Čas za angažirano državljanstvo

Pred letom dni smo na Kongresnem trgu v Ljubljani priredili shod Za prostore svobode. Medijsko sicer odmevne prireditve se je udeležilo približno toliko ljudi kot bolje obiskane nogometne tekme slovenskega prvenstva. Ni videti, da bi zaskrbljeni pozivi stotnije prepoznavnih imen iz slovenskega družbenega življenja k aktivnemu državljanskemu angažiranju obrodili trajnejše sadove. Energija, ki se je stopnjevala vse prejšnje poletje, se je v nekem trenutku večinoma kanalizirala v dve »novi« imeni na političnem prizorišču, ki sta tako rekoč isti teden zadovoljili rastoča pričakovanja po političnih odrešenikih. Eden je kmalu po tem skoraj kot po čudežu zmagal na volitvah, a takoj dobil še življenjsko lekcijo iz realpolitike (in izgubil sloves nepremagljivega pogajalca) ter pristal v opoziciji. Drugi je mimikretično odigral umazano vlogo in prevesil jeziček na tehtnici na konservativno stran ter zares omogočil sestavo nove Janševe vlade. Janša se je, še nekaj tednov prej opijanjen od napovedi lahke zmage in vročičnih sanj o celo ustavni večini, po volilnem čudežu zadovoljil tudi z vladanjem brez večinske podpore ljudstva. In vseeno brezkompromisno pričel izvajati revolucijo, za katero je imel že pripravljen do potankosti izdelan načrt. Ko se je tako vroča želja po novih političnih odrešenikih ob ogromnih pričakovanjih med ljudmi demistificirala, je nastopila le še večja apatija, to pa nova oblast nadvse vešče izkorišča za zelo radikalno (v temelju trdo neoliberalno) prestrukturiranje družbe. Zdi se, da ga končno vse več ljudi začenja razumevati v njegovih usodnih razsežnostih.

Simptomi in diagnoza

Povod za rojstvo državljanske tribune Za prostore svobode je bil skrajno sporni referendum o družinskem zakoniku, ob katerem se je razplamtela razprava o vprašanju edinih pravih, tj. heteroseksualnih družin. Po opaznih pozitivnih premikih v javnosti se je (ob medli in zgolj simbolični podpori levosredinskih strank) na sončno pomladno nedeljo zlomil v zavrnitev sodobne posodobitve družinske zakonodaje – preveč podpornikov pozitivnih sprememb je svojo državljansko dolžnost zabarantalo za sproščujoč izlet v naravo in obdelovanje lastnega vrtička. A z današnjega gledišča je padli referendum videti skoraj kot nepomembna malenkost. Vmes ga je zasenčilo kar nekaj korenitih sprememb, te pa so že lani žgoče vprašanje prostorov svobode potegnile v takrat za večino komaj predstavljive globine.

Že vse leto pred našimi očmi poteka sistematična razgradnja družbenega tkiva. Ta seveda ni naključna, saj je prvi pogoj za revolucijo, ki jo ta oblast načrtuje od nekdaj. S svojim manihejskim črno-belim razumevanjem sveta si prizadeva za dosego posvečenih ciljev, ki opravičujejo vsa uporabljena sredstva: zato nenehno prevrednotenje zgodovine in obujanje namišljenega sovražnika v kontinuiteti prejšnjega režima (ki zares živi le še v boljševističnih metodah trenutno vladajoče stranke), zato spreminjanje himne in izganjanje rdeče zvezde (ki v svetu še zmeraj simbolizira predvsem zmago nad nacizmom in fašizmom) iz javnosti. Z istim namenom izvajajo sistematični napad na večino elementov pravne države. In celovit pogrom nad mediji. Slovensko družbo načrtno drobijo na čim manjše dele in jih, če se le da, hujskajo drugega proti drugemu.

