Zakaj nisem ponosen na Tino Maze?

Tina Maze
Tina Maze (foto: EPA)
Sašo Braz
Sašo Braz (foto: osebni arhiv)

Avtor: Sašo Braz, prevajalec, pisun, bivši tajni agent, bodoči svetovni prvak iz atletike, lovec na kune in poročevalec za BBC. Avtor bloga Hrastova Strela, prve slovenske interaktivne zgodbe. Na Twitterju ga najdete pod @JsSmRenton.

Priznam, naslov je namenoma sporen, saj vas hočem malo podžgati. Res je, nisem ponosen na Tino Maze. Prav tako nisem ponosen na nikogar od športnikov, niti na svoje uspešne prijatelje, niti na svoje poreklo.

Preden me javno linčate, mi dovolite, da vam razložim. Za Tino Maze sem zelo vesel. Vesel sem za sočloveka, ki mu je bil trud tako lepo poplačan. Vesel sem za vse naše športnike, ki so dosegli zavidljive rezultate, do katerih so prišli per aspera. Vesel sem za vse svoje prijatelje, ki so uspešni in pogosto sem tudi vesel, da sem Slovenec. Nisem pa ponosen.

Ponos je zelo egocentrična žival. Ponosen si lahko na to, kar sam narediš. Niti na svoje otroke ne moreš biti ponosen, pa je to najpogostejše izraženo čustvo. Starši so ponosni na vse, kar njihovi otroci dosežejo. A po definiciji ponosa ne moreš biti ponosen na nekaj, pri čemer nisi sodeloval. Lahko si neizmerno vesel, da so tvoji otroci, osebe, ki ti pomenijo največ, dosegli željene cilje. A če nisi pripomogel k dosežkom, ne moreš biti ponosen.

Zato je vsesplošni ponos ob uspehu športnikov traparija. Tudi ponos glede svojih korenin in državljanstva je traparija. Patriotizem v tem okviru pade. Zakaj? Ker na to, da smo se rodili v Sloveniji in Slovencema, nismo mogli vplivati. Pripadnost narodu je nekaj, v kar se rodimo, izven svoje volje. Zato smo težko ponosni na to. Lahko smo srečni, da smo Slovenci, saj živimo v čudovitem okolju in govorimo enega najlepših jezikov. Lahko smo veseli, navdušeni, vzhičeni, da smo se rodili Slovencema. (Seveda na povsem ne-ksenofobičen način, da se razumemo.) A kot že rečeno, ponos tu nima dosti opravka.

Na spletu smo se veliko »prepirali« o tem, še posebej o tistem delu, da ne moreš biti ponosen na svoje otroke. Na koncu se je izkazalo, da vsak govori o svojih stvareh, vsi pa uporabljamo isti izraz: ponos. Slovarji ponos definirajo kot “občutek samospoštovanja in lastne vrednosti.” Nekateri dodajo, da je to »zadovoljstvo nad svojimi uspehi ali uspehi drugih«, a verjetno je jasno, da mi je všeč le prva polovica definicije.

Da obdržim še kakšnega prijatelja, naj pohvalim vse naše športnike in vašo hčer, ki se je naučila igranja na flavto. Vesel sem za vse vaše uspehe, a ponosen se lahko le na svoje.

 

P.S. Objavljeni bodo komentarji, ki ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja tako do avtorja zapisa kot drugih komentatorjev in komentatork.

 

Več od Metina lista

Fosilizirani menedžerji, politiki dizelaši in vedno glasnejša električna revolucija

O dizelskem škandalu bolj globalno in o tem, da ni nič drugega...
Beri dalje

16 komentarjev

  • Odlično. Kratko, jedrnato, pa pravilno z žebljico na glavico ali kako se že temu reče…

    • Pozdravljen Sašo.

      Lepo je to spisano a bom eno mnenje strogo zanikal, ga zavrgel.
      Jaz sem namreč ponosen na dosege mojega sina, ker sva ga jaz in partnerka večinoma vzgojila v to kar je. Veliko je tu najinih, torej tudi mojih zaslug in ponosen sem nase, še bolj na nega.

