javnih predvolilnih anket v zadnjih 30-ih dneh pred volitvami.
Uloviti moramo dejansko presečno mnenje pri izoliranih posameznikih v nekem določenem trenutku. Zelo škodljivo je, da se ljudje odločajo, koga bodo volili, na podlagi nekih kvazi predvolilnih anket – kaj se splača in kaj ne. Podatka o tem nikakor ne smejo imeti. Če ga imajo, se zaradi konformiranja in ugibanja vse pomeša in pokvari.

5. Obvezno reševanje uradnih političnih vprašalnikov v zadnjih 10-ih dneh pred volitvami.
Šele po opravljenem testu in seznanitvi s pravicami in dolžnostmi se podeli volilna pravica. Zakaj so potrebni politični vprašalniki? Ker ljudje sploh ne vedo kdo so, ne vedo, kaj je politični kompas, ne vedo, kaj kdo ponuja, ne berejo političnih programov strank … In da jim olajšamo delo, jih postavimo pred preprost, nepristranski in objektiven vprašalnik (lahko je tudi elektronski).

V tujini imajo ogromno tovrstnih vprašalnikov (primer). Žal pa niso obvezni in uradni ter so uporabljeni le v razvedrilne namene. Izgledajo tako, da se posamezna vprašanja nanašajo na specifična področja, do katerih izrazimo svoje poglede in želje. Odgovori se na koncu ovrednotijo in avtomatsko primerjajo s političnimi programi strank. Dobljeni rezultati nam pokažejo, s katerimi strankami najbolj sovpadamo in s katerimi najmanj (oba pola sta pomembna!). In šele preko tega ugotavljamo svojo trenutno politično identiteto.

(vir: www.backbenchmedia.com)
(vir: www.backbenchmedia.com)

6. Velika poenostavitev načinov oddajanja glasov.
Poleg fizičnih volitev in volitev po pošti, moramo omogočiti še e-volitve. Kako bi to izvajali? Z raznimi e-računi in dostopnimi kodami se da to zelo preprosto urediti. Podobno kot urejanje bančnega računa v spletni banki ali kot ravnanje z uradnimi spletnimi peticijami (kot je recimo Evropska državljanska pobuda).
Za tako spremembo bi bilo potrebnih zgolj 2/3 poslanskih glasov in stvar bi bila rešena.

7. Razširitev volilnih opcij.
Predlagam t.i. ”binarno voljenje”, kjer dobimo najmanj 4 opcije.

A) POZITIVNO: koga najbolj želim // nikogar od ponujenih
Tukaj obkrožimo svojega ”naj kandidata” (zaželeno je, da se enega vendarle obkroži).
V primeru, da nas nihče ni prepričal, obkrožimo ”nikogar od ponujenih”. S tem izrazimo dvoje: da je izbira tako zelo slaba, da ni nikogar, ki bi nas lahko reprezentiral, ali pa, da se nam zdijo vsi isti.

B) NEGATIVNO: koga še posebej ne želim // nikogar od ponujenih
Tukaj obkrožimo nekoga, ki se nam osebno zdi najmanj sprejemljiv oz. najbolj škodljiv.
V primeru, da nimamo posebnih zamer oz. nikomur ne želimo posebej škodovati, obkrožimo ”nikogar od ponujenih”.

Če bi želeli možnosti izbire še dodatno razširiti, lahko naredimo še tole:
– do 3 različne ”želim”
– do 3 različne ”ne želim”

Vsak posameznik ima le en poln glas. Zato bi se v tem primeru proporcionalno razdelil (za 2 stranki-vsaki pol glasu, za 3 stranke-vsaki tretjino glasu).
Tako bi dobili še pestrejšo in še bolj realno sliko trenutnega stanja mnenja družbe. Ker je glavna stvar skupni konsenz (torej pozitiva), je vsak pozitiven glas vreden 1 plus točko, vsak negativen pa le 0.5 minus točke. To pa zato, da si ne bi preveč nagajali med sabo (ljudje po navadi veliko bolje vemo, koga nočemo, kot pa, koga hočemo).

