Ponovitev neke zahteve

Aleš Žagar
Aleš Žagar (foto: osebni arhiv)
Aleš Žagar
Aleš Žagar (foto: osebni arhiv)

Postalo je neprijetno. Svoboda se je izkazala za preveč zahtevno in osvobodili smo se že v preteklosti, ki se nas dozdevno več ne tiče, ko zastavljamo vprašanja v tej smeri. Kaj lahko zdaj izbiramo? Življenje? Način življenja? Morda ni toliko represivno to, da ne moremo zares izbirati, temveč to, da moramo izbirati, medtem ko je tisto izbrano zelo vprašljivo. Izbrati si je treba neko življenje. To je dejstvo. Ni več trdne osnove za odrešitev skozi dobra dejanja, skrbi za drugega in zahteve po človeškosti. Danes si mora človek iz razbitin preteklosti vedno znova postavljati svet. Spraviti se v neko funkcijo učitelja, delavca, bančnika, vegana. Ta pot pa seveda ni brezmejna. Temeljne pravice, zapisane v ustavi, so dolžnost in dosežki zahtev iz preteklosti. Postati moraš svoboden. Sam si si kriv, če študiraš v prazno, sam si si kriv, če ne veš, da je znanje dobra naložba in sam si si kriv, če ne veš, da moraš postati odgovoren. Praktični neoliberalizem, kjer izven sodišča ni olajševalnih okoliščin in kjer ti je navidezno dostopno prav vse. Nihče te ne bo kaznoval, če ne boš hotel postati svoboden, vendar kaj se bo potem s teboj zgodilo?

Za bremena, ki jih prinaša prav ta svoboda, za katero so se borili skozi stoletja, pa smo zdaj iznašli neko protiutež. Osvoboditev po najkrajši poti z najmanj tveganja in malo napora. Ta je v našem zajetju zato nekoliko drugačna, kot si sprva predstavljamo, namreč da bi bila nekaj, kar je v neposredni bližini svobode in tako neko temeljno določilo človeka. Ni je v ustavi, v javnem življenju, kjer se še najdejo sledi pretekle resnosti, pa se javlja zgolj po naključju in prepogosto popolnoma marginalizirana. Ker pa se njene zahteve ne da zatreti, je potrebno do nje razviti nek odnos – kakršen koli že, samo da je, je dobro. Našli so se zdravilci vseh vrst, ljudje, ki poudarjajo pomembnost notranjega življenja, prinašalci sreče in zadovoljstva, miru in ljubezni. Vendar v imenu koga? Ne več konkretne avtoritete z obrazom, temveč preverjene metode, ki producirajo v posamezniku tako zaželjeno srečnost. Za to je potrebno plačati in ne samo materialno. Potrebna sta volja in napor, da se pravilno prehranjujemo, gibamo, sedimo in ne kadimo. Tistim, ki to ne uspe, je na voljo še nekoliko lažja pot. Farmakološka sredstva delujejo zelo učinkovito. Zdaj se srečujemo z njimi celo v reklamirani obliki.  Zakaj bi se trudil teči proti glavobolu, če imaš za to na voljo pripravnejša sredstva? Regulacija področja napravi simptome obvladljive in vprašanje je, če to ni samo zakrivanje problema, ampak popolna zapora možnosti učinkovitega kot tudi neučinkovitega pristopa do njega. Črtanje pristopa nasploh torej in vklenjenost nepreštevnih pravil na vsakdanje življenje.

Kaj se je zgodilo? Lahko bi bili cinični in rekli, da je ekonomska kriza dar, ker prekriva neko še temeljnejšo krizo, ki smo jo morda dolžni – še ne vemo zakaj – prenašati. Ali je torej res, da puščamo vprašanje o svobodi in osvoboditvi ob strani? Ali smo že zajeli tisto svobodo in osvoboditev proti kateri smo bili usmerjeni, sedaj pa je samo še vprašanje, kako to vpeljati? Če je svoboda samoumevna, se potem po njej ni potrebno spraševati? Nič ne pomeni, če nam nekdo reče, da smo svobodni in bi morali biti za to hvaležni. Dokler nismo pripravljeni tega razumeti, je to zgolj obrabljena fraza, ki jo lahko stokrat ponovimo in se bo vsakič zdela enako prazna.