      Če ne bi bil lepo vzgojen, je to kontra učinek, dejstvo za katerega sem tudi sam kriv.

      V kolikor nimate otrok, potem razumem tako razmišljanje. V nasprotnem, če jih imate me prav zanima kaj je vaš uspeh do otrok in kaj ponos

  • Ko sem prebral prva dva odstavka tvojega razmišljanja sem si mislil: okej, tale pa ima nekaj dobrih argumentov in dobro piše…. Potem pa pridem do četrtega odstavka in prvega neskladja z družbo in njenim delovanjem. Pišeš o tem kako si lahko ponosen na svoje delo (poudarek na svoje) in kako se ti zdi nek ponos na uspeh recimo tvojega lastnega otroka brezpredmeten. Zanemarjaš dejstvo, da je otrok in njegov značaj ter konec koncev tudi uspeh ki ga doseže, družbeno pogojen. Vsak otrok (razen seveda izjem) bo tak, kakršnega bo vzgojila družba. In tu pridejo seveda starši v ospredje. Starši z relativno veliko kulturnega kapitala bodo seveda otroka naučili mnogo več, pa tu ne gre za učenje per se, ampak tudi za vzgojo in vzdušje v družini. Otrok in njegovi dosežki so absolutno odvisni on staršev in posredno od njihovih uspehov. Namreč starši, ki so veliko brali in bi za njih rekli da so intelektualci, lahko svojemu otroku ponudijo mnogo več kulturnega kapitala kot tisti, ki se za to niso zanimali. In tako je posredno ponos staršev glede njegovega uspeha popolnoma upravičen, saj so mu nudili tisto, kar so sami “poželi”.

    Glede ponosa na Tino Maze… Žal ne morem biti ponosen na to kar ji Slovenija nudi. Ampak sem pa vseeno vesel in tudi ponosen, da ji uspeva. Ponos na narodnost je seveda družbena stvar in posredno je družbeni vpliv tudi prisoten. Morda pozabljaš na to, da se mnogi poistovetijo z njo, saj je njena zgodba dokaj zanimiva. Uspeti na področju kjer dominirajo smučarji velikih in bogatih držav je zgodba večine ljudi. Uspeti ob nepodpori matične smučarske zveze je tema, s katero se poistoveti(m)o mnogi. In zato s(m)o ponosni.

    Neoliberalna ideja da si sam svoje sreče kovač in da so vsi drugi zgolj proti tebi je zelo privlačna. Mnogi ji nasedejo. Čudi me, da kot intelektualec ne vidiš vloge družbe, ki jo sooblikuješ tudi ti sam. Lahko bi rekli, da si za uspeh Tine odgovoren tudi ti, pa naj si bo to še v tako majhni meri. Vpliv malega človeka na družbo se pokaže ob demonstracijah in revolucijah, kjer se družba vidno spreminja. In tam so ljudje ponosni na spremembe, ki so jih sami uvedli. Vendar ni potrebna revolucija, da vidiš vpliv človeka na družbo. Družbo ublikujemo vsi udeleženci, eni bolj, drugi manj. Zato smo lahko ponosni nanjo in na njene produkte. Žal pa smo mnogokrat tudi žalostni nad njenim stanjem

  • Cracked.com much? No ja vsaj približaš teorijo Slovencem, ki ne prebirajo strani.

  • Kje v SSKJ si ti prebral, da si lahko ponosen le na sebe?

    ponòs -ôsa m (ȍ ó) 1. občutek velike etične, moralne vrednosti: imeti, izgubiti ponos; to je človek brez časti in ponosa; ekspr.: v njem se je vzbudil ponos; nezlomljiv, ranjen ponos / prebuditi narodni ponos / ponos ga ovira, da ne more tega storiti / s ponosom kaže na svojo preteklost; s ponosom lahko reče, da ni nikoli lagal 2. občutek velikega zadovoljstva zaradi pozitivnih lastnosti koga drugega: ko je gledal vnuka, se mu je v očeh bral ponos / taki otroci so ji v ponos; s ponosom govoriti o sinu zmagovalcu // ekspr., v povedni rabi oseba ali stvar, na katero se nanaša ta občutek: on je ponos našega mesta; otroka sta njeno veselje in ponos; ta igralska vloga je bila njegov ponos

