Berem vse, kar mi pride pred oči, pa tudi, kar beži mimo: Karmen Mlinar

Karmen Mlinar (foto: osebni arhiv)
Karmen Mlinar (foto: osebni arhiv)
Karmen Mlinar (foto: osebni arhiv)

Avtorica: Karmen Mlinar, mama štririh, vodja internetnih projektov, zborovska pevka, ljubiteljska fotografinja. Plete besede na blogu in mehke šale, kvačka kreativne HTMLje in otroške kape. Mir najde v brkljanju na domačem vrtu ali v povsem prazni galeriji, še posebej pred kakšno veliko sliko. Na Twitterju jo najdete pod @Hirkani.

Odkar se spomnim, sem Bralka. Pri sedmih, osmih letih sem prebrala že vso domačo knjižnico, z vsemi zbirkami tistih v zlato-temno rdeče usnje usnje vezanih Cankarjev in Bevkov. Ko je mama zvečer ugasnila luč v sobi, sem brala v postelji, pri svetlobi cestne svetilke ob oknu. Menda sem si zato že zelo mlada pokvarila oči. No, še sedaj berem vse, kar mi pride pred oči, pa tudi, kar beži mimo: od etiket na embalažah, napisov na lokalih, grafitov ali podob v časnikih. Včasih celo teletekst. Hm, a slednje sploh še kdo bere?

Kakršnikoli seznami so zame eno tako malo neprijetno prekletstvo. Dolgo so me namreč skoraj ocedejevsko zvesto spremljali. Prispevali so sicer k natančni organiziranosti in varni predvidljivosti (hej, s štirimi mulci in z vsemi govorilnimi in roditeljskimi pač ne gre drugače), a sem se jih že pred leti uspešno znebila. Pobeg seznamom je pripomogel k večji spontanosti in sproščenosti. Osvobojenosti. Ja, to mi je všeč. Čeprav sem, priznam, še vedno svetlobna leta daleč od hipijevske boemskosti.

No, tako nekako je tudi z mojimi knjigami. Ne morem, enostavno ne morem jih kar izbrati in uvrstiti na seznam. Že to, da jih imam trenutno na nočni omarici, reci in piši, kar 14. Na tablici pa vsaj še enkrat toliko tistih elektronskih in v vseh jezikih, ki jih znam prebrati. Nekaj knjig je vedno pri roki še v kuhinji, pa tam, kamor gre cesar peš, pa … no, pač, knjige so vsepovsod. Zato je bila odločitev za seznam petih kar težka. Izbrala sem jih po zapletenem sistemu: kar me trenutno zanima in kar zadnje čase večkrat vzamem v roke ter po tem, kaj se me je v zadnjem času dotaknilo.

Večkrat listam in frakcionirano prebiram Zeleni kvadrat, Kornelije Benyovsky Šoštarićeve. Ne jemljem je kot biblije ali svetovalke, le ljubo mi je njeno spoznavanje in učenje, deljenje izkušenj. To, da se je še nekdo učil iz lastnih izkušenj, z opazovanjem, mi je blizu. Ne oziram se na dneve za cvet ali dneve za plod, na lunine mene in včasih vrt preštiham, včasih pa tudi ne. Ravnam se po tem, kar se naučim in kar opazujem, po nekem notranjem občutku. Sejem, ko imam čas, zalivam po filingu. No, ne morem reči, da mi vrt bujno uspeva, a tisto, kar zraste, mi je strašno pri srcu. Ha, z mojimi golimi rokami, sem in tja kakšnim žuljem in črno zemljo za nohti, s pomočjo sonca, zemlje in vode, je zrastla ta fantastična rdeča pesa, blitva za jutranji smothie ali snežno bela cvetača! Počutim se kot carica, glavna frajerka na vasi. Verjetno se to komu zdi kot čisto navadna bralna značka, sama pa sem ponosna, ko radio in z vsakim korenjem hodim naokoli: “Ha, si moraš mislit, to sem pridelala sama!” In ta začarani Zeleni kvadrat mi daje pogum, da raziskujem naprej.

(vir: http://www.zelenikvadrat.com/)
(vir: http://www.zelenikvadrat.com/)

Vzneseni cesarski občutek me zato pripelje naprej do Igre prestolov. Prvi del sem prebrala v angleščini, zdaj pa se zelo počasi prebijam skozi drugi del – Gradišnikov prevod Spopada kraljev. Ta mi gre malo težje. In priznam, čisto malo sem zaljubljena v črnega kuštravega pankrta. Že zdavnaj ne sledim vsem imenom in objokavam vseh mrtvih. Mi je rekel sodelavec, ki je gledal vse TV nanizanke, da naj se raje ne navežem na glavne junake, spojler frdamani. Saj, v bistvu je zgodba en sam pofl: merjenje moči med neotesanimi dedci, spetkarjenje žensk in grožnja katastrofe, ki visi nad vsemi, začinjena s ščepcem robatega seksa, nerazumljive družinske pripadnosti in znanega pohlepa. Zgodba človeštva, pač. Pa je vseeno na nek način vabljiva.

