Seksizem in trpinčenje na delovnem mestu

Dr. Sonja Robnik (foto: osebni arhiv)
Dr. Sonja Robnik (foto: osebni arhiv)
Dr. Sonja Robnik (foto: osebni arhiv)

Avtorica: Sonja Robnik, soustanoviteljica Inštituta za raziskovanje in razvoj interakcij – IRRI. Že skoraj dve desetletji se ukvarja z različnimi oblikami in vrstami nasilja, od nasilja nad ženskami v zasebni sferi do spolnega nasilja in nadlegovanja zaradi spola ter trpinčenja na delovnem mestu. Pojave raziskuje, o njih piše, vodi delavnice, seminarje in predava ter svetuje zaposlenim, delodajalcem in sindikatom.  

»Še veš, ženska, kje ti je mesto?« ali kaj ima seksizem s trpinčenjem na delovnem mestu?

Z veliko gotovostjo si upam napovedati, da bodo danes oči slovenske javnosti spremljale tiste, ki bodo šolski prag prestopili kot bolj ali manj znanja željni. Z veliko gotovostjo si tudi upam napovedati, da bo tu in tam kakšen medij poročal o tem, da je kje kakšna šola vendarle dočakala obnovo, da lahko drugje o novi/obnovljeni šoli le sanjajo in da – juhej! – jim je nekje vendarle uspelo zgraditi novo telovadnico. Če so jim bile finančne vile naklonjene, pa bodo morda kje celo prerezali trak novega vrtca. Za vse to mi ni treba ravno pogledati v stekleno kroglo. Upam pa staviti, da o odnosih  v delovnih okoljih vzgojiteljskega in pedagoškega ter ostalega z vrtci, šolami in fakultetami povezanega kadra ne bo prav dosti, če sploh kaj, govora. Pa bi ga moralo biti.

Če so prostori svetli, vzdrževani, oprema nova, prostora dovolj za vse, je sicer krasno. Prispeva k dobremu počutju zaposlenih. Lahko pa vse to ne pomeni nič, če so odnosi med zaposlenimi slabi, delovna okolja nevzpodbudna ali celo diskriminatorna. Z odnosi med zaposlenimi v vzgoji, izobraževanju ter znanosti sem se ukvarjala v doktorski raziskavi. Nekaj poudarkov predstavljam v nadaljevanju.

Šolsko okolje je specifično, v njem praviloma prevladujejo ženske – v vrtcih jih je npr. med vzgojiteljskim in pomočniškim kadrom kar 98 %. Vendar, pozor! Čeprav je med vzgojiteljskim in učiteljskim kadrom več žensk, jih na ravnateljskih in direktorskih mestih ni sorazmeren delež. In višje, ko se vzpenjamo po lestvici izobraževanja (vrtec – osnova šola – srednja šola – fakulteta), manj jih je na vodstvenih mestih. Zakaj so ti podatki pomembni? Ker kažejo na spolno neenakost. Prva (nesorazmerna prisotnost) je v škodo moškim, drugi dve (nesorazmerna zastopanost na najvišjih položajih glede na prisotnost in izrazit upad zastopanosti glede na višanje stopnje izobraževanja) sta v škodo ženskam. Ravno zato me je pri preučevanju odnosov med zaposlenimi na področju vzgoje, izobraževanja in znanosti v omenjeni raziskavi – med drugim – zanimalo, ali na pojav trpinčenja vpliva tudi prisotnost seksizma v delovnem okolju.

Poglejmo najprej, kaj je seksizem. Maca Jogan ga v knjigi Seksizem v vsakdanjem življenju opredeli kot oznako za »celoto prepričanj, stališč, vzorcev delovanj in praktičnih vsakdanjih delovanj, ki temeljijo na strogem ločevanju dejavnosti po spolu ter podeljujejo posameznikom posebne neenake lastnosti glede na spol«. Ni tako zapleteno kot se bere – s seksizmom se srečujemo v številnih vsakdanjih situacijah. Npr. – ste kdaj slišali/rekli ‘ženska za volanom’, ‘medicinski bratec’, ste bili zaprepadeni, ko ste slišali, da bo porod vodil babičar, ne zaupate avtomehaničarkam, se posmehljivo namuznete, ko v vrtcu vidite vzgojitelja, bi doživeli srčni napad ob moškem v krilu itd.? Skratka, nekdo ne ustreza vaši/družbeni predstavi o tem, kako naj bi se obnašal, kakšen poklic naj bi izbral, kako naj bi bil videti kot moški ali ženska. Ne zanimajo vas torej želje ter sposobnosti te osebe, ampak je vaše/družbeno merilo njen spol.