    ponôsen -sna -o prid., ponôsnejši (ó ō) 1. ki ima občutek velike etične, moralne vrednosti: zelo ponosen človek / ponosen narod // nav. ekspr. ki vsebuje, izraža tak občutek: pogledal nas je s ponosnim pogledom; njena ponosna hoja / na ponosnem čelu se je kazala skrb / to nam je povedal s ponosno odkritosrčnostjo 2. v povedni rabi, v zvezi z na zelo zadovoljen zaradi pozitivnih lastnosti a) samega sebe: če sem se spomnil na svoje ravnanje, sem bil ponosen nase / ponosen na svojo hrabrost, uspehe / ponosna je na svoje lepe lase / lahko smo ponosni na svojo preteklost / delavci so ponosni na svojo tovarno / ekspr. biti ponosen na svojo angleščino znanje angleškega jezika b) koga drugega: biti ponosen na sina 3. ekspr. mogočen, veličasten: nad nami se pne ponosni lok mostu; pred seboj je zagledal ponosne vrhove gor ponôsno prisl.: ponosno hoditi; ponosno nam je predstavila sina odličnjaka; ponosno se je trkal na prsi

  • Ponos je infantilno čustvo.

    Značilno je za drugo fazo psihosocialnega razvoja po Eriksonu, razvojno je to med drugim in četrtim letom življenja, ko človek razrešuje razvojno krizo “avtonomija naproti sramu”. V funkciji separacije in individualizacije in izstopa iz simbioze z (običajno) mamo, kot primarnim objektom, otrok prakticira z novimi vedenji, ki jih prej sam še ni zmogel, in kadar uspe kaj narediti sam, pri tem občuti ponos. Če mu pri tem kaj spodleti, občuti sram, ki se veže na njega kot človeško bitje v celoti. Občuti, da z njim kot človeškim bitjem ni vse v redu.

    Pri zreli osebnosti se občutek sramu nadomesti z bolj zrelim občutkom krivde, ki ni več vezan na občutek lastne vrednosti, ampak na lastno vedenje. Občutek ponosa zamenja občutek zadovoljstva ob dobro opravljeni nalogi, ob doseganju ciljev. Za infantilno, manj zrelo čustvovanje je tako značilno nihanje med občutki neizmernega ponosa ob 100% izpolnjevanju lastnih ponotranjenih zahtev do samega sebe, ki jih posameznik mora izpolnjevati, da se počuti vrednega življenja in ljubezni, do občutkov sramu in prezira do samega sebe, kadar mu to ne uspeva popolnoma. Pri zrelem čusvovanju pa človek samega sebe kot bitje brez pogojno sprejema, ima dobro in stabilno samopodobo, ob napakah ga ni sram in je še vedno vreden, občuti pa krivdo in se lahko odloči, da bo v prihodnosti ravnal drugače. Sposoben je ločiti svoje vedenje od svojega bitja. Občutke ponosa zamenjajo občutki zadovoljstva ob veselja, kadar kaj dobro naredi. Konkretno bi to pomenilo, da človek ne prekipeva od ponosa, ker je on sam “res car”, “totalno kul”, “ful frajer”, ampak je zadovoljen, ko je npr. zgradil hišo, končal fakulteto, napisal dober članek, zmagal na tekmi … Bistven razvoji premik je iz pozicije “bivanja” v pozicijo “delovanja”.

    V tej luči je torej res nemogoče biti ponosen na Tino Maze. Razen če se psihološko gledano poistovetimo z njo in njene dosežke doživljamo kot lastne po principu tega, da imamo z njo skupno eno lastnost, to je nacionalnost. In pri tem njene dosežke doživljamo kot svoje lastne in pri tem res lahko občutimo ponos.

