Prvi slovenski ženski časopis Slovenka je izhajal med letoma 1897 in 1902, najprej kot priloga časnika Edinost, zadnji dve leti pa kot samostojni mesečnik.
V časniku so bili objavljeni razni praktični nasveti, kot jih na primer najdemo v spodnjem članku o modi oziroma oblačilni umetnosti. Članek dopolnjujejo portretne ateljejske fotografije iz druge polovice 19. stoletja in začetka 20. stoletja, ki so takšne in podobne modne zapovedi bolj ali manj upoštevali.
Obleka (Slovenka, leto 1897, letnik 1, številka 14) Po dr. Ivanu Dežmanu.
Oblačiti se je treba tudi po načinu življenja. Človek, kateri mirno leži ali sedi, diše z manjo močjo, v njem je pretvaranje telesnih sestavin mirneje in zato telesna toplota nižja, nego v onem, koji se mnogo giblje ali dela naporno, zato je prvemu treba toplejega oblačila nego drugemu.
Kolikokrat vidimo težaka, kako dela po zimi golorok in z razgaljenimi prsi, a ne čuti mraza, v tem ko nas, dasi smo toplo zaviti, hudo zebe, ker ga gledamo brezposelni.
Treba je še opomniti, da so nekatere obleke za gospe barvane sé strupom, največkrat z arsenikom to je n. pr. belo-zeleni tarlatan; te obleke so često uzrok kroničnim ali naglim boleznim.
Zelena boja je lepa za oko, ali ta boja se praši in trosi z obleke ter se morejo ti praški potegniti v sé z dihanjem; razven tega izkadi se arsenik ob večji telesni toploti in močnejšem izhlapivanju, n. pr. pri plesu, pretvarjajoč se v arsenikov vodik, kateri se prišteva k najmočnejšim strupom ter more prouzročiti ne samo glavobol, krč, hrapavost, živčne bolezni, nego še bolj ostrupiti človeka. Tudi nekatere bele obleke so barvane z belim arsenikom in dasi pazi zdravstvena policija, da se ne razprodavajo take obleke, vendar nosijo se še.
Evo vam načina, kako se morete uveriti, je-li v taki obleki strupa ali ga ni. Vzemite krpico te obleke ter jo denite v malo čašico, poljite jo z nekoliko destilovane vode in dodajte dve ali tri kapljice solne kisline. Potem pomešajte sé stekleno paličico, da gre boja od nje, dodajte sedaj k temu žveplovodikove vode, katero morete dobiti v vsakej lekarni, pa tekočina takoj porumeni kakor zlato, ako je v obleki bil arsenik, a na dno čašice sede narančasta gošča.
Druga nezgoda, večja nego je otrovanje z arsenikom, zgodi se lahko pri ženskih posebno plesnih oblekah in ta je: da se one obleke lahko vnamejo. Znanost je dolgo iskala sredstva, ki bi ne škodilo odevnemn blagu, a bi je vendar varovalo od gorenja. Neka plemenita gospa vžgala si je na plesu angležke kraljice obleko ter zgorela, tedaj je razpisala kraljica veliko nagrado onemu, ki bi našel sredstvo, s katerim bi se obleke varovale od ognja. Našlo se je tako sredstvo, našla so se celó štiri takova sredstva ali večina kemijkov zlaga se v tem, da je žveplenski amonijak najbolje sredstvo. Vzemite tedaj sto delov vode deževnice in denite vanjo 7 odstotkov prav cenene soli, da se v vodi razstopi, potem dodajte, nekoliko škroba (štirke). Sedaj ni treba druzega, nego obleko pomočiti v tej vodi in dobro jo ocediti, a ne iz žmeti, ko se je posušila, pogladiti jo z mednim gladilnikom. (Ako bi se vzel železni gladilnik mesto mednega, ostale bi na obleki rjave pege).
Ako se tako postopa, ne izgubi obleka v boji, ako je boja tudi najnežnija, pa tudi v blesku ne izgubi. Ako pride taka oprava do plamena, ne zagori, ampak ona bode samo tlela, a preneha skoro tudi tleti, ako jo odmaknete od plamena ali od sveče. Najbolje bode, da preiskovanje ako je strupenih tvarin v obleki, ali ako je gotova proti gorenju, prepustite kojemu veščaku lekarniku ali kemijku.
Razven obleke vporabija svet že od davnih časov raznega lišpa, da svojo zunanjost ukrasi kar najbolje more. Tudi divjaki lepšajo svoje telo s perjem, školjkami, cvetjem, kamenjem in biserji. V prosvetlenem svetu nosijo gospe nakite v laseh, ušesih, okoli vratu, na prsih, na zapestjn in na prstih — ne govore o nakitu na sami obleki. V obče je pravilo, da ne sme biti preveč nakita na telesu, ker se s tem ne kaže uglajen vkus. Ta vkus in estetična naobraženost kaže se še bolj po izbora in nošenju nakita.
Čim jednostavneji je nakit, a vendar fino izdelan in dragocen, čim priložneje je nakit nastavljen; čim primerneji je stanu in opravi osebe, tem lepši je in tem bolj krasi. Ako je preveč nakita na telesu, tedaj ne samo, da ne povišuje lepote, ampak kvari celó dražest osebi, katero zatemnuje in skoro nedostaja poleg toliko zlata in biserjev.
Največ je treba gledati pri nakitu, da ni ponarejen, kriv, a k temu še nenežno izdelan in da ne zavzame preveč prostora. Ona, koja nosi biserje v bližini glave ali na vratu, mora paziti tudi, kako se zlaga boja biserjev z njeno poltjo. Diamant in pravi biser pri- stoja vsaki polti in vsaki barvi oblek. Osobito lepo pristoja rjavkastim (ako niso v licu preblede) beli biser. Plavkam pristojajo zeleni biserji, kakor smaragd. V obče mora se držati pri bojah nakita onih pravil, koja smo razložili o oblekah.
Svrha mojega razpravljanja ni in ne more biti druga, nego, da se svojim poklicem in znanjem pogodim društvene običaje z napredkom znanosti. Čestokrat ne morem drugači, nego da iztaknem in opišem neke napake; ali uverjen sem, da moje čitateljice vidijo, da delam to z najboljim namenom, da vzdržim zdravje in lepoto njihovo. Kakor človek, ki je dolžan pobijati, kar je nepravo in nenaravno, postavljam proti previdnosti istino, proti umetnosti naravo in podstavljam vedno materijo duhu.
Konec.
Pripravila in uredila: Irena Eiselt in Žiga Cerkvenik
Fotografije hrani Kartografska in slikovna zbirka NUK.
Slovenka in moda (1. del): Kar enemu lepo pristoja, druzega kvari
Slovenka in moda (2. del): Poglejmo, v kakem razmerji je obleka se zdravjem
Slovenka in moda (3. del): Oblačiti se je treba po načinu življenja
Rubrika: RETRO META