Sreda, 7. november 2012
Izvedela sem, da je moja prijateljica na svet prinesla še eno dete in da je Barack Obama ponovno izvoljen za predsednika nedvomno najmočnejše – primus inter pares – države sveta, Združenih držav Amerike. Med poznopopoldansko kavo v družbi dveh prijateljev začnem pogovor o veselih novicah; Andrej čestita za Umo, Matjaž pa odločno izrazi nestrinjanje s ‘to nepotrebno evforijo slovenskih dvajsetletnikov’ glede vnovične izvolitve Obame, češ da se tako ali tako ne bo nič spremenilo. Val, poln emocij, doslej neizrečenih besed, navdušenja, upa in odpora začne teči po mojem telesu in se odločim, da tokrat ne bom modro tiho. Nediplomatsko, nekontrolirano in s povišanim tonom glasu pričnem monolog.
‘Kako ne razumeš njihovega (našega) navdušenja? Mladi smo žejni in lačni optimizma, entuziazma in evforije. Siti smo slabih novic, negativnih napovedi gospodarske rasti in nenehnega jamranja. Najboljša leta želimo živeti z vero v svetlejšo prihodnost. Pritoževanja o tem, da je v Sloveniji situacija bolj slaba in da se glede tega ne da narediti nič, naša ušesa ne prebavljajo več! Da ne govorim o tem, da primerjalno gledano slovenske razmere za mlade niti niso tako grozovite: študirati v Sloveniji pomeni imeti nadpovprečno – če se gremo primerjavo vsaj na evropski ravni – dobre pogoje, vključujoč možnost dela in pridobivanja izkušenj med študijem. Ali se ti zavedaš, da imamo mladi v Sloveniji pogoje, o katerih mladi na Balkanu ali na Bližnjem vzhodu zgolj sanjajo?
Da, prav imaš, prvo zaposlitev si je težko najti in tudi brezposelnost med mladimi je relativno visoka. A vendar to ne opraviči neiniciativnosti, ki zatira kreativnost in hrani apatijo. Pravijo, da je zabavo potrebno zapustiti takrat, ko je atmosfera na vrhuncu; jaz pravim, da je največ poguma potrebno pokazati takrat, ko je najhuje. Zdaj. Biti ‘frajer’ in premagati situacijo. Ne nasesti temačnemu toku negativnega vzdušja, ki suvereno vlada med mladimi, temveč težje in zahtevnejše pogoje trga dela presenetiti in premagati z novimi, bolj originalnimi idejami, iznajdljivostjo in drznostjo misli. Kajti, če nas bo t.i. kriza premagala zdaj, ko smo v najboljših letih, kako se bomo sploh prebili skozi življenje?
Moramo si upati. Več. Opustiti miselnost, da nam mora biti vse prineseno na pladnju. Poskusiti uresničiti lastno idejo, realizirati lasten projekt. In mogoče prvič v tem ne uspeti, a za tem nikakor ne obupati zavoljo potrjevanja tega, kar ima majhen človek najraje: znane fraze ‘sej sem vedel/-a, da ne bo šlo’. Ne, nikakor, potrebno se je pobrati, ponovno najti motivacijo in iti naprej. Četudi ne razpolagam z empiričnimi dokazi, ti povem, ah, kaj povem, trdim, da trdna odločenost, vizija, vložen trud in delo vedno najdejo pravo pot.
Zakaj sploh dvomiš v nas? Generacijo Y, milenijsko generacijo, ki je z najnovejšimi tehnologijami na ‘ti’. Generacijo, ki internet pozna “od znotraj navzven”, ki ima privilegij dostopa do informacij s svetlobno hitrostjo, ki govori vsaj en tuji jezik in svobodno potuje po Evropi in drugje. Generacijo, ki ima neprecenljivo priložnost spoznavati sovrstnike drugih kultur, navad in jezikov, se z njimi pogovarjati o kakovostni glasbi, dobrih filmih, najnovejših aplikacijah za pametne telefone in možnostih opravljanja plačanih praks. Ali res misliš, da nas bo dejstvo, da smo generacija, ki ne pozna pogodb za nedoločen čas povozilo in spravilo v brezupen položaj?