Sledi skupno seštevanje glasov, ki jih je posamezna stranka prejela (upoštevamo vse pluse in minuse). Za tem naredimo ranžirno vrsto vseh strank. Od tiste, ki je zbrala največ točk, do tiste, ki jih je zbrala najmanj. Tiste stranke, ki bi (tudi po seštevku plus točk) dosegle negativen rezultat, bi avtomatsko izpadle. Čeprav bi načeloma morale (zaradi nekaterih, ki jih podpirajo) sedeti v parlamentu, se to ne bi zgodilo, ker bi temu nasprotovalo najmanj dvakrat več drugih volilcev. Tako se družba sama normalizira in usklajuje.

Vse to tudi v dobro tega, da si stranke ne bi mogle več toliko ”privoščiti”, dokler so na oblasti. Tako bi že vnaprej vedele, da se ne smejo preveč zameriti ljudem, saj bi jim to (morebiti šele na naslednjih volitvah) prineslo (tudi po seštevku plusov) negativen rezultat in bi izpadle. Ker pa si tega najbrž ne želijo, bi bile še pravočasno motivirane, da še posebej pazijo, kaj delajo. Ostale stranke, ki bi dosegle rezultat večji od nič, bi bile sprejete v parlament. In še to samo tiste, ki so v sorazmerju do drugih ”sprejetih strank”, dosegle najmanj 1% vseh (pozitivnih) točk. To delo nam lahko pomagajo opraviti matematiki in statistiki. Šele tako zbrani podatki nam lahko dajo realno, pravilno in natančno sliko celotnega javnega mnenja in trenutne klime v družbi.

8. Estetski, a hkrati pomembni ukrepi.
Parlament bi moral šteti 100 poslancev (preprosto; 1 poslanec – 1%). Spodnja meja za uvrstitev v parlament ne 4% pozitivnih točk, ampak 1% pozitivnih točk. Tako se ”novim obrazom” omogoči lažji preboj na politični parket. S tem damo tudi politiki možnost za osveževanje in večjo mobilnost (posledično tudi za odhode ”starih obrazov”).

Obvezni 50% delež žensk oz. moških v parlamentu. Zdaj imamo mejo 35%, kar pa je premalo, saj so navadno ženske še vedno v manjšini. Ne morejo nas voditi sami moški oz. same ženske. Potrebujemo oba pristopa. In to v taki količini, da sta obe strani suvereni. V nasprotnem primeru se ženskost oz. moškost izgublja. Razdelitev mora biti pol-pol, ker je tudi družba, ki jo reprezentirajo, zgrajena iz polovice moških in polovice žensk. Spol je ena izmed najizrazitejših spremenljivk. Zato je taka delitev pomembna.

(vir: Wikipedia)
(vir: Wikipedia)

9. Intervalnost volitev.
Odgovoriti na vprašanje, na koliko časa je najbolj optimalno izpeljati volitve, ni tako težko. Potrebno je le ujeti pravo razmerje med naslednjima točkama:

A) Redno posodabljanje reprezentacije v parlamentu z aktualnim javnim mnenjem. Da ne pride (kot vsakič do sedaj) do prevelikih razkorakov med trenutnim zaupanjem ljudi in obstoječo politično garnituro.

B) Dajanje strankam/koalicijam/vladam dovolj časa, da izpeljejo ”velike dolgoročne projekte”. Potrebujemo namreč direktive in projekte, ki vključujejo naslednjih 20 let (doba ene polnoletne generacije). In ne samo 4, kot je bilo do sedaj. Veliko stvari se ravno zaradi tega ne more ustrezno izpeljati do konca. Dogaja se, da zgolj ena vlada obtožuje drugo, kaj vse je narobe naredila v svojem mandatu. In spet vsak po svoje črta pot od začetka, ko za to dobi priložnost. Na tak način se stvari drastično zavlačujejo in zato nekajkrat več stanejo, ali pa celo obstanejo, od česar je na slabšem celotna družba.

Skratka, ujeti je treba najbolj smiselno razmerje med tema dvema (A-B) poloma, ki vsak vlečeta v svojo smer.

