Zeiks

urška kozak

Spomnim se, da je bilo po turnirju. V tistih časih, v osemdesetih letih prejšnjega smo se navdušeni pionirji večkrat letno udeležili rokometnih dogodkov po Sloveniji, ki je takrat za nas pomenila ves svet. Vsakič, običajno je bilo to v soboto, smo se po navodilih dobili »pod uro« na glavni avtobusni postaji v Ljubljani in se z nekaj sendviči in sokovi »Visoki C« v nahrbtnikih odpravili v Celje, Novo mesto, Koper, na Ig. Tokrat nas je pot zanesla v Škofjo Loko, kjer je domoval močni klub Termopol.

Ljubljanske Prule so takrat imele ime. Rokometni klub z veliko začetnico. Tudi mi, mladiči, smo upravičili sloves.

Tisto soboto smo se izkazali. Bili smo dobri. Kaj, bili smo odlični. Tako odlični, da nas je trener, živa legenda, po turnirju vse povabil na zasluženo kremšnito. In jupi. Bili smo še otroci, zato je to bilo tako, kot bi zadeli na loteriji. Z medaljami okoli vratu – zlatimi, srebrnimi, bronastimi, ni bilo pomembno – smo se zakadili v gostilno na lokalni avtobusni postaji in rahlo skrivljene vilice nemudoma zarili v sladko naslado. Med polnimi grižljaji smo zagreto obujali trenutke izpred nekaj ur in svet okoli nas se je pomanjšal na nekaj metrov okoli majavih miz. Ko si mlad, je okolica precej skrčena, domišljija pa ne pozna meja. Toda kljub vsej tej otroški brezmejnosti si ne bi niti v sanjah mislil, kaj me je čakalo doma.

Mavrica. Čisto prava mavrica. Bohotila se je tam spodaj v desnem kotu črnega ohišja, ki so ga skupaj s kasetnikom – zame vedno kasetar – in igralno palico – zame vedno džojstik ** ((na začetnih zaslonih iger, ki so bili bolj ali manj vsi enaki, si imel možnost izbrati igralno palico – Kempston – ali pa si lahko določil tipke – jaz sem vedno izbral Q (naprej) A (nazaj) O (levo) P (desno). Ukaz za določanje tipk, Redefine keys ali Define keys, smo poznali na pamet, čeprav nismo povsem vedeli, kaj pomeni, in smo ga zelo zanimivo izgovarjali: dobesedno. Re–de–fi–ne.)) – poslali sami bogovi. Spectrum. ZX Spectrum. 48 k. Z gumijastimi tipkami, po katerih je tako rad tipkal Mirko. Sosed, ki je imel TV- in videoservis, je vanj vgradil stikalo za lažji vklop in izklop. Ta črni čudež je počival na srebrno prebarvanem lesenem podstavku pod kotom dvajset stopinj in je bil kot popkovina neločljivo združen s televizorjem, orjaško zadevo, ki je tehtala dve toni in zavzemala polovico dnevne sobe.

Hitro sem ga posvojil ter usvojil vse trike in bližnjice. Igre so se nalagale kakšnih pet minut. Med čakanjem sem kot mala Carol Anne v Poltergeistu zrl v ekran in zamaknjeno čakal, da se končno prikaže naslovna slika. Če se sploh je, ko se je pri branju s kasete nalaganje igre že drugič, tretjič, četrtič in petič zalomilo. Potem je bilo treba v roke vzeti majhen izvijač in z nekaj spretnosti naravnati glavo kasetnika, da je bil zvok pravi. Potem je šlo. Ali pa tudi ne.

foto

Če se igra ni naložila, ni bilo nobene tragedije. V škatli za čevlje me je čakalo nekaj raznobarvnih originalnih kaset ter precej več piratskih kopij na kasetah BASF ali TDK, ki sem jih ob nedeljah, ko mi je od staršev uspelo nafehtati denar, kupoval na bolšjem sejmu oziroma trgu, ki se je takrat v vsej svoji veličini in bedi raztezal na glavni ljubljanski tržnici. Podjetni mladci so več originalov združili na eno kaseto, za naslovnico natisnili nosilno igro, ter jih prodajali nam, navdušeni mulariji.

Zelo sem se navduševal. Nad filmi in igrami. Bil sem reden gost videotek (daj LINK Mikija) in igralnih salonov, v katerih sem cele dneve nabijal Asteroids, Shinobi, Cabal, Donkey Kong, Frogger in druge.

Cele dneve. Igre so imele mojo popolno pozornost. Ko sem z levo roko mrzlično premikal rdečo igralno palico, z desno pa poznavalsko in ob pravem času pritiskal gumbe, sem imel svet na dlani. Eno in isto igro sem preigraval več stokrat. Tu ni šlo za deviško doživetje, ampak za mojstrsko obvladovanje lestvic, na katerih sem se vedno podpisoval kot Boy. Ko sem dobil spectruma, se je to čarobno zadovoljstvo preselilo še med štiri domače zidove.

In tako je znova prišla nedelja. Črni oblaki so najavljali kislo vreme. Ampak bila je nedelja. V žepu sem imel denar za novo kaseto. Nobeni oblaki, nobene strele, nobena toča me ne bodo ustavili, sem si rekel. Pa če se odpre zemlja in me pogoltne. Se bom že pregrizel do tržnice. In sem se. Prebil sem se mimo oblek iz druge roke in druge krame ter se ustavil pred z belim prtom – verjetno rjuho, ki jo je mladi podjetnež izmaknil mami – pokrito leseno mizo, na kateri so se kot zaklad Sierra Madre bleščale kasete. Daley Thompson’s Decathlon, Arkanoid, R-Type , The Great Escape, Saboteur. Kaj izbrati? Kasete sem kot suho zlato prijemal v roke, jih ovohaval, kot da mi bodo tako razkrile kakšno skrivnost, jih znova odlagal na beli prt in poznavalsko kimal. Na koncu sem se odločil za Green Beret – odlična izbira – in ko sem se že želel pobrati domov, kjer bom na veliko nezadovoljstvo očeta – ker ob nedeljah je bil seveda na televiziji šport – večino nedelje preskušal vse te igre, sem opazil nekaj prečudovitega.

