Avtor: Tomaž Bešter, bralec, bibliotekar, iščoč navdiha v filozofiji. Avtor bloga Kon-teksti, na Twitterju ga najdete pod @tbesther.
ČASOKLJUNOV DOSJE: BRALNO LETO 2013
V resnici ne maram bralnih seznamov za nazaj. Ti prihajajo prepozno in medtem, ko lovim zamujeno branje iz preteklega leta, se tekoče frustracije polnijo tudi z redno produkcijo čtiv, ki se jim moram zavoljo pomanjkanja časa, žal odpovedati. Pri meni seznami ne funkcionirajo kot zatočišče in tolažbe za zamujeno. Vendarle pa globoko verjamem, da bo v bližnji prihodnosti znanost uspela iznajti rešitev. Vzgojili bodo časokljuna. To bo v resnici žival, zelo podobna kiviju in v hladnih zimskih dneh mu bodo čez životec dali spleten pulover, na katerem bo številka 42. Časokljun bo imel sposobnost, da različne stvari pošilja v preteklost in s tem pomaga k lepšemu jutri vsem, ki so živeli v preteklosti, tudi nam. Brez dvoma bo cvetober tako poslanih stvari vključeval tudi besedila Metine liste. Ker ljudje brez širokih pogledov in aktivnega duha, pač niso prijetni ljudje. In zato bo ta seznam na vso moč sebičnega smotra. Fino bi bilo nekega zaspanega jutra, recimo leta 2011 ali 2012, nekje na poti od Kolodvorske do Turjaške naleteti na listič s seznamom dobrega čtiva leta 2013. Zatorej, tule je pregled in vse dobro časokljunu.
V 2013 sem prebral veliko zelo dobrega, nekaj manj dobrega in odprl precej manj slabega branja. Kaj omeniti? Za začetek leta je poskrbela izjemna Gillian Flynn z Gone Girl. Inteligentno, napeto in razgibano odgovarjanje na vprašanje, kako močno se dva lahko sovražita. In zatem še dve njeni prejšnji deli: Sharp objects ni tako navdušil, pač pa je Dark places učbeniški primer, kako je potrebno pisati grozljiv suspenz, ki ga pomalicaš z užitkom.
Biografskim delo o Leonardu Cohenu (A Remarkable Life) bom pozabil, raje sem navijal za Sama Ruglja, ki se je vračal k maratonu (Delaj, teci, živi), hkrati pa držal korak tudi vštric z meni ljubo Yrso Sigurðardóttir (I Remember You). Pomlad je prinesla nekaj vrhuncev, ki spadajo pod nujno: najprej Jonassonov Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil. Izjemno originalna ideja v fantastičnem čas-o-pisnem romanu o stoiku, ki je doživel vse, pero pa je Jonassonu steklo naravnost genialno; McCarthy, ki je s svojim Krvavim poldnevnikom divje uničeval vse živo v romanu, ubesedil apokalipso, kot še nihče prej ter s tem napravil še-vedno-žgočo ostalino v moji glavi; in Houellebecqov Zemljevid in ozemlje, užitek branja, ki te zabava na več ravneh, a gre v resnici za obračun avtorja s samim seboj.
Naslednje avtorje in avtorici sem bral prvič, od Jojo Moyes, Natsuo Kirino, Martina Pagea, Harlana Cobena, tudi dva zelo navdušujoča: Paolo Giordano s Samotnostjo praštevil (malo manj s Človeškim telesom) in predvsem Haruki Murakami, ki je odpeljal nekam povsem proč, popolnoma začaral, dobesedno začaral s svojim 1Q84.
Lotil sem se tudi domačih avtorjev in bil navdušen nad Vojnovičevo Jugoslavija, moja dežela, kasneje občudoval brezčasnost Pravljic Kristine Brenk, imel mešane občutke pri Preglu (Kukavičje jajce), bil zopet navdušen nad Solze so za luzerje, natanko tako tudi nad novim delom Meksikajnarjev (Smiljanič in Pušavec), tudi Pregljeva Pod srečno zvezdo ni dolgočasila.
V začetku decembra pa sem prebral, po mojem okusu najboljše slovensko branje v 2013, zbirko kratke proze Andreja Lupinca, njegove Umetne muhe. Vmes je bilo še nekaj drugih biserov, recimo Trgovinica za samomore (Jean Teulé) in Najboljše, kar se lahko zgodi nekemu rogljičku (Pablo Tusset), tu se je na sporedu znašel tudi Zafón (Ujetnik nebes). In tisto najboljše: najprej je bil tu Popek sveta Venka Andonovskega, čisto presenečenje. Nato Hosseinijeva In v gorah odzvanja, ki je bila točno takšna, kot sem pričakoval. Vse zgodbe v obeh knjigah so napisane na težko ponovljiv način. Prav šokerski literarni hardcore in presežek brez primere pa sta bili Krive so zvezde (Greene) in Sedem minut čez polnoč (Ness). Če se ti koža naježi vsakokrat, ko se spomniš na kakšno zgodbo, takrat veš, da je to to. Vmes sem si vendarle privoščil nekaj dopusta s krimiči: nujno je omeniti Adler-Olsna s Fazanarji, tudi Nesbø je bil tu s Fantomom, tudi prvak turističnega trilerja, Inferna (Brown). Proti koncu leta pa sem poravnal še en pretekli dolg, Ecovo Praško pokopališče, spisan v njegovem lastnem načinu prepletanja zgodovine in literature. In to je to. Leto branja je mimo.
Če bi izbiral največje bralne zmage 2013, bi zapisal: Gone Girl, Krvavi poldnevnik, Zemljevid in ozemlje, Samotnost praštevil, Umetne muhe, Popek sveta, Sedem minut čez polnoč, Stoletnik, In v gorah odzvanja, Krive so zvezde in 1Q84. V najožjem izboru pa obdržim zadnjih pet. In pika.
Naokoli se že pasejo govorice o novem prevodu Murakamija, tudi Jonassona, poleg tega ostaja nekaj dolgov iz preteklosti, prepričan pa sem tudi, da pride kaj čisto novega. Za časokljuna bo čez kako leto zopet dovolj pisanja. Kar je več kot odlično.
Privoščite si tudi:
Si, kar bereš, in to smo mi: Damijan Kracina, Alenka Pirman, Jani Pirnat (december 2013)
S knjigami se družim v dobrih in slabih trenutkih: Ksenja Perko (december 2013)
Najrajši berem ležečki: Tadeja Bučar (november 2013)
Najraje imam knjige s posvetilom: Polona Sladič (november 2013)
Knjige najraje berem nekje v miru in tišini: Eva Kobe (november 2013)
Vstajenje knjižnega molja: Gal Jakič (november 2013)
Alcessino domače pranje (oktober 2013)
Prava knjiga te vedno najde: Jelena Burnik (oktober 2013)
Čim več knjig v glavi, srcu in na policah: Iva Kristl Brunec (september 2013)
Najraje tičim v knjigarnah s kavarno ali restavracijo: Darinka Bunjevac (september 2013)
Na naši domačiji se bralne navade ne razlikujejo med zimo in poletjem: Boštjan Gorenc – Pižama (september 2013)
Poletje 2013, kaj beremo in priporočamo (junij – avgust 2013)