  • Če govorimo o “ponosu” kot občutku, oz. mentalnem stanju, je jasno, da ne moremo biti ponosni na, ampak lahko govorimo le o tem, da ob določenih dogodkih ta občutek (po)doživimo. Mislim pa, da gre pri “ponašanju” za nekaj druga. Ko rečem, da se, npr., “rad ponašam z uspehi slovenskih športnikov”, s tem ne mislim le ali morda celo sploh ne, da ob njih uspehih “čutim ponos”, ampak da se “z njih uspehi rad baham pred, nujno, prijatelji, kolegi, bežnimi znanci druge narodnosti”. In ko avtor govori o tem, da lahko ali ne moremo biti ponosni na “dela drugih” – je na tankem ledu. Čeprav se z njim strinjam in vem, kaj želi povedati. Kar bi on moral reči, ni, da ne moremo biti ponosni na dela drugih, ker smo očitno lahko (glej evidenca kaže, da to počnemo), marveč, da v primeru, ko to počnemo, pravzaprav ne vemo, o čem natančno govorimo, oz., da nismo konsistentni z uradno/imi definicijo/ami pojma.

  • Zoran Milivojević v knjigi Emocije: razumevanje čustev v psihoterapiji (str. 581-586), pravi, da je ponos v osnovi čustvo do samega sebe in da sta zanj potrebni dejanska ali mentalna prisotnost avtoritete, ki je lahko posameznik ali skupina. Definira ga kot čustvo, ki nastopi, ko ocenimo, da smo z nekim svojim dejanjem pripomogli, da oseba, ki jo imamo za avtoriteto, o nas razmišlja pozitivno.

    Omenja pa tudi možnost, da posameznik čuti ponos v povezavi z drugimi. To se zgodi takrat, ko se z njim istoveti. Ponavadi gre za člane družine, a tudi organizacije (podjetje, športni klub ipd.) in skupnosti, ki jim pripada (npr. narod.). V vseh teh primerih ponosni posameznik v tujih uspehih vidi lasten uspeh; prepričan je, da je dejansko ali simbolično pripomogel k njemu.

    Omeniti velja še, da Milivojević ponos razume kot infantilno čustvo, saj je za njegovo občutenje potrebna “prisotnost” drugih, medtem ko to ne velja za sorodni »odrasli« čustvi – samozadovoljstvo in samospoštovanje. Ergo, če ima Milivojević prav, je to kar občutijo oboževalci Tine Maze res ponos, niso pa to kdove kako emocionalno zrele osebe. Khm. ☺

  • Kako ne moreš biti ponosen na svoje otroke? Po toliko vloženega časa, ljubezni in truda? Kako ne more biti profesor ponosen na svoje diplomante, ki jih je učil in vzgajal? Kako ne more biti ponosen nekdo na svojo ddužbo in okolico ki jo oblikuje? Nisi sam na svetu. Si del družbe! Kar delaš ti, jaz in ostali vpliva na družbo. In kar se dogaja v njej je del nas in na nas vpliva. Če nisi ponosen alj razočadan nad družbo potem ne čutiš do nje ničesar. Kako se potem lahko opredeljuješ do nje? Kako potem lahko pričakuješ od družbe, da se izboljša? Zakaj si potem bil na demonstracijah, če si ne želiš sprememb in ne čutiš ničesar do družbe… In Tina je del

  • mojca, tvoja teza, da “če nisi bodisi ponosen bodisi razočaran nad družbo, potem do nje ne čutiš ničesar” je malo za lase privlečena.

    To bi potem pomenilo, da je lahko družba bodisi samo super idealna in smo na njo ponosni ali pa je totalno zanič in smo nad njo razočarani. In nič drugega. In potem se ne moremo opredeljevati do družbe drugače kot do celote.