Tam, na pokriti stojnici, kjer danes verjetno prodajajo bioizdelke, je stal prižgani commodore. Konkurenca, ampak sploh ni bilo pomembno. Kot sem lahko videl od daleč, so fantje igrali neko dirkaško igro. Motorji in skoki. Seveda sem bil takoj tam. Ni minilo niti pet minut, ko sem že sam – oklepajoč se igralne palice in z jezikom, ki mi je nemarno gledal iz kotička ust – dirkal po zaprašenih cestah. Čas se je ustavil. Zamrznil se je nekje med eno in drugo uro. Zagrmelo je. Nisem slišal. Začelo je rositi. Nisem opazil. Oči sem imel zalepljene za ekran televizorja.

Nato sem začel rahlo poplesavati, mencati na mestu. Stisnil sem vse mišice in potrpel. Na stranišče me je, ampak kdo bi takrat mislil na to. Saj pa sem konec koncev blizu doma, samo kakšen kilometer stran. Potem sem odigral še eno, dve, tri igre. Zdaj sem imel noge že prepletene kot dve vrvi. Mehur je bil poln balon. Rekel sem si, samo še eno igro, samo še eno, samo še eno, samo še eno, potem pa res grem. Komaj sem prevozil ciljno črto, že sem odskočil stran. Kar naenkrat sem bil v nekem drugem svetu, kot bi se razblinile najlepše sanje na svetu. Zdaj sem popolnoma zakrčen, kot herr Flick na nujnem opravku, divje drsal skozi prš dežja. Pogledoval sem levo, desno, dom je bil v nekem drugem vesolju. Bal sem se odpreti usta, da ne bi še zadnja kaplja, ki bi jo lahko sprejel mehur, v meni povzročila katastrofe. Vedel sem, da je domače stranišče predaleč.

Zavil sem v ozko stransko ulico. Že sem hotel na silo raztrgati hlače s sebe, da bi se olajšal, ko sta na drugi strani uličice proti meni zakorakala turista. Turista! V tistih časih precej redek pojav v naših koncih. Ampak zdaj sta bila tu, turista, ki sta uživala na jesenskem dežju in na vsakih nekaj metrov fotografirala razpadajoče fasade, zdaj mokre od dežja. Voda, mokrota, zvok težkih kapelj, ki so mi kot slaba vest močile lase. Ustavil sem se in stisnil zobe. Ko sta šla mož in žena mimo mene – gutentag helou sobecimerrumsin se izgubila nekje za vogalom, je bilo prepozno, da bi odpel zadrgo. Malo sem še pomencal, nato pa sprostil mišice. V meni je popustil jez.

urška kozak

Bilo je toplo. Ne povsem neprijetno. V bistvu se mi je prikazala marija. Na kavbojkah so se začeli izrisovati temni madeži, kmalu zatem je pricurljalo na čevlje. Tap, tap, taptap, taptaptaptaptap, trrrrppppppppppp. Dolgo je trajalo, da sem se izpraznil. Ko je iz mene iztekla še zadnja kaplja, je že pošteno deževalo. Hvala lepa, sem si rekel, in se ne preveč zaskrbljen odpravil proti domu. Prvič zato, ker nisem imel dežnika, zato sem bil v očeh mimoidočih razumljivo moker po hlačah.

Drugič pa zato, ker sem imel v žepu novo kaseto. In vso igralsko nedeljo še pred sabo.

 

damjan zorc
Damjan Zorc

Avtor: Damjan Zorc, diplomiran anglist in prevajalec. V svoji karieri je prevedel kakšnih 500 filmov in neznano število besed. Zadnja leta prevaja za Google. Je strasten bralec in navdušen gledalec. Vedno več tudi piše, snema oddaje in filme. In ne, ne dela na Valu 202. To je njegova Facebook stran, na Twitterju pa ga najdete pod @SikkPuppi.

urška kozak
Urška Kozak

Avtorica slike: Urška Kozak, leta 2005 je diplomirala iz slikarstva na ljubljanski ALU. Udeleževala se je številnih slikarskih dogodkov, slikala in razstavljala in prejela je tudi mnoge nagrade in priznanja za svoje slike, med drugim tudi v tujini. Njena strast je v zadnjem času ilustracija. Ilustrirala je med drugim pesniško zbirko Než’na poezija avtorja Kobrowskega, ki je izšla letos in otroško slikanico Neža in razmetane sanje, ki je izšla lansko leto in je zanjo letos prejela priznanje za eno najboljših ilustracij na mednarodnem festivalu ilustracije Bookillfest v Novem Sadu.

 

Opomba: Zapis je bil izvorno objavljen na avtorjevi spletni strani.

 

Kolumne Damjana Zorca na Metini listi:

Aplikacija za spomine (junij 2015)

Vrtiljak (junij 2015)

Vse zvezde (junij 2015)

En korak nazaj, dva naprej (maj 2015)

Več od Damjan Zorc

Stolp

Bil je eden tistih dni, ko niti pod razno ne pričakuješ, da...
Beri dalje