10. Varovalke:

a.) Če več kot 50% ljudi obkroži ”nikogar od ponujenih”, je treba volitve ponoviti. To je očiten znak, da ljudstvo nima svojega predstavnika med kandidati. Če se to zgodi, kaj lahko naredimo? Streznimo stranke, odpremo še večjo javno razpravo, država sama naredi simbolično kampanjo, napredneje informira javnost … Država se mora takrat predvsem ustrašiti sama zase!

b.) Če to ne zaleže in ponovno več kot 50% ljudi obkroži ”nikogar od ponujenih”, je treba začeti razmišljati o generalno novi paradigmi. Začeti se mora iskati alternativa, ki bi odpravila stanje stagnacije in agonije. Stranke morajo v svoje programe vnesti tudi potencialne spremembe samega nad-sistema (tako bi se recimo lahko legalno in legitimno rešili kapitalistične družbene ureditve), saj druge izbire stranke itak ne bi imele. Tako bi sistem samega sebe prisilil v iskanje ”korenitih sprememb”.

c.) Če stranka ne izpolni svojih obljub, mora slediti kazen s strani države. V primeru, da stranka z neko populistično vsebino premami volilce (in zaradi tega morebiti celo dobi volitve) in kasneje svojih obljub ne izpolni, jo je potrebno sankcionirati (seveda z razumnim upoštevanjem vseh danih okoliščin). Obvezno s strani kake neodvisne komisije (kakor je KPK). Zakaj? Ker na ljudi ne moremo nalagati take odgovornosti in dolžnosti, da bodo to prepoznali in potem na naslednjih volitvah sami kaznovali. Prvič, ljudje hitro pozabljamo in drugič, da se nas neizmerno dobro manipulirati in voditi. Še posebej takrat, ko je od neke afere preteklo veliko časa (v vmesnem času se stranke oborožijo). Zato moramo ljudi zaščititi. To nalogo oz. odgovornost mora prevzeti država z vsemi svojimi instrumenti.

d.) Nosilcem oblasti bi morali odvzeti pravico do neomejenega zasebnega premoženja. Nosilci oblasti morajo biti pod bistveno večjim nadzorom s strani države. V času mandata, morajo prejemati natanko povprečno plačo države, v kateri vladajo. V primeru skupnega uspeha za vse, pa so seveda zaželene določene stimulacije. Zakaj? Ker morajo na lastni koži občutiti, kako je povprečnemu državljanu (doživeti nekaj na lastni koži, v primerjavi s tem, da si zgolj skušaš predstavljati, kako je drugemu, je vesolje razlike).

e.) Če bi se ljudje množično upirali obveznim volitvam, bi sledile sankcije. V primeru, da bi ljudje kršili dogovor o obvezni udeležbi na volitvah, se sistem zavaruje na tak način, da predpiše določene sankcije. Enako velja za tiste, ki se ne bi udeleževali uradnih političnih vprašalnikov ali kršili volilni molk. Na primer; enkratna globa 50€, 5% neto plače, ukinitev kakega socialnega transferja, ukinitev kakih drugih ugodnosti… Kdor bi se izogibal volitev s tem, da ne bi šel niti opravljat testa (ki je zame zrelostni izpit), so zgoraj navedene kazni dvojne. V predlaganem sistemu bi bilo to tudi nesmiselno početi. Zdaj sleherni človek ne bi imel več možnosti, da protestira zgolj s tem, da enostavno ne gre na volitve. Ker ima vso pravico in možnost, da to izrazi na volilnem lističu – z vsemi opcijami, ki jih tam najde. V takem sistemu postane to njegova državljanska dolžnost.

(avtor: Ggia via Wikipedia)
Atenska akropola s Partenonom (avtor: Ggia via Wikipedia)

Zakaj obvezna volilna udeležba ni sporna in zakaj bi morale biti volitve obvezne

Življenje je polno ”obveznih” stvari, ki jih država (zanimivo) že terja od nas. Na primer; obvezno nudenje prve pomoči v primeru nesreče, obvezno avtomobilsko zavarovanje, obvezno pričanje na sodišču, prisilna psihiatrična obravnava, plačevanje davkov, osnovnošolsko izobraževanje … Vse to so družbene zaveze in obveze. Tukaj so, ker je družba na neki točki ugotovila, da so tako zelo pomembne, da ne smejo biti prepuščene zgolj prostovoljstvu. Če teh zavez ne upoštevamo, sledijo kazni (včasih tudi zaporne).