Kaj pa trpinčenje? Morda vam je bližje kateri od angleških izrazov, npr. mobbing ali bullying, sama temu pojavu raje rečem usmerjena sovražnost na delovnem mestu. Gre za posebno vrsto nasilja, ki jo slovenska delovna zakonodaja (ZDR-1, 7. člen) opredeljuje kot »vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom«. To pa je tako (in še bolj) zapleteno kot se bere. Zakaj? Ker je trpinčenje izjemno težko prepoznavno, ker morajo biti dejanja sistematična, ker trpinčenja ne moremo enačiti s konflikti (čeprav se lahko iz njih razvije), ker so dejanja velikokrat tako prefinjena, da moraš razviti že malodane jasnovidske sposobnosti, da jih zaznaš, ker ima lahko storilka ali storilec več obrazov – enkrat prijaznega, podpornega, človeškega, drugič je to dobesedno hudič v človeški podobi. Tudi zato, ker se to običajno dogaja samo eni osebi, pa ker ta dobiva sporočila okolice, da je nekaj močno narobe z njo (ne s storilko ali storilcem), da je problem v njej, da je čudna, da bi potrebovala psihiatrično obravnavo itd. In predvsem, ker se ta problem v organizacijah marsikdaj in marsikje pometa pod preprogo, se ga minimalizira in/ali celo podpira.

(foto: osebni arhiv Sonje Robnik)
(foto: osebni arhiv Sonje Robnik)

Trpinčenje je ena izmed vrst nasilja, ki se lahko pojavlja v najrazličnejših oblikah – od zelo očitnih (npr. kričanje, nadiranje, onemogočanje dela, ščuvanje drugih zoper žrtev, grožnje z nasiljem ali nasilje samo) do zelo prefinjenih (npr. socialna osamitev v kolektivu, sprožanje govoric, skrivanje informacij, potrebnih za delo, pretiran nadzor nad delom, odvzem odgovornosti itd). Vsako od teh in številnih drugih dejanj samo po sebi še ni trpinčenje – da to postane, se mora ponavljati ali biti sistematično in usmerjeno zoper določeno osebo. Ima tudi številne posledice – od zdravstvenih (občutek slabosti, motnje spomina, težave s koncentracijo, izčrpanost, oslabljen imunski sistem, težave s hrbtenico, glavoboli, rak, diabetes …), socialnih (osamitev v delovnem okolju, sram, nemoč, izgorelost, postravmatski stresni sindrom, sovraštvo s strani kolektiva, napetosti v družini, samodestruktivne navade …), finančnih (bolniške odsotnosti, izguba službe, nezmožnost napredovanja …). Najhujša posledica trpinčenja je samomor. Za Slovenijo podrobnejših podatkov nimamo, so pa na Švedskem (Heinz Leymann, 1992) ugotovili, da je pri njih vsak 6. – 15. uradno zabeležen samomor povezan s trpinčenjem na delovnem mestu.

In končno, kaj imata skupnega seksistično delovno okolje in trpinčenje? Veliko. V prej omenjeni raziskavi se je pokazalo, da lahko z veliko gotovostjo trdimo, da obstaja statistično značilna povezanost med ocenama anketiranih, da v organizaciji obstaja trpinčenje in da je organizacijska kultura seksistična. Da je organizacijska kultura seksistična, pomeni, da je v teh organizacijah odnos do žensk nasplošno ponižujoč in žaljiv, da so v teh organizacijah pogoste do žensk žaljive šale, da v teh organizacijah ženske težje napredujejo kot moški in da so v teh organizacijah ženske bolj nestrpne do drugih žensk kot do moških. Pomemben je tudi podatek, da je med žrtvami več žensk kakor moških – med 747 anketiranimi (15 % moških) je bilo med ženskami 8,4 % in med moškimi 6,2 % oseb (skupaj 8,0 %) izpostavljenih dejanjem trpinčenja vsak dan, enkrat ali večkrat na teden.

