Knjige me kot razposajeni otroci vlečejo vsaka na svojo stran: Bor Pungerčič

Bor Pungerčič (foto: Miha Erman)
Bor Pungerčič (foto: Miha Erman)
Bor Pungerčič (foto: Miha Erman)

Avtor: Bor Pungerčič, za svoj opis je vprašal kolega pri sosednji mizi. Dobil je odgovor, da “je vse in počne vse”. Piše blog kot AndarAndar. Že dalj časa pa pod istim imenom tudi neredno čivka @andar_andar

Spet pišem zadnjo noč. Seveda. In spet začenjam avtobiografsko. Seveda. Ura je ena zjutraj, sedim na postelji, poslušam Mumford & SonsSigh No More, pijem zadnji kozarec chiantija. Pisal, res pisal, nisem že nekaj časa. Tako, da sem malo trd, priznam. Te dni bolj berem. Ampak za razliko od prejšnjih let, ko so se knjige kar nekako same od sebe sestavljale v kontinuirano naracijo, se pretakale ena v drugo in ena drugi dajale ravbarsko na ramena velikanov, imam te dni občutek, da me kot razposajeni otroci vlečejo vsaka na svojo stran in se cufajo za mojo pozornost. Benjamin, Damassio, De Landa, Francois, Duncombe, Massumi, McGonigalova, Ranciere prevračajo kozolce po dnevni sobi, se lovijo, nestrpno cepetajo, drug drugemu jemljejo igrače in so sploh čisto nemogoče podivjani, samo da bi tisti prosti čas, ki ga imam, naklonil prav njim.

Kriv sem itak sam, ker sem postal malo nedosleden. Včasih sem se do pike držal “tekočega metra knjig”, ideje s katero sem v svojo kronično pozabljivost vnesel dozo prostodušnosti. Takole gre: na polici stojijo knjige, v dolžini enega metra; na levo stran se pristavljajo neprebrani zvezki, na desno prebrano čtivo odhaja dalje – v dar prijateljem, na posodo kolegom, v pozabo in nove roke na vlakih, avtobusih in letalih. Glede na to, da v zadnjih štirih letih nisem na nobenem naslovu stanoval dlje kot pol leta, je bila to tudi edina trajnostna rešitev. Ampak zadnje čase knjige kar prihajajo, same od sebe. In metri se nabirajo …

Ampak dovolj uvoda. Gremo! Okvirno pet knjig naj bi se znašlo v temle pisanju. A zaradi mene, bi pravzaprav lahko bila tudi samo ena.

Ena knjiga, ki se je v zadnjem mesecu z vso obešenjaško nonšalanco njenega avtorja kot širokopleči kolos postavila za axis mundi mojega razmišljanja. K njej pristopam s trzajočim strahospoštovanjem, od katerega se počutim kot neustrašen filmski junak, in od nje se vračam nihajoč med trpko grozo davno imenovane resnice današnjega dne na eni in brnečim navdušenjem uspešno odklenjenega sefa na drugi strani. Kje je ta kronik, ki se je zavestno zapil do smrti, leta 1967 našel vse te grozovito lucidne misli in jih kot balistične termonuklearne izstrelke poslal sejat v ostrih sencah risane detonacije krčevitega spoznanja med nas, nedavno prebujene “generacija kajže?” freelancer-je, ki smo se nepripravljeni naenkrat zbudili v zavedanje zgodovinskega trenutka, mi nikoli ne bo jasno. A počasi, s ponovnim in ponovnim prebiranjem, mi postaja jasna Družba spektakla. In to je jasnost, ki stoji gola na prostem, na dan po sibirskem anticiklonu, po prehodu polarnega vortexa. Jutri bo baje spet minus …

Da seznam ne bi slučajno postal nenadoma lahkoten, naslednji podaja eno roko Deleuzu + Guattariju in drugo kibernetiki, lingvistiki ter geologiji. Zgodovinskim vzorcem jemlje pripadnosti in predalčke in jih postavlja ob bok drug drugemu, najsi prihajajo na oder iz polja arhitekture, ekonomije, vojskovanja, jezikoslovja ali genetike. Ko berem njegovo filozofijo zgodovine, se mi zdi, kot da je (končno) nekdo z zgodovine odstrl zaveso človeških egotripov in antropocentrizma, da bi videl programsko kodo algoritmov v ozadju. Kako je sprememba v oblikovanju bolnišnic iz 18. stoletja nepovratno zanamovala moje življenje? Zakaj na Kitajskem niso imeli renesanse? 1000 let nelinearne zgodovine Manuela De Lande postreže tudi s tem.

In ko smo ravno pri Kitajski, en malo bolj sproščen vdih. In potem še eden. In še eden. In tako 151-krat. Vsaka stran Hvalnice pustosti Françoisa Juliena je namreč kot vdih svežega zraka, ki s počasnimi valovi odnaša zahodnjaško obsedenost s “citius, altius, fortius” in za sabo ne pušča ničesar. Razen puste izpraznjene pris(o)tnosti …

Šele zdaj sem opazil, da v nasprotju z navodili, ki sem jih dobil, tale seznam vedno manj vsebuje knjige, ki jih dejansko prebiram te dni in vedno bolj tiste, ki se mi motajo po glavi, čeprav sem jih že prebral. No, naslednje (še) nisem prebral čisto do konca. Mogoče zato, ker je že dosegla svoj učinek in nadaljnje branje sploh ni potrebno. V prvih sto straneh ta strogo znanstvena knjiga o nevroloških izsledkih na področju nastanka človeške zavesti vsebuje več duhovnih žarnic, kot vse, kar sem tekom svojega življenja slišal iz ust različnih predstavnikov in pripadnikov verskih gibanj te ali one barve. The Feeling of What Happens Antonia Damasia, je skoraj najbolj nepričakovano emancipatorno čtivo, kar si ga lahko predstavljam.

Razen mogoče zbirke Epiktetovih spisov “On Human Freedom”, v angleškem prevodu založbe Penguin, izdanem v zbirki Great Ideas. Knjiga, ki bi ji bilo lahko naslov tudi “Vsega, ker morate vedeti, vas lahko naučijo stari Rimljani”. Gotovo me bo kdo opomnil, da imamo ta tekst tudi v slovenskem prevodu. Ki je celo bolj nevtralen kot angleški. Res je. Ob neki priložnosti sem ta slovenski prevod celo bral v javnosti. Gotovo, če ste akademik, ga berite v pomensko odprtem slovenskem prevodu. Če ste bralec, predlagam angleščino. Včasih je naloga prevajalca tudi to, da avtorja iz drugega časa nauči, kako seči v roko sodobnosti.

U, je že pet! Zjutraj. OK, mejl poslat pa spat.

Lahko noč …

 

Privoščite si tudi:

Vedno imam odprtih več knjig: Marko Bucik (januar 2014)

I like the books tell a good story that stays in my head: Pekka Metso (januar 2014)

Je bolje začeti s knjigo ali filmom/serijo: Blaž Nemec (januar 2014)

Branje me spremlja ves čas: Špela Trefalt (januar 2014)

 

Več od Metina lista

Dan premoženja v modrosti / Day of the wealth in wisdom

26. marec 2012 (ponedeljek) Pobožne želje – Jože Poglajen, Dnevnik Zakonodajni referendum...
Beri dalje