O spodletelem srečanju med politiko in vodarstvom

Predel Vič v Ljubljani. September 2010 (foto via Wikipedia)

Ne morem se znebiti vtisa, da se nam ob poplavah vedno znova zavrti isti film in še več, vedno znova smo presenečeni, kot da bi ga videli prvič. Poslušamo podobne zgodbe, gledamo podobne prizore in si vedno znova zastavljamo podobna vprašanja, zakaj se nam je to zgodilo in kaj bi morali storiti, da se nam to ne bi ponovilo, ali pa, da bi vsaj ublažili škodne posledice poplav.

Še najlažje razumemo ravnanje prizadetih prebivalcev. Vzorec odzivanja je podoben pri vseh naravnih nesrečah: najprej strah in nemoč ob »divjanju narave«, ko se razmere malo unesejo sledita prizadetost in žalost ob spoznanju, da jim je nekaj trenutkov popolnoma spremenilo življenje, in na koncu sledi jeza ter iskanje krivde. Ker jeze ni mogoče stresti na obilno deževje, je država, ki je odgovorna za urejanje voda, najbolj naraven naslovnik in krivec za to, kar se je zgodilo.

Predel Vič v Ljubljani. September 2010 (foto via Wikipedia)
Predel Vič v Ljubljani. September 2010 (foto via Wikipedia)

Ob poplavah, predvsem pa nekaj dni po njih, dokler vse skupaj ne zaide v začasno pozabo, poslušamo očitke o neurejenem stanju voda, o zanemarjenih vodotokih, zamuljenih kanalih, o neustrezni poselitvi, ki posega vodni prostor, o pomanjkanju in neracionalnem trošenju finančnih sredstev. Posebej vznemirjeni in glasni so nekateri župani, ki zahtevajo, da jim država odvečne vode čim hitreje spravi iz njihove občine, ali pa jim niti na misel ne pride, da bi se pogovarjali o ukrepih za zadrževanje voda, ki bi lajšali posledice tistim, ki živijo dolvodno. Vsi skupaj pa zatrjujejo, da bi bilo vse drugače, če bi sami imeli več pristojnosti pri urejanju voda. Ne prepričajo tudi državni uradniki, ki ne zmorejo pojasniti, zakaj ni urejena javna služba vzdrževanja voda, niti ne, zakaj tudi sicer skromnih sredstev niso uspeli porabiti za vzdrževanje vodnega režima.

Skratka, poplave in reakcije ob njih nazorno demonstrirajo nekakšno spodletelo srečanje med politiko in vodami, ki se kaže v tem, da niti ne vemo dobro, kaj početi z vodami. Pravzaprav je stanje paradoksalno: po eni strani zatrjujemo, da je voda najbolj pomemben naravni vir, ki ga imamo v obilju, obenem pa nimamo izrecne vodne politike, ki bi v najširšem smislu opredelila odnos »družbe do voda«. Seveda imamo celo vrsto dokumentov, med drugim tudi Načrt upravljanja z vodami, ki jih zahteva zakonodaja EU, še vedno pa nimamo izdelane politike, kako naj obravnavamo vode in vodarstvo v družbeno razvojnem kontekstu. Eden od razlogov za odsotnost vodne politike je, vsaj po mojem mnenju, tudi splošno prepričanje, da je Slovenija bogata z vodami, kar implicitno tudi pomeni, da nam v zvezi z njimi ni treba kaj dosti storiti. Mislim, da bi morali prenehati z »retoriko vodnega obilja«, saj je vodnatost Slovenije zelo raznolika in bi z vodo, navkljub poplavam, morali ravnati kot z omejenim naravnim virom.

Odsotnost vodne politike ima pomembne posledice predvsem zato, ker upravljanje z vodami ne sledi postavljenim dolgoročnim ciljem, pač pa je podvrženo hipnim odločitvam, ki jih narekujejo pereče razmere v zvezi z vodami. Največja  napaka, ki bi jo lahko storili pod vtisom nedavnih poplav je, da bi upravljanje z vodami podredili neposrednim zahtevam po poplavni varnosti, da bi torej upravljanje z vodami zožili nas varstvo pred škodljivim delovanjem voda. Kaj kmalu, že čez nekaj mesecev, se nam lahko zgodi, da se bomo namesto s »preveč vode«, ki se jo je treba čim prej znebiti, srečali z njenim pomanjkanjem in hidrološko sušo in se bomo spraševali o tem, zakaj imamo premalo vode in preračunavali škodo v kmetijstvu.