Ne moreš. Ne smeš. Zato ker smo odraščali z neoliberalistično ideologijo prostega trga, splošnega laissez-faire in smo vajeni ostre konkurence. Zato, ker se zavedamo pomena Darwinove teorije evolucije in smo prepričani, da je genski zapis naše generacije ugoden. Zato, ker verjamemo, da bomo generacijam, ki prihajajo – našim potomcem – pustili, kar se da dobre lastnosti za njihovo preživetje. Zato, ker (ne) pazimo, kaj si želimo in smo pripravljeni nositi posledice uresničitve najbolj neuresničljivih sanj. Zato, ker hrepenimo po oblivu kurje polti, ki spremlja občutek kreativnega vznemirjanja in navdušenja nad določeno idejo. Zato, ker vemo, da najbolje šele prihaja. Zato …’.
Matjaž mi z roko zapre zdaj že popolnoma suha usta, Andrej pa ustavi mojo močno gestikulacijo z rokami: ‘Mili, poslušaj, kateri komad se vrti’. Se umirim, udobno nastavim v stol, naprej srkam svoj espresso in poslušam besedilo pesmi We Are the People avstralskega dua Empire of the Sun:
“We are the people that rule the world.
A force running in every boy and girl.
All rejoicing in the world.
Take me now – We can try.”
Milica Kotur, šestindvajsetletnica, ki prihaja iz Srbije. Od šestnajstega leta se šola in živi v Sloveniji, z vmesnim triletnim postankom v Belgiji.
P.S. Objavljeni bodo komentarji, ki ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja tako do avtorice zapisa kot drugih komentatorjev in komentatork.
Kapo dol! Tako dobrega članka nisem brala že celo večnost! Hvala za val optimizma in jasno strukturo argumentov! To rabimo!
Ker si z avtorico članka deliva pripadnost isti generaciji in hrepenenje po optimizmu, sem z velikim zanimanjem prebrala pričujoči članek. Strinjam se, da iz načina, na katerega je voden javni pa tudi spontani, kavarniški diskurz o trenutnih razmerah v slovenski družbi in širše ne veje optimizem. Kljub svojemu idealizmu pa mislim, da bi bilo v danem trenutku in tudi ob zazrtosti v prihodnost vseeno naivno biti optimističen, entuziastičen in evforičen kar tako. Svoj optimizem in evforijo bi želela nasloniti na še kaj več kot na njiju sama. Želela bi si neke strategije, vizije, politike za prihodnost od kateregakoli, še posebej za probleme mlajših generacij pristojnih urad(nik)ov. Deklaratorna skrb za mlade mora biti podprta s konkretnimi ukrepi, da ne bi ostali na še enem paketu leporečja ter parol in veri mladih ter ostalih generacij v nekaj, kar je veliko, na sredi pa nič ni.
Mogoče se je nekje skozi zgodovinsko oblikovanje slovenske nacije (čeprav dvomim, da smo pri tem tako zelo posebni) v naše “gene” naselila nagnjenost k “jamranju” oz. permanentnemu nezadovoljstvu nad lastnim položajem, pri katerem ni izjema niti praviloma/stereotipno bolj idealistična mladina. Kot piše avtorica, si je potrebno upati uresničiti svoje ideje in se upreti malodušju, toda ko se zavedajoč neidealnosti lastnega položaja a še venomer relativne privilegiranosti napram nekomu drugemu postavim v čevlje tega drugega, me zbode neenakost v startni osnovi, s katere naj bi posamezniki “skočili” v svoje sanje. Včasih je krivec za neuspeh morda res v tem, da si kot svoji največji sovražniki ne upamo tvegati, a ne gre pozabiti, da si nekateri tveganj ne morejo privoščiti ali jim je izhajajoč iz strukturnih omejitev(od odsotnosti pomoči staršev do zavlačevanja pri izplačilu štipendij, socialnih transferjev ipd.)realna možnost izbiranja praktično onemogočena.
Moj komentar je že tako predolg, zato naj ga zaključi samo še vnovična zahvala avtorici za ‘food for thought’ in upanje, da hrepeneči po optimizmu kmalu dobimo dodatno potrditev zanj.
No tebi je že uspelo, oblila me je kurja polt…zelo navdihujoč prispevek in čisto prav imaš, jamranja je bilo zadosti 🙂 Pa dajmo raje jamrat ko zmanjka sladkorja in je treba k sosedu ponj, kot pa da ni služb in pogodb za nedoločen čas. Delo se vedno najde, samo želeti si je treba delati…