V primeru obveznih volitev, ljudi ni potrebno posebej vabiti, naj se udeležijo volitev. Tako ne bi več potrebovali posebnih kampanj ”da naj le pridejo volit”. Poleg tega lahko politično neaktivni, apatični in razočarani (teh je danes v bistvu večina) izrazijo svojo jezo. Pač volijo ”nikogar od ponujenih”. Tako bomo vsaj vedeli, koliko jih je – to je pomemben podatek!

Tak sistem je dober tudi za višanje splošne ravni aktivnega državljanstva, ker ljudi avtomatsko pahne v večjo politično participacijo. Zakaj? Če ljudje vedo, da bodo tako ali tako morali na volitve, potem se bodo poskušali vsaj na nek osnovni način opredeliti in šli volit nekoga, ki je vsaj v smeri njihovih pogledov in želja. To bo prišlo samo od sebe (psihološki trik – država mora biti tudi prebrisana).

Predvsem pa zato, da se ljudje ne bi mogli več toliko pritoževati. V takem sistemu bi si pa res vse sami izbrali. In to do potankosti. Čez čas bi dojeli, da odgovornost leži predvsem na njih samih. Dojeli bi, da so samo oni tisti, ki politikom dovolijo na oblast.

In najpomembnejše; taka sistemska ureditev bi zagotavljala res tisto pravo legitimnost, saj bi bilo (enostavno povedano) upoštevano mnenje vseh!

SKLEPI:

Podoben sistem bi moral veljati tudi za lokalne, predsedniške in evropske volitve (tudi referendume). Ljudje bi se čez čas navadili na res konkretno demokracijo, katere rezultate bi občutili zelo kmalu. Na tak način izvoljena politična garnitura bi se res lahko pohvalila z uživanjem visoke stopnje legitimnosti.

Predmet javnega duševnega zdravja je bistveno širši od tega, kar se pod tem terminom standardno razume – torej odstotki ”nezdravih” posameznikov v neki družbi. Veliko bolj nas mora zanimati, kaj najdemo pri družbi kot enovitem pacientu. Ali je načeloma zdrava? Ali se morebiti kopa v lastni patologiji, destrukciji, navlaki in bolezni? Bistveno prej nas mora začeti zanimati, kaj najdemo pri tistih ”zdravih” posameznikih, družbi in njenih usmeritvah nasploh. Zanimati nas mora predvsem tista ”neprepoznana škoda”. Pri doseganju optimalnega javnega duševnega zdravja se moramo najprej ukvarjati s t.i. ”zdravo populacijo”. To bi lahko imenovali ”sociotrija” – nekakšna družbena psihiatrija, kjer imamo za pacienta družbo samo. Kot nas nagovarja Krishnamurti, ni merilo zdravja biti prilagojen skrajno bolani družbi!

S takšnimi previdno naravnanimi ukrepi in stotimi drugimi, ki še čakajo v vrsti, lahko računamo na višjo stopnjo javnega duševnega zdravja in na posledično samozdravljenje družbe. Če nič drugega, bomo pa na ta način končno dobili pravo demokracijo.

 

Opomba: Na pomembnost vzgoje kritičnega državljanstva me je na njegovi poletni šoli spomnil ustavni pravnik in predavatelj na naši univerzi dr. Andraž Teršek. O omenjenem je že pisal v časopisih Pogledi in Dnevnik. Izdelal je tudi izbirni predmet Vzgoja za kritično državljansko držo, ki se izvaja na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem. Ob tem je vredno dodati še to, da bi bili podobni programi potrebni ne le na ravni fakultet, pač pa tudi (in predvsem) v vseh predhodnih vzgojnih institucijah.

 

P.S. Objavljeni bodo komentarji, ki ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja, tako do avtorja zapisa kot drugih komentatorjev in komentatork.

 

Več od Metina lista

Are men and women really the same?

Although gender equality is an important achievement of modern society, it should...
Beri dalje

3 komentarji

  • 1. S to točko se nanaša na neki Terškovega, česar nisem prebral, ampak mislim, da je korak v pravo smer, vsaj kar se tiče izobraževanja o celem političnem sistemu države, saj volivci nimajo pojma o njem.

