Draga Marička!
Kako rad bi ti pisal že poprej! Pa ti ne verjameš, kako težko pride vojak do pisanja. Vedno so kake sitnosti; če te drugo ne zadržuje, je vpitje tovarišev. Slednjič sem ujel prosto urico, da ti prav na skrivnem pišem te vrstice.
Kako se imaš? Ali misliš kaj na mene? Oh, kolikokrat se te spominjam jaz! Draga Marička, ne veš, kako se mi toži po tebi! Nobena stvar me ne zanima okoli mene, ko edino le misel na tebe. Kdaj bom zopet pri tebi? Kdaj bom zopet pogledal v tvoje zveste oči? Dobro je, da čas hiti in da vse mine na svetu. Tudi moje vojaščine bo enkrat konec. O Veliki noči upam, da bom dobil dopust. Kako bo to srečno snidenje! Seveda do poroke je treba še čakati dolga tri leta. Pa tudi ta dolgi čas bo prešel. Upam, da me boš čakala do tje, da mi ohraniš zvesto ljubezen. O meni ni treba dvomiti. Lahko poizveš od mojih tovarišev, da se za druga dekleta, kojih se ne manjka v tem mestu niti ne zmenim. Da mi bo čas preje pretekel, daj mi prav pogosto pisati; saj lepšega veselja nimam ko prebiranje tvojih pisem.
Služba je tukaj trda, ker nas je premalo vojakov umeščenih, straže pa je treba dosti oskrbeti; tako sem vsak drugi dan na straži. Tudi sicer se mi zdi vse pusto in dolgočasno, morda zato, ker pogrešam tebe. Pozdravi mi tvoje in moje stariše in tvojega brata Miroslava in vse prijatelje in znance. S tem se poslavljam od tebe in ti pošiljam v duhu sto prisrčnih poljubov, tvoj zvesti Janez Strnišar.
Predragi moj Janez!
Tvoje ljubo pismo sem z velikim veseljem sprejela. Ti ne veš, dragi Janez, kolikokrat me zavoljo tebe polijejo solze, posebno zvečer ob osmih, ker se spominjam, da si prej ob tej uri k nam prihajal, zdaj te pa ni več! Mati so me večkrat zmerjali, če sem se jokala; oče pa, in tega nisem pričakovala, rekli so potem: “Naj se zjoka, to olajša srčno bolečino.”
Ko je tvoje pismo prišlo, so hoteli vsi vedeti, kaj si mi pisal in kako se ti godi. Jaz sem jim rekla, da pustiš vse pozdraviti in da se ti dobro godi. Potem sem šla pod streho, da sem tvoje pismo skrivaj brala. Vem, da sem ga desetkrat prebrala. Mati so hoteli, da jim pismo preberem, pa jaz nisem mogla in dala sem pismo očetu, da so ga materi prebrali, ko sem bila jaz v kuhinji. Ko sem nazaj prišla, so oče rekli: “No, Janez se bo vojaščine že privadil; iz početka je pač hudo, počasi pa že gre. Če boš Janezu kaj pisala, pozdravi ga še od mene.” Vesela sem šla spat in tvoje pismo sem dala pod glavo in drugi dan sem ga zopet brala.
Tudi s tvojimi ljudmi sem govorila ter jim izročila tvoj pozdrav, za kar so se zahvalili in rekli, da moraš tudi njim kmalu pisati. S prisrčnim poljubom te še enkrat pozdravim ter ostanem vedno tvoja tebe iskreno ljubeča, Marija Strletova.
Vir: Zbirka ljubimskih in snubilnih pisem. Po raznih vzgledih sestavil F. H. (Sedmi natis). V Ljubljani. Založil in prodaja Janez Giontini. 1901. (II. del, Pisma srečne ljubezni)
Iz serije majskih ljubezenskih pisem:
Nauk za spisovanje ljubimskih in snubilnih pisem
Mlad mož piše vprvič gospodičini, ki se mu je prikupila.
Mlad mož razkrije deklici svojo ljubezen