V raziskavi ugotovljeno stanje ni rožnato in sočasno je potrebno poudariti, da trpinčenje ne obstaja zgolj v vzgoji, izobraževanju in znanosti. Sta pa njegov obstoj in povezanost z obstojem seksističnega – torej do žensk neprijaznega – delovnega okolja v teh poklicih zame še zlasti zaskrbljujoča. Glavni razlog je ta, da otrocih v teh okoljih preživijo pretežen del dneva in se v njih (na)učijo tudi spoštljivega odnosa do drugih. Kakšna sporočila prenaša in kakšen zgled je nekdo, ki je sam nespoštljiv do npr. (drugih) žensk? Pa ni treba, da to svojo nespoštljivost javno obelodanja z majico ‘Sovražim ženske’, dovolj je, da jih ne dojema kot enakovredne sodelavke. In to na podlagi enega samega kriterija: njihovega spola. Čeprav se v omenjeni raziskavi večina anketiranih ni strinjala s trditvijo, da je vodenje njihove organizacije takšna vrsta dela, ki ni primerna za žensko, se je s tem strinjalo 9 % moških in 4 % žensk. Med moškimi je precej (17 %) takih, ki  so menili, da so v njihovem poklicu moški bolj zanesljivi kot ženske; med ženskami se je s tem strinjajo 3 % anketiranih. Približno enak delež moških (16 %) kot s prejšnjo trditvijo in dvakrat več žensk (7 %) se je strinjalo, da so moški boljši vodje kakor ženske. Tudi med ženskami je bilo precej takšnih s predsodki o drugih ženskah (o razlogih na tem mestu ne bomo razpravljali, imajo pa veliko opraviti s socializacijo in sporočili družbenega okolja) – tako je npr. pri trditvi, da se ženske na delovnem mestu obnašajo bolj moško od moških (strinjalo se je 16 % žensk in 2 % moških). Tudi v zvezi z biološko danostjo žensk, da rojevamo, smo odkrili prisotnost predsodkov, npr. da ženske zaradi materinskih obveznosti niso primerne za najvišje položaje (s tem se je strinjalo 6 % moških in 2 % žensk), da bi morale ženske skrbeti za dom in družino, plačano delo pa prepustiti moškim (strinjalo se je 3 % moških in 1 % žensk), da bi morala biti ženska v prvi vrsti mama in partnerica, ne glede na to, kaj dela (strinjalo se 19 % žensk in 12 % moških). [tweetable]Seksizem sloni tudi na različnih predsodkih o ‘naravni’ danosti, da so ženske bolj primerne za ene, moški za druge poklice.[/tweetable] Moškim se tako pogosto pripisuje ‘naravna’ danost, da so na višjih položajih. In čeprav se velika večina anketiranih ni strinjala s trditvijo, da je naravno, da so moški na delovnem mestu nadrejeni ženskam, se je s tem strinjalo 5 % moških in 2 % žensk.

Tradicionalizem (ženska = mati in gospodinja), ki je bil v omenjeni raziskavi nekoliko močneje izražen pri moških kot pri ženskah, vpliva na to, da – kljub temu, da jih je številčno več – ženske v marsikaterem preučevanem kolektivu niso dojete niti kot spoštovanja vredne sodelavke, kaj šele kot spoštovanja vredne šefice. In – poleg številnih drugih dobrih in (po)hvale vrednih stvareh – otroci in mladi v vrtcih, šolah in na fakultetah opažajo tudi to. Ter to spoznanje, (ne)zavedno prinašajo/prenašajo najprej v svoja domača, kasneje pa v službena okolja. In predsodki kot odlično rastišče za seksizem obrodijo vedno znova in znova.

 

P.S. Objavljeni bodo komentarji, ki ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja tako do avtorice zapisa kot drugih komentatorjev in komentatork.

 

Več od Metina lista

Dr. Lidija Živčič

DR. LIDIJA ŽIVČIČ – strokovna vodja Focusa (2011- )   Prejšnje pozicije...
Beri dalje

2 komentarja

  • Hmmm, torej izzivalno oblačenje s skoraj golimi prsmi, odkrito zadnjico in podobno je upor seksizmu moßkih ali seksizrm po žensko?

  • Stil oblačenja je osebna svoboda. Nima veze s seksizmom. Če moške gledanje ženskih oblin privlači, to ni problem žensk (v določenih kulturah je to sicer postal njihov problem, zato so oblečene od nog do glave tudi ko gredo v vodo). Seksizem je, ko rečeš, da ženska ne sme obleci majice z globokim izrezom (ker seveda izziva moške), medtem ko lahko moški mirno hodi naokoli popolnoma BREZ majice.

Komentiranje je zaprto.