Avtor: Jaka Smerkolj, dijak Gimnazije Vič, urednik šolskega časopisa, ki se v prostem času rad ukvarja z slikanjem, risanjem in improviziranjem (šila je zakon!). V šoli so njegova zanimanja razdeljena na naravoslovno kemijo in družboslovno sociologijo.
Šolsko ministrstvo, ustanova, katere funkcija večini šolarjev sploh ni znana. V osnovni šoli smo vedeli, da so Ministrovi dnevi nekako povezani s to inštitucijo in predvidevali, da so oni imeli prste vmes pri preimenovanju določenih predmetov. Drugače pa je šolsko ministrstvo od nas šolarjev, kar se da oddaljeno, a obstaja z razlogom. Da rešuje naše težave. Nemalokrat težave, ki se jih sploh ne zavedamo. Tako si je nekdo (op. poslanka PS Maja Dimitrovski na blogu Šolske uniforme: da ali ne) zamislil ukrep, ki bi pripomogel k boljšemu počutju med šolskimi klopmi, uvedbo šolskih uniform.
Zakaj sploh rabimo šolske uniforme?
Da, med nami so razlike. Razlike, s katerimi se srečujemo vsak dan. Razlike, ki so vedno prisoten opomin na dejstvo, da gre nekomu bolje, da se ima nekdo bolje, da imamo razlog, da smo nesrečni, ker zakaj bi bili srečni, če pa lahko popolnoma jasno vidimo, da obstaja oseba, ki uživa življenje veliko bolj lagodno kot mi in si očitno bolj zasluži srečo. V Sloveniji imamo zelo veliko samomorov in velik delež samomorilcev predstavljajo mladi ljudje, dijaki, študentje, nosilci prihodnosti. Velikokrat so ti ljudje odtujeni, ostali se jim zdijo nedostopni. Zakaj? Morda tudi zato, ker se drugi okoli sprehajajo v sveže opranih oblačilih, medtem ko si oni doma ne morejo privoščiti pralnega stroja. Malo prehudo bi bilo pomisliti, da je možno, da je naša izbira oblačil, ki temelji na našem dobrem počutju in estetskem zadovoljstvu, v tako veliki meri škodovala neki drugi osebi, ji povzročila tako veliko stisko. Na žalost tega nikoli ne bomo vedeli. Po daljšem premisleku sem ugotovil, da to zagotovo ni bil motiv pobude za uvedbo šolskih uniform. Pravijo, da bi šolske uniforme dolgoročno zmanjšale strošek naših staršev. Torej je to zagotovo dobra stvar, ali pač?
Zakaj bi bile šolske uniforme slabe?
Žalostno je, ampak resnično, da je eden izmed načinov izražanja naše generacije postal denar. Izražamo se skozi oblačila, ki jih kupimo v najboljših trgovinah. Izražamo se z mobiteli, ki morajo seveda biti najnovejši model in imeti vse najnovejše aplikacije. Tudi glasba, ki jo poslušamo, za katero načeloma ne plačamo nič (o piratstvu enkrat drugič) in najbolj odraža našo osebnost, je pogojena z denarjem. Če želimo biti podobni svojim vzornikom, ki že dolgo niso več uspešne mame in astronavti, temveč hollywoodski mogotci, ki dajejo vtis, da v življenju le uživajo, moramo prav tako imeti precej denarja. Mediji nas z vseh strani bombardirajo s produkti, ki nam ”izboljšujejo” kakovost življenja, a vsak ima svojo ceno.
Tako je zagotovo res, da enotna oblačila ne bi zadovoljila naše želje po izražanju. Izključila bi faktor oblek (če predpostavimo, da bi bili za ne-nošenje uniform kaznovani, drugače ne dvomim, da bi se našlo veliko upornikov). S tem bi bili mladi prisiljeni nekako drugače pokazati kdo so, kaj jih dela unikatne. Bogati s tem ne bi imeli težav, glej, na moji roki zlat rolex obložen z diamanti, ki ga nosim le zato, da ti pokažem, kako bogat sem. Z uniformami se socialnih razlik ne bi prikrilo, temveč bi se, po mojem mnenju, meje med dijaki začrtale še bolj jasno. Obleka naredi človeka. Dobro, res je, da si tudi zdaj tisti z manj denarja privoščijo manj oblek, a nekakšen minimalen stil, ki kaže njihovo osebnost je vseeno prisoten (pa če gre za majico, ki so jo prej nosili že trije bratje ali novo iz kolekcije jesen/zima 2013). Šolske uniforme bi mlade slekle, jih prepustile na milost in nemilost vzorom iz medijev. Odvzet bi nam bil eden poglavitnih načinov izražanja. Ustvarjal bi se nek generičen dijak, ki na pogled ne bo prepoznaven kot oseba, temveč le kot še en pripadnik določene šole. Morda bi se s tem res povečala pripadnost šoli, ampak je to res kar si želimo? Je res šola tisto, kar nas definira, kar je najpomembnejši podatek, ki ga nekdo lahko dobi, ko nas pogleda? Kaj ni dejstvo, da se dijaki že zdaj stežka znebijo nekih stereotipov o svojih šolah. Šolski sistem bi moral težiti k čim boljšem kontaktu z vsakim dijakom, h gradnji individuuma, ne pa k posploševanju celotnih generacij in popredalčkanju prihodnosti naše družbe.