Ko se nekoliko pomudimo ob vzrokih nezadovoljstva ugotovimo, da v svetu narašča število ljudi, ki obiskujejo in se zdravijo v psihiatričnih bolnišnicah, čeprav v njih ni zaslediti nobenega takšnega stanja, ki bi kazal na duševno bolezen, temveč zgolj izraze neke potrtosti in razočaranja nad samim seboj ter svetom, ki zaradi različnih razlogov na koncu vodijo v obup. Česa so bili ti ljudje krivi, da se jih jemlje kot primer? Morda so bili samo nekoliko bolj dojemljivi za to, kar se dogaja in se v tej poplavi znanja preprosto niso mogli znajti, čeprav so to poskušali in se tudi bili pripravljeni s tem soočiti. Kaj se je z njimi dogajalo? Bi se morali osvoboditi ali pa so zahtevali neko radikalnejšo potezo svobode, ki ni zgolj obrabljena fraza? Nekaj takšnega namreč, da bi si sploh lahko zastavili vprašanje resno in preko tega šele izkusili svojo tesnobo in razočaranje. Imperativ užitka je lahko nevarnejši od pristnega razočaranja in raje trpljenje kot sreča spornega porekla. Ampak smrt in trpljenje sta nujno dojeta kot nekaj slabega, zato čim hitreje stran od njiju. Kar koli deluje, deluje dobro, četudi samo za kratek čas in z neznatnostjo.

Ko danes nekdo govori o tej praznini, ki preči človeška življenja, je takoj zasut z očitki, češ da je imel možnost, pa je ni izkoristil. Sam si je kriv, ker ni srečen. Zakaj pa je postal pesnik, če bi lahko bil bančnik? Govori se, kot da je to, kar bo nekdo postal, svobodna izbira. Poklic je odgovarjanje nekoga, ki je slišal neko klicanje in za to je svoboda zgolj eden izmed pogojev in ne absolutni moment izbiranja. Tu sama izbira potem ne šteje, ker ni temeljna. Kaj se je pripetilo takšnemu premišljevanju? Smo gluhi? V tem ropotu se ne da ustaviti in premisliti, temveč se da zgolj nahajati v nekem polju neskončne izbire. Ko si zaželimo neko stvar, želja v nas ne raste, ampak imamo nešteto različnih izdelkov že vnaprej pripravljenih za potrošnjo. Tako smo včasih iztrošeni tudi za potrošnjo. V izogibanju trpljenju pa vidimo pot sreče. Precej enostavna logika: če ne trpim, sem srečen in obratno. Vendar nas ta vseenost pred vprašanjem vselej najde, namreč ko se prav zares srečni sami sebi zazdimo bebavi in poplitveni. Ugotovimo, da je nova full hd slika s hudimi efekti slaba in zato hrepenimo po prahu ter nekoliko površnimi rezi. Ni nam jasno, da če imamo najboljše od najboljšega, to še vedno ni dovolj dobro, ker ni v skladu z idejo napredka. Enostavno nismo zmožni razviti odnosa do predmeta želje. Čeprav se spet lahko sliši cinično, se zgolj še pri revnejših ljudeh opazi tista pristna iskrenost in veselje nad neko novo materialno pridobitvijo, čeprav ta nima večje vrednosti sama po sebi, a je zato prav ta razvijajoči odnos, ki se mu pusti zoreti in zato napravlja stvar za neprecenljivo. Kako nas še vedno fascinirajo oči otroka, ki si je resnično želel novo kolo?

Nekoč je veljalo, da je osvoboditev za slabiče, za sužnje in vse tiste, ki so nižje glede na tiste višje. Višji so svobodni, realizirajo svobodo, ker jo lahko prenašajo. Zmožni so nositi njeno breme, ker so dovolj močni. Znajo prenesti nič in praznino, ker nosijo neko v sebi, že z rojstvom pridobljeno osvoboditev. V tem smislu je bila osvobojenost vedno pojmovana na ravni političnega oziroma obče družbenega in se razpustila takoj, ko je bil namen glede nje dosežen. Za razliko od tega pa vidimo, da je v azijskih kulturah prisoten nek drugačen poudarek. Svoboda ni toliko vezana na družbeno ureditev, temveč je lahko bistveno dojeta kot osvobajanje posameznika. Zaradi tega nam nudi takšne pristope do sebe in drugih, ki zadevajo pogled na življenje tako, da ga prikazujejo – če lahko temu tako rečemo – na neki predpolitični sferi. Podobno kot naša izvorna kultura, pa se tudi mi danes obnašamo, ko jemljemo neka temeljna določila človeka (zahteva po osvoboditvi) za samoumevna. Svoboda in različne oblike uvoženih načinov osvobajanja kažejo na to povsem očitno. Dejstvo je, da par uric joge preprosto ni joga. Vendar to seveda ne šteje, ker štejejo samo rezultati. Če mi joga pomaga da zdržim, potem deluje. Zakaj bi se trudil iti dlje, če je to zame lahko pogubno? Tveganje se tu ne izplača – dobesedno. Preostaja mi zgolj to neskončno nahajanje v polju izbiranja, ki pa se nikdar zares ne realizira, prav zaradi nekoliko nesorazmernih poudarkov.