Poplave v Sloveniji. 2010 (foto via Wikimedia)
Poplave v Sloveniji. 2010 (foto: Brane Petrovič & Borut Podgoršek, MORS via Wikimedia)

Marsikdo razloge za spodletelo srečanje med politiko in vodarstvom pripisuje razgradnji nekdanjega razmeroma avtonomnega sistema samoupravne organizacije vodnega gospodarstva z lastnimi viri financiranja, ki se je utopilo v novi organizaciji ministrstva za okolje in prostor in postalo del okoljske politike. Sam pa mislim, da so k temu, da je nova demokratična politika vodam obrnila hrbet, močno pripomogle poplave v jeseni 1990 (»Miklavževe vode«). Zgodile so se komaj nekaj mesecev po ustoličenju prve slovenske demokratične vlade, v kateri je bila tudi stranka Zelenih Slovenije, zastopana z ministrom, odgovornim za okolje, in, ki ni skrivala močnega nezaupanja do preteklih gradbenih praks slovenskega vodnega gospodarstva. Za posledice poplav, ki so bile še posebej silovite na Savinji, so bili obtoženi tudi vodarji, saj naj bi z »betoniranjem« strug in podobnimi ukrepi povečevali pretočnost in zato tudi večjo moč in silovitost poplav. Zaslediti je bilo celo stališča, da je, grobo rečeno, najboljše tisto urejanje voda, ki ga ni, da voda sama poskrbi zase, samo prostor ji moramo dati. Temu je logično sledilo tudi zmanjševanje sredstev za urejanje voda.

Menim sicer, da je bila marsikatera kritika posegov v vode upravičena, skrajno škodljivo pa je bilo negativno strokovno in politično stigmatiziranje vodarjev in vodarstva, saj se je dejansko v tistem času že spreminjala temeljna doktrina urejanja voda. Poenostavljeno rečeno, od odvajanja voda in povečevanja pretočnosti so se strokovne usmeritve nagibale k zadrževanju in sonaravnemu urejanju voda. Politična stigmatizacija vodarstva pač ni prispevala k temu, da bi se strokovne dileme ustrezno razčistile in oblikovale v koherentno politiko.

Poplave v Sloveniji. 2010. (foto: slovenskavojska.si via Wikimedia)
Poplave v Sloveniji. 2010. (foto: slovenskavojska.si via Wikimedia)

Nerazčiščene strokovne in širše družbene dileme v zvezi z vodami, ki se vlečejo že vse od osamosvojitve in vdrejo na plan ob vsakokratnih poplavah ali suši, je potrebno enkrat za vselej preseči in oblikovati vsaj osnovna skupna izhodišča in načela za dobro vodno politiko. Poskušal bom navesti vsaj nekatere, po mojem mnenju pomembne elemente, ki bi jih morali vključiti v novo politiko do voda:

1. S spremembo zakona o vodah bi morali uvesti temeljni krovni dokument vodne politike. Nekateri elementi vodne politike so danes skriti v Nacionalnem programu varstva okolja, zato tudi niso širše javno prepoznani in le malo vplivajo na upravljanje z vodami. Vodna politika bi morala opredeliti temeljna vrednostna izhodišča za upravljanje z vodami, načela in cilje, vlogo uporabnikov, deležnikov in javnosti, soočiti bi morala ekosistemske funkcije in storitve voda in vodnega okolja s sektorskimi potrebami po vodi (javna oskrba, energetika, kmetijstvo, industrija …) in seveda tudi načela zagotavljanja poplavne varnosti.

2. Ob opažanju, da se že od devetdesetih let prejšnjega stoletja povprečni pretoki v vodotokih zmanjšujejo, obenem pa naraščajo razlike med najnižjimi in najvišjimi, izhaja, da je zadrževanje voda najbolj pomemben vidik upravljanja z vodami. Zadrževanje voda od povirij navzdol na čim bolj sonaraven način, pa tudi s primernimi gradbenimi posegi, ne sme biti prilagojeno samo poplavni varnosti, ampak skrbi za primerne hidrološke razmere in stanje voda. Ukrepi za zadrževanje voda bi morali biti načrtovani tako, da bi zagotavljali njihov multifunkcionalen značaj in rabo vode za različne namene.

