Avtorica: Alcessa, germanistka in anglistka, prevajalka in študentka prava. Srečna lastnica Kindla, ne je mesa, ima nekoga za pogovarjat in zlati prstan v potrdilo :-). Piše blog moosings.
– Kako to misliš, nočeš pomivalnega stroja?
– Saj veš, da preveč presedim za računalnikom. Pa tekočo vodo imam zelo rada. Pa nekaj trenutkov za razmišljanje potrebujem, vsak dan: o vesolju, življenju in hvala za ves tofu.
– Ah ja, to. OK. Khm…
– Ne, ne, tebi ne bo treba pomivati. Bom že jaz: to itak zelo rada počnem. Mini kontrola nad lajfom v vsako vaško gospodinjstvo in te zadeve.
Ko sem torej nekega dne tako pri oknu stala in posodo prala, mi je med ta srednjo ponvijo in velikim cedilom postalo jasno, da nekaj v meni ve, kaj je smisel mojega življenja: pridobiti čim več znanja o vsem. Iz vseh virov, ki so mi dostopni slučajno, načrtno ali se mi vsilijo. Postalo me je strah.
– Ampak saj to je smisel življenja vseh ljudi: mi vsi smo del ogromnega biološkega meta računalnika, ki ga je vesolje ustvarilo po pomoti, da bo imelo nekoga, ki se bo neutrudljivo ukvarjal z njim, zakaj točno pa bi to bilo koristno, še ni znano. Pač ogromen sindrom pomanjkanja pozornosti in to. Večina folka se svoje vloge v tej mašineriji niti zaveda ne.
– Torej nisem edini biološko-informacijski vmesnik na svetu.
– Nisi.
– No, potem pa bom danes popoldne zanemarila svojo vlogo kognitivnega kolesca kozmosa in raje prebrala kakšno dobro knjigo.
– Ti kar.
Večer mi je tako polepšala: Sandra Henke: Loge der Lust
Oziroma po naše: Loža poželenja. Gospodična sreča Gospodarja in to je to. A zakaj da berem take zadeve? Ko sem bila še precej mlada pomivalčica posode, nihče ni preveč natančno pazil, kaj pravzaprav berem. Tako sem med drugim našla precej debelo knjigo neznanega avtorja, ki se je pisal Boc-cac-cio. Čudno ime. Tudi zgodbe so bile čudne: prebivalci italijanskega mesta spričo smrtonosne bolezni počnejo nenavadne stvari, o katerih sem prvič slišala.
Na koncu sem ugotovila, da imam rada zgodbe, o katerih še nekaj let ne bom smela govoriti, o stvareh, ki jih še nekaj let ne bi počela, lepa hvala. Vsi pa vemo, kam takšna mladost privede, sploh če je bil njen glavni kolumnist Brane Kastelic: večji del Odtenkov sem prebrala z veseljem. In še cel kup starejšega erotičnega pisanja: Memoirs of Fanny Hill (John Cleland). Die klassische Sau (Das Handbuch der literarischen Hocherotik, 1997).
Naslednji dan se razmišljanju nisem mogla izogniti več:
– Kaj pa užaljenost? Saj veš, vse tiste žalitve za človeštvo, o katerih si prvič prebrala v eni od svojih najljubših knjig:
Michael Schmidt-Salomon: Manifest des evolutionären Humanismus
– Ah ja, užaljenost človeštva … Ker Zemlja ni središče vesolja, ker je človek le slučajno nastal kot potomec opic, ker nismo gospodarji samega sebe, ker lahko spoznavamo le relativne resnice, absolutnih pa ne, ker … ker je svobodna volja samo iluzija? Zelo zanimiva knjiga, veliko spodbud za razmišljanje, užaljena pa nisem: mislim namreč, da je kavč, na katerem si bom zdajle privoščila urico ali dve udobnega branja, v moji dnevni sobi pristal, ker sem si ga želela. Naj si ga tudi opice kupijo, če lahko!
Res pa je, da glavna junakinja naslednje serije zgodovinskih romanov nima takšnega nadzora nad posteljo, v kateri bo spala, zato se mora velikokrat znajti:
Diana Gabaldon: Tujka (vseh sedem knjig)
Trenutno komaj čakam na izid osme knjige, Written in My Own Heart’s Blood: kaj pa je razburljivejšega kot glavna junakinja, ki jo med sprehodom po Škotskem višavju po skoraj naravni poti iz 20. premakne v 18. stoletje, na istem mestu? Na srečo je avtorica kot prava znanstvenica preteklost zelo natančno raziskala in vključila ogromno dejstev, domnev in drugih vsebin družbene, zgodovinske in vsakdanje narave, ki nam vzbudijo veliko zanimanja za ta časoprostor.
No, ker pa se je treba posvečati tudi sedanjosti, sem pred kratkim vpisala študij ob delu; trenutno mi zato grozi, da bom padla na izpitu iz ekonomije, ki je del programa. Matematika, ki jo v resnici obožujem, je bila kanček prehuda kost za glodanje, prevajalci v nasprotju s popularno legendo namreč nismo vedno sposobni za dojemanje vsega, kar nam dajo prebrati.