Bi bile uniforme res tako denarno olajšanje za starše. Kdo bi jih plačal? Starši sami? Država? Vsi imamo radi sveža oblačila, torej bi zagotovo potrebovali vsaj dve uniformi. Potrebovali bi dodatno uniformo za pozimi, ko se moramo zoperstaviti mrazu. Nato pa poleti, ko dvomim, da bi kdorkoli želel v šolo hoditi v dolgih hlačah. Torej strošek zagotovo ne bo majhen, vsaj ne v začetku. Tudi kasneje ne, če upoštevamo, da otroci rastejo in bi uniforme morali menjati, da se obleke včasih tudi strgajo, skratka država bi morala uniforme neprekinjeno dobavljati. Se to zdi smiselno? Ne bi bilo bolje ta denar prispevati družinam, ki so v socialni stiski, namesto za družine, ki jim nakup oblačil ne predstavlja problematičnega stroška. Kakšna bi bila pravila nošenja? Kaj pa, če srajce nočem zatlačiti v hlače? Če ne želim nositi kravate? Bi dekleta po vzoru večine držav, ki so uvedle šolske uniforme, nosila krila? To se mi ne bi zdelo ravno pravično, saj je dandanes bolj malo deklet, ki dejansko nosijo krila. Bi bili kaznovani, če bi v šolo prišli brez uniforme? To je del obvezne šolske opreme, bi nam najverjetneje rekli profesorji. Kaj pa profesorji sami? Njihova oblačila povedo veliko o njih. Bi se tudi oni morali odreči pravici izražanja skozi ”stil”? Zdi se edino pravično. Morda pa ne, saj bi s tem profesorji lažje uveljavljali svojo avtoriteto. »Jaz se oblačim kot želim, vi te pravice nimate!« To pa zagotovo ne bi pomagalo v že tako napetih odnosih, ki so velikokrat prisotni predvsem v učilnicah srednjih šol.
Morda pa ni vse tako črno belo?
Šolske uniforme bi poenotile dijake, utrdile skupnost. Dobili bi občutek pripadnost, bili bi enakovredni vsem ostalim, na prvi pogled nas ne bi mogel nihče oceniti in si ustvariti nekih mnenj, preden bi nas sploh spoznal. Znebili bi se jutranjega stresa, nikoli več se ne bi spraševali, kaj obleči. Predvsem pa bi s tem odstranili zunanjo lupino človeka, sočloveka bi prisilili, da se poglobi v nas. Sliši se dobro? A vse to razmišljanje temelji na misli, da smo mladi brez čustvene inteligence, da nimamo čuta za sočloveka, da smo stereotipna mladina iz ameriških filmov, ki si želi le družbe popularnih ljudi, ki imajo veliko denarja. Ampak dijaki smo sposobni neke razumne presoje. Še vedno bi se družili z istimi ljudmi, poslušali isto glasbo, čutili neko ”prirojeno” nelagodnost v prisotnosti nekih drugih subkultur. Tudi odtujeni in osamljeni bi to ostali, le da bi jim sedaj vsaka oseba na ulici lahko pripisala stereotip, ki se pripisuje izbrani šoli (če kdo ne ve, o čem govorim, naj se pogovori z osebo, ki so odloča o šolanju po osnovni šoli, o tem, kakšni so dijaki določenih srednjih šol).
Šolsko ministrstvo je ustanova, katere funkcija večini šolarjev ni znana. Zdi se, da to velja v obe smeri. Zdi se, da sta svetova odraslih in mladih res zelo različna, če si niti minister za šolstvo ne more predstavljati, zakaj je uvedba šolskih uniform slaba ideja. Problem je, da se na zadevo gleda s strani staršev in s strani vseh drugih, razen tistih, ki bi uniforme nosili. Nihče se ne vživi v našo kožo. Kakor, da smo nevidni, kakor, da naš glas, naše mnenje ne obstaja. Ni res, mi imamo veliko za povedati, le premalokrat dobimo možnost za to. Šola niso samo profesorji, ravnateljica in uspeh, šola smo dijaki, šolarji, otroci, mladi!
Preberite tudi:
Zamrle so nama sinapse v možganih
Dandanes gre že skoraj vsak dijak, ki konča srednjo šolo, na fakulteto. Čemu? Da bi si pridobil izobrazbo? Da bi sledil svojim vrstnikom? Da bi zadovoljil pričakovanja staršev?
Ali naš sistem spodbuja le še (ne)razmišljujoče sledenje?
Opažam, da je danes mnogo mladih, ki bi radi le »sledili« in udobno jadrali skozi življenje. Vedno več mladih sledi navodilom, kaj in kako je treba nekaj narediti. Lastnih idej, volje in včasih tudi poguma za kaj novega, drugačnega pa jim manjka.
Učitelji in menedžerji, ki znajo poslušati, so uspešnejši pri svojem delu
S poslušanjem priznamo osebo in izražamo spoštovanje do različnosti, kar omogoča ustvarjanje pogojev za pogovor, dogovor in sobivanje. Prav zaradi tega bi poslušanju morali posvetiti več pozornosti.