Lahko bi se odločili, da bi nekaj storili. Nekaj napravili za dobrobit sveta. Delali bi dobro. In potem … nam zapre usta. Neko izvorno izkustvo se nam izkaže za tako oddaljeno od vrveža, da nas skoraj pogubi. Začnemo izgubljati glavo, kot se pravi, dokler se ne izgubimo popolnoma. Ko nam je naklonjeno, da se spet najdemo, ugotovimo prazno vrednost tega iskanja in nesmiselnost predaje tega nekomu drugemu. Bolje bi bilo če bi ostali na skupni poti, ker tako ne bi zares izginili. Postanemo nihče, primer na oddelku, norec v filmu Tarkovskega, ki se polije z bencinom in prižge vžigalnik po udarnem nagovoru na paradnem konju. Vendar je tudi vse to zaman. Ampak denimo, da bi nekako našli pot posredovanja? Ali si to lahko upravičeno želimo? Mar ni osvoboditev nekaj intimnega, lastnega, in mora zato ostati v ozadju? Potrebno si je zastavljati vprašanja in jih potem tudi resno jemati. Ves napor in volja sta zaman, če ni v ozadju nekega določila, ki legitimira delovanje. Danes potrebujemo mišljenje bolj, kot si to lahko zamislimo.

Aleš Žagar, absolvent filozofije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani

 

P.S. Objavljeni bodo izključno komentarji, ki ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja tako do avtorja zapisa kot drugih komentatorjev in komentatork.

Več od Metina lista

Ne da sovražim, da ljubim sem na svetu!

Ponedeljek, 18. februar 2013 (junakinja tedna je Antigona) Gremo na volitve 2.0...
Beri dalje

5 komentarjev

  • Ponovitev katere zahteve?

    Največji sovražniki svobode so itak zadovoljni sužnji!

    Če pa ne veš, kaj bi sam s sabo, je pesnik dal odlično navodilo za tak vmesni čas: Jej pij in kavsaj, za večnost se ne ravsaj!

    Hoka Hea!

  • Precej filozofiranja okoli enostavne stvari, svoboda, SVOBODA ta prava je v SRCU in je v celoti ne dojameš z možgani, jo lahko le čutiš s SRCEM…
    Zato izrečenemu: “Danes potrebujemo mišljenje bolj, kot si to lahko zamislimo…” lahko dodam: Danas potrebujemo ČUTENJE bolj, kot si to lahko zamislimo in bolj kot kdajkoli prej…

    • Seveda, v celoti ne moreš ničesar dojeti zgolj z možgani. Včasih so govorili, da je sedež mišljenja v srcu, in na to smo skoraj pozabili. Pozabili smo tudi na to, da je za pravo razmišljanje potrebno biti v nekem razpoloženju, ki pa ni zgolj drvenje od ene stvari do druge stvari.

      Ampak, ali niso najbolj enostavne stvari velikokrat tudi najtežje dojemljive? Nekaj občutiti, pomeni to, da ti je to blizu. In včasih je izjemno težko, ne da bi razmislil, ugotoviti kaj pravzaprav čutiš, in tako ostajaš slep za to. Tudi ljubezen je zelo enostavna stvar, ki pa se lahko sprevrže v nerešljivo situacijo. Naj zato prenehamo razmišljati o njej?

  • Oba komentarja, ki letita na pričujoči tekst sta primer zanimivega paradoksa. Po eni strani se avtorjema ljubi zoperstavljati svoje populistično-vulgarno in povsem ideološko mnenje, po drugi strani pa se jima ni dalo napeti možganom in razumeti bistvenih poudarkov teksta. Tudi blogersko oz. online komentiranje bi si zaslužilo določeno mero etike – vsaj v smislu angažiranega branja objavljenjega teksta in zadržka v situaciji, ko enostavno nimaš kaj pametnega za povedati.

    Dejstvo je, da nam je neka dimenzija svobode – tako kot piše avtor – danes gotovo odtegnjena oz. je preganjana in potlačena. Vprašanje, ki se postavlja je, kdo onemogoča in zatira to dimenzijo svobode. Moje mnenje – čeprav se le-to morda ne sklada popolnoma z avtorjevim – je, da nam slednje onemogoča tržna logika sofisticirano razvitega neoliberalističnega globalnega kapitalizma, ki je rodovniško gledano pravnuk meščanstva 19. st., prav tistega obdobja/razreda človeške zgodovine, ki je sproduciral ideologijo srca in vse srčnosti, o kateri govori Venko. Tudi prekleto dobro in skrajno občutljivo srce danes trpi hudo močno represijo in je onesposobljeno. Zgolj s svojo dobrosrčno naravnanostjo (ki je zlagana ali pa vsaj neumno naivna) lahko le zakriva in podaljšuje življenje rakavega bolnika, v koži katerega živimo danes vsi.

    Misel in ne srce. Srce bo moralo počakati, da misel opravi svoje delo (in tega je veliko). Iracionalizem je danes zaveznik kapitalizma. Upor in zahteva po svobodi se lahko udejanji le preko analitičnega, racionalističnega in kritičnega mišljenja, trdega in pravzaprav neprijetnega dela, ki bo ljudem pokazalo na kakem svinjaku dejansko živimo in kako v ta gnoj zasaditi semena rož, kjer bo svoje mesto naposled našlo tudi srce (če bo od njega še kaj ostalo).

Komentiranje je zaprto.