V popolni odsotnosti pozitivnih programov za spoprijemanje s kriznimi razmerami (mar kdo res verjame, da je gospodarska rast, ki jo skušajo spodbuditi s še dodatno razprodajo obdelovalne zemlje za pozidavo, za to družbo pozitivna?) nam vlada zmeraj znova uprizarja neprebavljivo kombinacijo že kar neverjetne oblastniške arogance in cinizma z boleče očitnim diletantstvom. Njeno celotno delovanje v tem mandatu izpričuje že kar sovraštvo do vsega javnega, zato izvaja politiko požigalništva (ki je v svojem bistvu antipolitika). Poganja jo predvsem do skrajnosti vsiljevana neoliberalna dogma – ko že generalna direktorica Mednarodnega denarnega sklada ustavlja zbezljane konje varčevalne ideologije in prične svariti pred negativnimi učinki brezkompromisnega zategovanja pasu, pri nas samouničujoča mantra ne popusti niti za ped. Nešteta opozorila, da se ob sicer nujnem hujšanju terapija ne more osredotočiti predvsem na hujšanje v glavo, ne zaležejo nič. Najbolj smo prisiljeni varčevati v znanosti, šolstvu od vrtcev do univerz in kulturi. Da za prilaščevalski oblastniški stroj nobeno področje ni nepomembno, priča brutalna polastitev tako rekoč celotnega področja športa. In vse to kljub skoraj enoglasni kritiki strokovnih javnosti s posameznih področij. Oblast ve bolje od njih – pa čeprav nima več niti argumenta, da naj bi jo tja postavilo ljudstvo (da o strokovnih argumentih ne izgubljamo besed). Pa kaj, če univerze v prihodnjih mesecih ne bodo več mogle izplačati plač?! Pa kaj, če iz države odhajajo najboljši zdravniki, čeprav jih že tako skrb zbujajoče primanjkuje? Pa kaj, če zaradi nemogočih razmer, ki jih z novimi zakoni ustvarja oblast, odstopajo že predstojniki vitalnih ustanov, na katerih temelji vsakdanje življenje (nazadnje npr. predstojnik ljubljanske urgence)?!

Pri tem oblastniki sistematično zanemarjajo in s tem odpravljajo eno temeljnih demokratičnih načel – koncept odgovornosti. Ravno te dni SDS uravnotežuje spolno sestavo svojih poslancev z vprašljivimi šolskimi spričevali – poleg poslanca s kupljenim izpitom iz nemščine zdaj v poslanske klopi očitno prihaja še kandidatka z najverjetneje prigoljufano srednješolsko (!) diplomo. Da so druge stranke svoje nemoralne plagiatorje izločile, ne pomaga veliko, saj vladajoča partija sistematično postavlja in utrjuje nasprotne standarde. Odločbe sodišč na vseh ravneh brezsramno ignorira, njen vodja ne plačuje sodno določenih kazni, procesov o domnevni korupciji ogromnih razsežnosti pa se preprosto ne udeležuje. Sodišč skratka ne priznava (razen kadar odločijo v skladu z njegovim prepričanjem). Nekdanji premier, čigar vlada je kriva za največji madež na sodobni slovenski družbi, izbrisane, ne čuti nobene odgovornosti!? Ko iz politike in celotne javne sfere izrinejo eno temeljnih načel družbenega delovanja, načelo odgovornosti, ne moremo več govoriti o demokraciji. Vsekakor pa je v takih razmerah laže izpeljati revolucionarno prestrukturiranje družbe po svoji podobi.

Bi se v opisanih razmerah, ki so se zadnje leto tako radikalizirale, smeli čuditi prvim množičnim izseljevanjem v zgodovini samostojne Slovenije? Odhajajo predvsem mladi in najbolj usposobljeni, v katere je družba dolga leta vlagala, zdaj pa jih, namesto da bi žela sadove teh vlaganj, poganja od doma. Je to pot do družbe znanja? Svetilnika sveta? V generaciji, ki je najbolj izobražena doslej, a hkrati tudi prva po vojni, ki mora računati s slabšim življenjem od svojih staršev, zmorejo le redki trmoglavo kljubovanje, da – kot pravi ena teh svetlih izjem Manca G. Renko – vztrajajo v »boju za pravico do domovine« in ostajajo doma, ker je »odpor mogoč le, če ostanemo«. Med tistimi, ki ostajajo fizično doma, le redki ubežijo še bolj množičnemu notranjemu eksilu.

