Tajska je za Tajvance to, kar je Slovaška za Slovence

Nino (foto: osebni arhiv)
Nino Novak (foto: osebni arhiv)

Minila so že skoraj tri leta, odkar sem prvič stopil na otok, ki so ga portugalski pomorščaki v 16. stoletju poimenovali “Ilha Formosa” ali “Prelep Otok” – ta otok je danes država z imenom Tajvan. Takrat sem bil navdušen popotnik in idealist, zato sem nekaj mesecev kasneje sklenil najpomembnejšo odločitev svojega življenja in se tja tudi izselil. Prihranil vam bom podrobnosti in vam najpomembnejši razlog strnil v eno besedo: ženska. Da, še obstajamo romantiki, ki pustimo vse za sabo in se preselimo na drugi konec sveta, da bi bili s svojo drago. Seveda obstajajo tudi drugi razlogi, manj romantični, a prav tako pomembni, ki so me pripeljali do te odločitve.

Popotnik sem postal nekje sredi študija, ko sem se odločil, da del svojih prihrankov investiram v neko nevsakdanjo izkušnjo. Po dobrem premisleku sem sklenil, da se med semestrskimi počitnicami odpravim v Singapur in obiščem nekaj prijateljev, ki sem jih spoznal preko svetovnega spleta. Od tega je minilo že osem let in izkušnja je še zmeraj nepozabna. Odkar sem se prvič odpravil na Daljni vzhod, nisem mogel nehati, zato sem se skoraj vsako leto vrnil in obiskal druge kraje. Spoznal sem ogromno ljudi in si nabral ogromno izkušenj, a vsakič, ko sem se vrnil v Slovenijo, sem bil hkrati vesel in žalosten – domovina se je iz matere zmeraj bolj spreminjala v mačeho. Dobiti redno in dostojno plačano službo s svojo diplomo, za katero sem se dodobra spotil na naši najbolj prestižni univerzi, je bilo nekaj let nazaj skoraj nemogoče. Verjetno je tako še danes. Ko izgleda, da so veze in poznanstva edina možnost za spodobno službo, kaj potem naredijo ljudje, ki vez in poznanstev nimajo? Ozrejo se čez planke. To sem storil tudi sam. Večina teh ljudi gre s trebuhom za kruhom v Avstrijo, Nemčijo ali Italijo. Jaz pa sem imel to srečo, da sem v tistem času spoznal svojo drago in da sem Daljnji Vzhod že dodobra spoznal. In tako me je naša mizerija zaposlovanja mladih, ki se vleče že od pristopa k EU, pripeljala do izselitve na Tajvan. Alternativa bi bila priselitev žene v Slovenijo, ki bi morala zapustiti dobro kariero v tajvanskem IT sektroju in z mano iskati službo, seveda z “majhno” pomankljivostjo, da ne govori slovensko. Taka odločitev seveda ne bi imela smisla v danih okoliščinah in tako sem pri svojih 30-ih letih zapustil rodno grudo in rekel “zbogom” domačim v upanju na boljši jutri.

tempelj
Tempelj (foto: osebni arhiv NN)

Dve leti kasneje. Čakam na dvigalo v firmi, ko se mi nepričakovano pridruži naš generalni direktor g. Lin, ki se vsi bojijo. Tajvanski sodelavci bi se v tistem trenutku odpravili na stranišče, samo da bi se mu izognili. Jaz pa si tega kot edini belec v firmi nisem želel privoščiti. Ni trajalo dolgo, ko me v kitajščini vpraša, od kod prihajam. Odgovorim: “Iz Slovenije”. Prikima, a neverbalni signali kažejo na to, da nima pojma, o kateri državi je govora. “To je zraven Češke, a ne?”, doda in jaz seveda takoj pritrdim, saj v tajvanski kulturi ni spodobno v javnosti izpostaviti napake svojega nadrejenega. To bi lahko povzročilo “izgubo obraza”, kar je enako veliki sramoti in tragediji v tradicionalnih konfucijanskih kulturah, kot je to še dandanes Tajvan. Večina Tajvancev, s katerimi sem se srečal, Slovenije sploh ne pozna ali pa jo zamenjuje s Slovaško. Če pa so že slišali zanjo, je to običajno zaradi naših športnikov. No, obstaja pa tudi druga plat medalje. Prav pogostokrat Slovenci začnejo razpredati o tem, “kako lep je Bangkok”, ko jim povem, da živim na Tajvanu. Ne, Tajvan ni Tajska, kakor Slovenija ni Slovaška. Z namenom, da te nesporazume odpravim, sem se odločil pisati blog Slovenec na Tajvanu, kjer predstavljam življenje, kulturo in zanimivosti iz te države, o kateri vemo zelo malo. Pišem pa tudi blog v angleščini, kjer poskušam mednarodnemu občinstvu predstaviti lepote in posebnosti Tajvana. A tudi Slovenija, izseljenstvo in vsakdanji izzivi so pogosta tema, kar mi je v zadnjih letih prineslo relativno prepoznavnost v tukajšnji angleški blogosferi.