Našla pa se je najmanj ena res fajn knjiga, ki bi jo mirne duše lahko bila prebrala že prej, saj je primerna tudi za … ekonomiste po duhu:
N. Gregory Mankiw & Mark P. Taylor: Economics
Popularno knjigo popularnih ameriških novo-keynesijancev sem študirala v nemščini (Grundzüge der Volkswirtschaftslehre) in v bistvu ne bi bilo slabo pasti na izpitu, saj bi si lahko v tem primeru še enkrat pogledala najpreprostejša dejstva o odnosih med ponudbo in povpraševanjem, razliki med bruto domačim ter bruto nacionalnim produktom, uporabi košarice potrošniških dobrin za najmanj dva izračuna cenovnega indeksa … Za vse moje najljubše knjige velja: komaj čakam, da pozabim, kaj piše v njih, da jih lahko preberem še enkrat.
Na primer svojo naj-naj-najljubšo trilogijo – tokrat bi me zanimalo, kaj točno avtor piše o merkantilizmu:
Neal Stephenson: The Baroque Cycle (Quicksilver, Confusion, The System of The World)
Bojim se … da je bolje, da me ne poznate osebno, če nočete te debelušne trilogije dobiti za darilo ob prvi priložnosti. Koga pa ne zanima, kaj se zgodi, ko dva znanstvenika kot Isaac Newton in Gottfried Wilhelm Leibniz domnevno istočasno izumita infinitezimalni račun (zadevo, zaradi katere bom padla na izpitu), kako so v starih časih delali denar, kaj so počeli na angleškem, nizozemskem in francoskem dvoru in kako so bili pri tem oblečeni, kako je nastajala Royal Society, kdo so bili pirati in kakšne kondome so uporabljali v 17. stoletju?
Na moji polici pa se najdejo tudi knjige o pomanjkanju neznosne lahkosti bivanja in denarja na neevropskih tleh, namreč kriminalke britanskega avtorja, ki se dogajajo edinemu državnemu mrliškemu ogledniku in njegovim prijateljem v … Laosu:
Colin Cotterill: The Coroner’s Lunch, Thirty-Three Teeth, Disco for the Departed, Anarchy and Old Dogs, Curse of the Pogo Stick, The Merry Misogynist, Love Songs from a Shallow Grave, Slash and Burn, The Woman Who Wouldn’t Die.
Zgodbe o detektivskem delu in liku dr. Sirija Paibouna so krasne tudi kot zvočne knjige, logična veriga gre nekako takole: dopust nekje daleč vstran – avto – dolgčas med potjo – avdio knjige.
Med politično nekorektne knjige, ki pričajo o resničnih posledicah maksimiranja dobička v določenih industrijskih panogah in so zaradi svojega potenciala, da s podporo potrošnikov preusmerijo gospodarske tokove, načeloma nepriljubljene, spada tudi delo, ki mi ne da spati, kadar preveč mislim nanj:
Jonathan Safran Foer: Eating Animals
Uporabnikom srčnega spodbujevalnika branja ne priporočam, vsi ostali pa mi sporočite točen naslov in tudi, kdaj vas lahko obiščem. No, razen če ste preveč zaposleni z uvajanjem načela Puranec v svoje življenje: v tem primeru vas ne bi rada motila.
Za še več ravnovesja in spodbujanja entropije bi si dovolila omeniti še kakšno manj krasno knjigo, ki nam ravno tako lahko ukrade spanec ali pa vsaj dobro voljo. Če se vam bom torej kdaj na vratih prikazala s 3000 stranmi Baročne trilogije ali kupom knjig o Pojedenih živalih, lahko takoj omenite eno od naslednjih del in me tako nemudoma odženete:
Da gre za krasno knjigo, je jasno od vsega začetka, potem pa sijoča površina začne dobivati praske in bralka si reče: ?!?!?!Grrr7846gtdcg20126e5&“#&/()=?*! To je zelo natančen prevod mojega doživljanja Tigrove žene jugoslovanske avtorice, ki brez dvoma zna briljantno pisati. Vseeno ta roman o vojni na Balkanu vsebuje tudi bolj slabe trenutke, zaradi katerih bralka lahko naenkrat pade z vseh višav in si zlomi kakšno bralno kost. Tako na primer ni preveč lepo, da avtorica naš redko posejan čas za branje zapravlja z junakinjami, za katere se zdi, da so tam izključno zato, ker bi ji zamerile, če jih ne bi omenila. Ali pa so ji plačale. Obrehtova Téa me je po branju tega romana potem vseeno še osrečila s slučajno najdeno, skoz in skoz profesionalno izvedeno kratko zgodbo The Laugh (Smeh) in me s tem malce potolažila, kar na primer
ni in ne bo uspelo. Pika. Da ne bom preveč nesramna: ravnokar pijem gruzijski zeleni čaj, poslušam ZAZ in razmišljam, da je bilo branje o Ježici Bogi Pretenciozni zapravljanje časa, istočasno pa niti ne: vsaj vem, česa RES ne maram. Ane Karenine. Zapravljanja časa za razmišljanje o lastnem statusu samo zaradi čisto običajnega presežka aktivnih možganskih celic. Obup. Kaj čmo, vsak je pač svoje usode berač.
Grem pomivat posodo.
http://www.youtube.com/watch?v=Tm88QAI8I5A
Privoščite si tudi:
Prava knjiga te vedno najde: Jelena Burnik (oktober 2013)
Čim več knjig v glavi, srcu in na policah: Iva Kristl Brunec (september 2013)
Najraje tičim v knjigarnah s kavarno ali restavracijo: Darinka Bunjevac (september 2013)
Na naši domačiji se bralne navade ne razlikujejo med zimo in poletjem: Boštjan Gorenc – Pižama (september 2013)
Poletje 2013, kaj beremo in priporočamo (junij – avgust 2013)