Na nočni omarici je vedno vsaj ena slikarska monografija. Ko sem pred leti slučajno ujela čudovito pariško Monetovo (ali se bolj prav piše Monejevo, hm?) restrospektivo, se ne morem in ne morem naveličat njegovih podob. No, eto, še iz galerij ne znam priti z vsaj eno debelo Taschnovo knjigo. Ta, ki je pogosto knjigoljubljena, je težka in debela – Monet or the Triumph of Impressionism, Daniela  Wieldensteina. Ko sem imela neko nedeljo popoldne neverjetno srečo v pariški Oranžeriji, kjer se je v nekem trenutku, še malo prej nabito polna, velika ovalna sredinska soba, kjer domujejo njegovi Lokvanji, popolnoma izpraznila kričavih in ihtavih Japoncev, in ko sem bila čisto sama s to čudovito sliko. Kot da je nekdo posrkal ves zrak in sem lebdela v tem svetlem prostoru. Sama, s to subjektivno modrozeleno podobo.

Water Lilies, c. 1915, Musée Marmottan Monet (vir: Wikipedia)
Water Lilies, c. 1915, Musée Marmottan Monet (vir: Wikipedia)

No, več slik je, a so se v mojem spominu združile v eno. Ko sem se tako obračala tam pod krasno svetlobo iz strešne kupole in se potapljala vanje, ne bi glih rekla, da sem staknila kakšno razodetje, a sem pomislila, da se mogoče tako počutijo verniki, ko jim Marija pomežikne ali potoči solzo. Nekako tako, no. To veliko, težko knjigo odprem na naključnem mestu in vem, da mi je ta slika dneva enostavno namenjena. Uganeš, kaj sem odprla danes? Res hecno: prav Bralko.

(vir: Wikipedia)
(vir: Wikipedia)

Na lansko Silvestrovo, na robu zasneženih pohorskih gozdov, sem hlastno prebrala Juliusa Winsomea, avtorja Gerearda Donovana. Težko se mi je bilo ločiti od nje in it pričakat to obvezno novo leto s 3, 2, 1 … oooo, zamudili smo, pa nič ne de … Šampanjec, lubčki sem in stiski rok tja. Pa potem z  vsemi odpetimi sivimi potmi in mrtvimi rekami ob kitari, z zapirajočimi se očmi in potem vseeno povsem budna pod toplo odejo, nazaj h tej knjigi, ko sem si svetila s čelno lučko, da ne bi zbudila spečih družinskih članov, ja, do jutra, do zadnje vrstice. Pravijo, da to, kar počneš 1. januarja, potem počneš vse leto. Meni je prav. Hej, si lahko misliš: branje in čutenje dobre knjige vse leto? Krasno! Knjiga, s hecno poklapano in malo začudeno pasjo podobo na naslovnici, je ena tistih, ki jih ne moreš odložiti in ki se ti zareže globoko v srce in možgane. Kjer veš, da je to, kar počne glavni junak zgodbe, narobe, a vseeno čutiš z njim, spoštuješ njegovo dostojanstvo, začutiš to njegovo strašno osamljenost in stisko. Zgodba, o kateri sem še dolgo potem razmišljala in bi jo definitivno rada predebatirala v kakšnem knjižnem klubu, če bi ga le obiskovala.

Potem je tu še Johnny Cash. Nisem bila neka strašna ljubiteljica njegove zvrsti glasbe, približal mi ga je naš kombinatni Jari z Jarci. Ko on zapoje Cashove pesmi s tem krasnim žametnim glasom in ko ga naši Jarci žgejo na odru, se potopiš z njimi in noge kar same zaplešejo. Prav in samo zato se je zdaj na moji nočni omarici znašel zanimiv roman v stripu. Cash. Reinhard Kleinst. To je svojevrstna črna biografija. Narisana biografija. Kako drzno! Kot pravijo: čisti Rock’n’ Roll na spidu. A veš, to se zgodi, samo včasih, ne vedno, ko poješ na odru in pride do TISTEGA stika s publiko, nepopisljivega valovanja v enem, ko se zalotiš, da imaš vse dlake naježene in se zaveš, da znaš biti tudi “odrska žvau” (oprostite, a slovnično pravilna “žival” se tukaj sliši preveč okorelo). Roman v stripu dobi neko tridimenzionalno gilbljivost in z njo se premikaš skozi zgodbe. Johnny Cash včasih zajebe, a ko sedi, v stripu naslikan, na stolu v gozdu, se nenadoma poveže s knjigo na seznamu prej, z Juliusom. Čudno. Blodnjavo. Amfetaminsko blodnjavo. Citiram: “Človeku ni treba sedeti za zapahi, da bi bil ujetnik.”

Pet jih je. Dovolj. Seznami so dobri le za to, da jih včasih zmečkaš kot papir v kepo in odvržeš, podkuriš ali jih pošlješ v pozabo. Tudi ta se bo nekoč izgubil v širnih blodnjavah internetov. Naplavila ga bo kakšna svobodna ključna beseda ali podoba, a vedno bo subjektiven. Ker je vedno tu še neka druga knjiga, o kateri ti lahko povem še veliko.

 

Privoščite si tudi:

Knjige me kot razposajeni otroci vlečejo vsaka na svojo stran: Bor Pungerčič (februar 2014)

Vedno imam odprtih več knjig: Marko Bucik (januar 2014)

I like the books tell a good story that stays in my head: Pekka Metso (januar 2014)

Je bolje začeti s knjigo ali filmom/serijo: Blaž Nemec (januar 2014)

Branje me spremlja ves čas: Špela Trefalt (januar 2014)

Več od Metina lista

Ko bom velika, bom humanitarka

Avtorica: Marijana Podhraški, svobodna novinarka, urednica bloga thegypsychronicles.net in sodelavka organizacije Our Humanity Matters,...
Beri dalje