Nujna terapija

Razmere so postale skrajno resne. Naša družba takšnega oranja dolgo preprosto ne more več prenesti. Zato je treba to oblast čim prej prisiliti, da neha čivkati in žvrgoleti (tvitati, pisati bloge ipd.), v ozadju pa načrtno razgrajevati demokratične standarde in pravno državo ter si brezkompromisno prisvajati javno dobro, in da začne delovati v korist slovenske družbe kot celote. Če tega ne zmore, je treba upravljanje naše družbe nemudoma zaupati drugim.

A ustavitev požigalništva sedanje revolucionarne oblasti je le prvi, urgentni pogoj za golo preživetje naše družbe. Za optimističnejše obete njenega dolgoročnejšega zdravja bo treba storiti še dosti več. Trenutno namreč za dosego tega ambicioznejšega cilja očitno nimamo prave politične alternative (zgolj zamenjava predsednika SD še zdaleč ni dovolj, PS pa je daleč od prave politične stranke), zato nas čaka dolgotrajno in mučno razvijanje te alternative, bodisi znotraj sedanjih strank bodisi na novo. Da kontinuirano mrzlično iskanje Antijanše pred vsakimi volitvami ne deluje, bi zdaj vendarle moralo biti jasno vsakomur. Resnične politične alternative lahko zgradimo le na pravih, alternativnih političnih, ekonomskih in družbenih konceptih, brez katerih si znosne prihodnosti preprosto ne moremo več predstavljati. Stara paradigma se, seveda v svetovnem merilu, vse očitneje lomi, ekološke omejitve jasno postavljajo neprehodne meje ideologiji večne rasti, prevladujoč politično-ekonomski model zaradi prehudega razcepa med sloji poka po šivih. Že čez nekaj desetletij bo življenje precej drugačno od današnjega, vprašanje je le, v katero smer bodo šle spremembe.

Za vsaj znosno preživetje večine bomo morali izumiti ekonomijo, ki bo lahko delovala v korist čim številnejših prebivalcev pri ničelni stopnji rasti. Ta nova ekonomija bo morala temeljiti na manj ekstenzivnem delu, saj ne moremo mimo dejstva, da dela vse bolj radikalno primanjkuje, poleg tega je vse večji del sedanjega dela s širšega družbenega vidika povsem nepotreben ali celo škodljiv. Deloma bomo morali prerazdeliti družbeno bogastvo, saj so nesorazmerja med privilegirano manjšino in vse revnejšo večino v številnih družbah dosegla kritične stopnje – če tega ne bomo storili načrtno, s postopnimi in dobro premišljenimi ukrepi, se bo to ob neizogibnem naraščanju pritiska zgodilo spontano z revolucijami. Temeljiteje ko se bomo pripravili na nujne spremembe, ki so pred nami, manj boleče bodo. Nemogoče? Da pri tako korenitih ambicijah v majhni družbi, kot je naša, ne moremo storiti kaj prida? Kako pa se je potem v nekaj kratkih letih Islandija izkopala iz popolnega družbenega kolapsa, se uprla mednarodnemu finančnemu in političnemu diktatu ter vzpostavila učinkovito družbo, ki služi predvsem državljanom?