    Jaz mislim, da to ne drži. Jaz mislim, da je družba OK, da nad njo nikakor ne morem biti razočaran, ker če hočem biti raz-očaran, moram najprej biti nad njo očaran, kar pomeni, da jo moram idealizirati in da jo ne ocenjujem realno. Družba pač je, takšna kot je in je čisto ok. Kar pa ne pomeni, da mi je čisto vseeno za vse družbene pojave. Moti me na primer povečanje stopnje sovražnega govora. Zaskrbljen sem zaradi povečanja brezposelnosti. Vesel sem, da je ob naravnih katastofah, kot so poplave, še vedno veliko nesebične pomoči. Zadovoljen in vesel sem okoli tega, kako vrhunske športnike imamo. To je bistveno bolj diferencirano in razdelano, kakor pa to, da bi bil nad družbo v celoti kar na povprek razočaran in bi pričakoval, da se “izboljša”. Po pravici povedano pojma nimam kaj naj bi pomenilo, da naj se družba izboljša. To se mi zdi tako ali tako nemogoče. Vse, kar lahko pričakujem, je to, da se večji delež ljudi v tej družbi večji del časa vede bolj na tak način, kot si jaz želim, mogoče mogoče, ampak res pogojno tudi to, da kak odstotek ljudi več v tej družbi tudi malenkost bolje razmišlja in bolj pozitivno čuti.

    Bistvo pa je, da je poleg nekega vsesplošnega ponosa ali razočaranja nad čimerkoli možno čutiti kopico zrelejših čustev. In to je tudi bistveno bolj zdravo. Če vzamemo za primer aktualno stanje v gospodarski kriz, kaj točno bi lahko naredili glede “družbe”, nad katero smo recimo razočarani? Jo zamenjali, raklamirali, pisali grafite, da je slaba, metali granitne kocke v kakšno hišo in mislili, da je to družba? Nima smisla, ne? Lahko pa si postavimo konkreten cilj zmanjšat brezposelnost iz aktualnih 12 procentov na 10 do konca leta. In če bo 31.12.13 res brezposelnih 2 odstotka ljudi manj, kot je bilo na začetku leta, smo lahko z doseženim ciljem zadovolji. ne pa ponosni, ker smo najjača nacija na svetu in smo npr. ful boljši od Hrvatov in mamo narodni ponos do nebes.

  • Citiram avtorja: “Starši so ponosni na vse, kar njihovi otroci dosežejo. A po definiciji ponosa ne moreš biti ponosen na nekaj, pri čemer nisi sodeloval.”

    Pri uspehih mojih otrok sem še kako tudi sam sodeloval, vložil ogromno energije, časa in volje. Tudi denarja, ki je posredno neka vrsta energije.
    Res pa je, da pri uspehih Tine Maze nisem sodeloval, tukaj se pa strinjam z avtorjem.

  • Nisem bral vseh komentarjev in ne vem če je to morda že kdo izpostavil, ampak tako enostavno pa to ni. Slovenske besede imajo svoj pomen in so zbrane v SSKJ kamor mi – kot vidim šteješ tudi sebe v to profesijo – pogledamo najprej. In upam da ni veliko prevajalcev, ki si drznejo ravnati tako samovoljno in upajo trditi, da imajo besede drug pomen, kot ga v resnici imajo.
    Glej: http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=ponos&hs=1

    ponos … 2. občutek velikega zadovoljstva zaradi pozitivnih lastnosti koga drugega: ko je gledal vnuka, se mu je v očeh bral ponos / taki otroci so ji v ponos; s ponosom govoriti o sinu zmagovalcu // ekspr., v povedni rabi oseba ali stvar, na katero se nanaša ta občutek: on je ponos našega mesta; otroka sta njeno veselje in ponos; ta igralska vloga je bila njegov ponos

    In prosim, svoje delo kot prevajalec opravljaj bolj vestno!

  • Ponosen sem, da sem prebral vse komentarje in vse se vrti okoli Koorške. Ampak samo takrat, ko se govori o Tini. Ko pa o Koroški in problemih gospodarstav…itd, pa polovica Slovencev sploh ne zna priti na Koroško, eni pa itak mislijo, da smo v Avstriji.

  • Kdor napiše, da na otroka ne moreš biti ponosen, očitno sam nima otrok. Samo toliko! 😉

  • Naslov je obljubljal jabolka, potem pa nadaljuješ s hruškami? Kar nekaj tvojih tekstov sem prebral z odobravanjem. Tale ne sodi med njih.

Komentiranje je zaprto.