    2. Tole, da bi bil polnoleten pri 20 je nesmiselno in vsi argumenti so slabi. Piše, da nekje moramo potegniti črto in zato 20, ampak česar očitno on ne ve, je to, da smo črto potegnili pri 18. Starost nima ravno neke vloge, ampak jo ima izobrazba.

    3. Jaz sicer mislim, da bi ljudje kar nekaj volili, če bi obvezno morali iti na volišča, oziroma bi volili tistega, ki ima največ reklam na televiziji.

    4. Tipo bi rad da je narod izobražen o vsem, obenem bi pa rad omejil informacije, ki jih volivci dobijo. Javnomnenjske raziskave pa so pomembne, zato da voliš tistega, ki ima največ možnosti za zmago in tebi najbolj podobne interese, ne pa nekoga, s katerim se popolnoma strinjaš strinjaš, a nima niti osnovne možnosti da bi dobil več kot le tvoj glas.

    5. Neka osnovna ideja je pametna, le da bi se to moralo narediti v osnovni šoli, ne pa 10 dni pred volitvami. Je pa splošno znano (vsaj v novinarstvu), da je objektivnost ideal, ki se ga ne da doseči.

    6. če bi to uvedli bi s tem mogoče dobili večjo udeležbo, ker volilcem ne bi bilo treba nikamor iti, ampak potem bi še več neinformiranih ljudi volilo. Tako ali tako smo pa že preveč za štirimi stenami.

    7. Ne vem no, to je mogoč v redu ideja, s tem mislim negativen glas, a bi s tem še naredil volilni sistem še kompleksnejši, kar nikakor ni dobro.

    8. Ne pove, kaki bi spravil ženske v politiko. Ker s prisilo to že ne bi šlo. Ženske imajo možnost priti v politiko in očitno jih je 35% dovolj, ženske očitno ne želijo sodelovati v politiki. Tisto o 100 poslancih je v redu, ker jih je že tako ali tako preveč, udeležba na sejah pa še zdaleč ni takšna, ki bi si je želeli. Z manj poslanci bi poenostavili sistem, kar je pozitivno.

    9. Politični sistem je naravnan na 4 leta, pa predčasne volitve tudi obstajajo, ko pa so naslednje redne volitve lahko ponovno izvoliš isto vlado, če je bila zadovoljiva ta 4 leta.

    10. a) vse lepo in prav, ampak to bi se lahko preprosto naredilo ob nizki volilni udeležbi. Če bi ponovili volitve, se pojavi vprašanje, kje bi dobili alternativne možnosti, oziroma kje bi dobili nove kandidate?

    b) To je v praksi zelo neizvedljivo.

    c) To je kar pametno, le popolnoma neizvedljivo zaradi vseh lobijev.

    d) To s povprečno plačo ima prav in se strinjam. Naj začne peticijo. Jo podpišem.

    e) Takele bruke bi lahko pripisali Severni Koreji.

    Zakaj obvezna volilna udeležba ni sporna in zakaj bi morale biti volitve obvezne

    Vsi primeri so slabi in niso sorodni obveznim volitvam

    obvezno nudenje prve pomoči v primeru nesreče: se ne izvaja v praksi.

    obvezno avtomobilsko zavarovanje: to je zato, da se zavaruje revnejše prebivalstvo, ki ne bi moglo kriti škode na dražjem avtomobilu, ali kaj podobnega, v primeru da so oni zakrivili prometno nesrečo.

    obvezno pričanje na sodišču: V tole nisem prepričan, ampak mislim, da ni ravno tako črno belo.

    prisilna psihiatrična obravnava: To je seveda potrebno in se nanaša na osebe z duševnimi motnjami, kar vsi volivci niso.

    plačevanje davkov: Država drugače ne bi funkcionirala in bi bili ponovno v kameni dobi.

    osnovnošolsko izobraževanje: Osnovne šoli ni potrebno dokončati.

    Ljudje so leni in država ne bo nikogar pretentala v to da bi se izobrazil, ampak bi volivci pač volili nobeden od naštetih ali pa nekoga, ki se lepo smeji in ne bi nič dosegli.

  • Namen je povečati demokratičnost pa govori o prepovedi objavljanja anket (cenzura?)obvezni udeležbi, obveznemu reševanju anket in sankcijah. To so nasprotja demokracije!

Komentiranje je zaprto.