Poplave v Sloveniji. 2010. (foto: slovenskavojska.si via Wikimedia)
Poplave v Sloveniji. 2010. (foto: slovenskavojska.si via Wikimedia)

3. Uveljaviti se bo morali načelo, da mora nosilec posega v vodni prostor nositi stroške tistih izravnalnih ukrepov, ki omogočajo, da se kljub posegu v vode ohrani ali izboljša vodni režim. Nevzdržno je, da se iz sredstev Sklada za vode financira investicije v gospodarsko rabo vode, kot je to primer ob gradnji hidroelektrarn na spodnji Savi.[1] Zato je potrebno uveljaviti izvorno vlogo vodnega sklada, ki mora sredstva prvenstveno namenjati za investicije ter investicijsko in tekoče vzdrževanje vodnega režima v javno korist. V zvezi s tem, čemu je namenjen proračunski vodni sklad, vlada precejšnja zmeda, saj celo Akcijski načrt interventnih aktivnosti zaradi poplav, ki ga je vlada sprejela 27.11. 2014, navaja, da je potrebna sredstva za redno vzdrževanje namenjati iz proračunskih sredstev, »saj se je financiranje te dejavnosti iz Sklada za vode izkazalo za povsem neučinkovito«.(str. 52) Takšno stališče je najmanj nenavadno, saj je ideja posebnega sklada za vode prišla v zakon o vodah prav zato, da bi se financiranje javne službe na vodah izognilo proračunskim nihanjem in vzpostavilo stabilno in dolgoročno programiranje in financiranje urejanja voda.

4. Zagotoviti je potrebno bolj pregledno organizacijo upravljanja z vodami. Opredeliti je treba institucionalna razmerja med oblikovanjem, izvajanjem in nadzorom politike upravljanja z vodami in hkrati zagotoviti integralno upravljanje tako kvalitete kot vodnih količin. Zato nekateri predlogi za povečanje avtonomije vodarstva tako, da bi ga organizirali vzporedno z Agencijo za okolje niso sprejemljivi. Nasploh bi morali celotno organizacijo MOP in ARSO bolj izostreno organizirati vzdolž najpomembnejših direktiv, ki se nanašajo na vode, zrak, naravo in odpadke. Vsekakor je potrebno pozdraviti idejo, da bi izvajanje gradbenih in negradbenih del na vodah organizirali v posebni direkciji v pristojnosti Agencije za okolje, obenem pa bi okrepili tudi njene regionalne izpostave.

5. Glede na to, da so vode opredeljene kot naravno javno dobro, je prav neverjetno, da nimamo nobenih organizacijskih oblik, ki bi omogočali participacijo javnosti, uporabnikov in lokalnih skupnosti pri oblikovanju konkretnih politik in ukrepov po porečjih in povodjih. Zato je v zakon ponovno potrebno vrniti Svete za vode, določiti način sestave, pristojnosti in odgovornosti v odnosu do države.

 

Dr. Pavle Gantar (foto via www. zares.si)
Dr. Pavle Gantar (foto via www. zares.si)

Avtor: dr. Pavle Gantar, modelni mizar, prostorski sociolog, nekdanji kolumnist, politik (poklic, v katerem ne more postati »bivši«), zaljubljen v hokej na ledu (Jesenice) in v nogomet, strasten bralec, filmski gledalec, ljubitelj petkov na Tržnici, opazovalec. Hodi, teče … Urbano bitje. Na Twitterju se oglaša kot @PGantar.

 


[1]      Na ta vidik je opozorilo tudi Računsko sodišče v revizijskem poročilu Gospodarska javna služba urejanja voda na vplivnem območju energetskega izkoriščanja spodnje Save

 

Dr. Pavle Gantar na Metini listi:

Poslanci se bodo morali odločiti

Z oblasti v zapor in nazaj?

Gospodar procedure

Več od Metina lista

Stoletja minevajo, ljudje pa še vedno poslušajo glas Šeherezade

Sreda, 11. september 2013 (Perzijska kraljica Šeherezada je junakinja zbirke arabskih pravljic, pripovedk, novel, anekdot...
Beri dalje