Pri tem bodo vlogo morali odigrati tudi mediji. Namesto nenehnega ustvarjanja navideznih, a vsebinsko praznih spektaklov bodo vsaj najresnejši med njimi morali spet prevzeti in opravljati svojo pomembno nalogo, ki (so)poganja demokracijo kot sistem. Brez zdravih, kompetentnih kritičnih medijev bi bilo razvijanje nujno potrebnih alternativ izjemno težavno. Zato moramo državljani pričakovati in zmeraj znova zahtevati drugačne medije, ki ne bodo le povzemali promocijskih sporočil s tiskovnih konferenc političnih strank, ampak bodo znali kritično presojati dogajanje v naši družbi. In aktivno podpreti konstruktivne družbene tokove, ne pa se utapljati v navidezno distancirani kvaziobjektivnosti. Da ne bo izjava vsakega tretjerazrednega politika naletela na večjo pozornost kot denimo mednarodna konferenca o univerzalnem temeljnem dohodku – enem od alternativnih konceptov, ki bi utegnili prispevati k znosnejši prihodnosti. Zahtevajmo medije, v katerih gibanje in stranka za trajnostni razvoj, ki se od političnih sil pri nas tako rekoč edina (skupaj s civilnodružbenimi organizacijami Umanotero, Planom B za Slovenijo, Tretjim členom ipd.) načrtno zavzemata za postavljanje ključnih vprašanj in za razvijanje možnih dolgoročnejših rešitev, ne bosta več naletela na ignoranco. Predvsem pa potrebujemo odgovorne medije, ki bodo znali vsebinsko vrednotiti delovanje in problematizirati izjave politikov (medije, v katerih npr. bizarno demagoško označevanje tako tipično sredinskega politika, kot je predsednik Türk, za skrajnega levičarja ne bi bilo objavljeno brez kritične refleksije).

Tako nam v jeseni revolucionarnega leta 2012 še zmeraj ne ostane veliko drugega kot boj za pravno državo in predvsem aktiven državljanski angažma, h katerima smo klicali pred enim letom. Nastopil je namreč čas, ko umiki v zasebnost ne prinesejo več varne odrešitve, saj zaostrene družbene razmere stiskajo za vrat tudi tiste, ki jih skušajo na vse pretege ignorirati. V takih časih je treba delovati. Argumentirano podpreti svojo politično opcijo ali vsaj kulturno skupino, ki ti je blizu. Javno opozarjati. Zahtevati. Pozivati. Podpirati in prakticirati javno rabo uma (če sežemo po Kantu). Ločevati med ravnanji različnih politikov in političnih opcij, ker niso vsi enaki in ni vse-eno. Nameniti prostovoljno uro dejavnostim, ki izboljšujejo naš skupni svet. Kateri od teh dejavnosti, ki so v sedanji varčevalni histeriji vse po vrsti obsojene na životarjenje ali ugasnitev, nemara tudi donirati evro ali dva. In navsezadnje, kandidirati za javne funkcije. Ko gre za poskuse implementacije za dolgoročnejše preživetje nujnih korenitejših sprememb, imamo samo dve možnosti: bodisi postopoma zgradimo tudi realno izvoljivo alternativo bodisi moramo računati na revolucije (z vsem, kar praviloma nosijo s seboj).

Pride čas, ko je treba za skupnost, v kateri živiš, storiti tudi kaj konkretnega. Vsak po svojih zmožnostih. Tega klica ne gre več ignorirati, resneje bi mu morali prisluhniti vsi – od najpreprostejših državljanov do vrhunskih strokovnjakov. Naša družba se trese do temeljev, umirili je ne bodo novi odrešeniki – a brez aktivnega angažmaja najboljših, ki jih v naši majhni (in vse manjši) skupnosti ni na pretek, ne bo šlo, poiskati in strniti moramo najboljše. Zato bi bilo dobro, da bi se politično aktivirali tudi strokovnjaki, kot so Mojmir Mrak, Janez Potočnik, Cvetka Selšek, Peter Kraljič, Dušan Mramor, Bojan Bugarič … Najmanj pa, kar lahko storimo vsi, je aktivna udeležba na volitvah, kjer premišljeno izbirajmo najboljše kandidate za javne funkcije. Prva priložnost bo že v prihajajočem mesecu.

Dr. Aleš Črnič, sociolog

P.S. Komentar je bil objavljen v zadnji številki Mladine (št. 43), uredništvu in avtorju se prijazno zahvaljujemo.

P.S. Objavljeni bodo komentarji, ki ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja tako do avtorja zapisa kot drugih komentatorjev in komentatork.