Tajpej
Tajpej (foto: osebni arhiv NN)

Pisanje lajša vsakodnevne tegobe in bistri um v deželi, kjer hierarhija, imidž in konfucijanske vrednote (kot slepa ubogljivost staršev) omejujejo svobodo duha in onemogočajo sproščene medsebojne odnose. Današnji Tajvan, ki ga poznamo kot de facto samostojno državo, je posledica hladne vojne. Prelomnega leta 1949 so se kitajski nacionalisti s celine umaknili na ta otok, saj so izgubljali državljansko vojno s komunisti. S pomočjo ZDA so se obdržali na oblasti do konca hladne vojne in uspeli ubraniti vse nadaljnje poskuse zavzetja, a so hkrati vladali z jekleno roko. Konec osemdesetih let se je začela demokratizacija, ki je privedla do prvih svobodnih volitev v devetdesetih letih, podobno kot v Sloveniji. Država, ki si je svoj obstoj zaslužila po naključju, ima danes pluralistično družbo, svobodne medije, živahno demokracijo in lastno nacionalno identiteto in to kljub istemu jeziku in skupnim koreninam z bratranci na Kitajskem, ki lahko o teh svobodah le sanjajo. A tajvanska družba je v primerjavi s slovensko zelo konzervativna, polna togih pravil in tisočletnih vraževerij, ki zelo globoko posegajo v vsakdanje življenje in mi kot Zahodnjaku predstavljajo zelo velik izziv. Življenje v šest milijonskemu Tajpeju, kjer se nahaja večina služb, je hitro in neizprosno, stanovanja so majhna, delovni čas dolg tudi do 12 ur dnevno. To sem zelo hitro izkusil na lastni koži, a kljub temu sem vesel, da ne poznam težav z zaposlitvijo – tukaj sam izbiram kje in kaj bom delal. Posledica te situacije je dejstvo, da država daje zelo malo in ljudje od nje tudi zelo malo pričakujejo. Seveda ima to tudi negativne plati, a zame tak sistem deluje bolje. In to je zame poleg kulture največja razlika med Slovenijo in Tajvanom.

V Sloveniji imamo sistem, ki ljudem daje navidezno socialno varnost, a gospodarstvo ni dinamično. Država je vsepovsod, a večinoma zavira, namesto da bi pospeševala razvoj. Kje so nova inovativna podjetja, kje je rast, kje je prilagoditev novim tokovom? Pri nas še zmeraj mislimo, da je gospodarstvo dobro, če lahko ljudje ostanejo v isti firmi celo življenje. Desetletja socializma so nas naredila toge in neprilagodljive za globalizacijo, tudi mojo generacijo, ki je odraščala v samostojni Sloveniji. Moji tajvanski vrstniki delajo 2-3 leta v isti firmi, potem pa se odločijo, da poskusijo kaj novega, drugačnega. Selitev po državi ali izselitev iz nje ni nikakršen problem zanje, tudi dolge nadure ne. A problem slovenske mizerije je veliko globlji – talenti se izseljujejo, tuji investitorji se izogibajo naše države. Interesne skupine in umetno ustvarjene ideološke bitke osamosvojiteljev na obeh straneh že dvajset let vztrajno uničujejo gospodarstvo in nas spreminjajo v cinike. Pred kratkim sem obiskal Slovenijo po dveh letih in nisem mogel verjeti, kakšno negativno vzdušje prevladuje med ljudmi. Smo tako daleč, da vsak (tudi mali človek) išče luknje v sistemu, da bi se lahko okoristil, in to pove brez sramu ter doda, da “politiki niso nič boljši” in da “tako ali tako vsi kradejo”. Slovenija se mi je zdela kaotična in izgubljena – veselje, ki sem ga občutil, ko sem po dolgem času spet videl bližnje, je ob odhodu že izpuhtelo. Z mešanimi občutki sem stopil v letalo za Tajpej, a z gotovostjo, da sem se dve leti prej pravilno odločil. Na Tajvanu sem tujec in zmeraj bom ostal tujec. Ljudje so zelo prijazni, a vselej ti dajo vedeti, da si gost, ker si tako drugačen. Ko sem pred kratkim obiskal domovino, sem imel podobne občutke – počutil sem se tujega. Slovenija, kot sem jo poznal, se je spremenila, a tudi človek, ki sem bil prej, ne obstaja več. Ni enostavno biti Slovenec na Tajvanu. Še težje je biti Slovenec v Sloveniji.

Nino Novak

 

P.S. Objavljeni bodo komentarji, ki ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja tako do avtorja zapisa kot drugih komentatorjev in komentatork.

Več od Metina lista

Women in Sweden have the greatest influence on the domestic economy, women in Slovenia the lowest

Women’s entrepreneurship is a field that is becoming increasingly interesting to the...
Beri dalje

2 komentarja

  • Tocno tako, Nino… Ni kej, Slovenija bo vedno dom ampak tujina je za take, kot sva midva edina destinacija. Morda se bo to z desetletji spremenilo, ali pa tudi ne. Kakorkoli, cestitam ti na pravilni odlocitvi in vedi, da se ti v kratkem pridruzim na Vzhodu! Tudi Amerika ni vec to, kar je nekoc bila…

Komentiranje je zaprto.