Avtorica: Neža Tanko, volonterska pripravnica. Po eni strani učiteljica in prevajalka, po drugi pa ujeta v širok spekter prostočasnih zanimanj – poleg literarne pridejo na vrsto še kulturna in obča zgodovina, občasno pa se spogledujem tudi z etnologijo. Po mnenju mlajšega potomca zvezda, če citiram: “Mami, ti si velika zvezda … Jaz sem pa majhen zvezdek.”
Veste, v Sloveniji sta danes dva oz. mogoče trije svetovi. V enem živijo tisti, ki imajo zaposlitev za nedoločen čas in se jim poročanje o procentih brezposelnosti valja po ušesih že iz časov tranzicije, skozi enega noter, skozi drugega ven, težave pa sploh ne opazijo. V drugem so tisti, ki jim nekako uspeva preživeti s pogodbami za določen čas, delom prek avtorske agencije, na črno … Ti se ves čas sprašujejo, kako bodo zmogli še drug mesec, še drugo sezono, še drugo leto. V tretjem smo pa tisti, ki zaposlitve nimamo in sta za nas oba svetova neznansko daleč stran, saj delaš vse, da bi izboljšal svojo zaposljivost, zaposlitve pa od nikoder. Ti trkamo na vsa vrata, ki vsaj približno vodijo do plače, o samouresničitvi in izpolnitvi svojih kariernih ciljev pa sploh več ne razmišljamo, ker nam gre zgolj za preživetje.
Rada bi vam povedala osebno zgodbo. Stara sem 27 let, v študentskih letih pa sem se odločila za družino, tako da imam 2, še ne šoloobvezna otroka. Še vedno sem iskalka prve zaposlitve, za razliko od študentskih let zdaj brez dohodkov in bolj kot kadarkoli se sprašujem, kako bomo preživeli. Ker sem v času študija opravila pedagoške predmete ter dosegla naziv profesor, sem se odpravila iskat službo v šolstvu. Kje je kakšna? Enostavno je ni, vsaj ne za tiste, ki bi radi učili, vendar še nismo opravili strokovnega izpita. Trenutno edina pot do strokovnega izpita pa je pripravništvo. Od tu naprej se moja zgodba v očeh kakšnega pravnega strokovnjaka odvija čisto korektno po postopku in brez zapletov, v mojih očeh pa je tu polno nedoslednosti ter diskriminacije.
Najprej me je zmotilo to, da imajo pripravniki v drugih sferah pod okriljem države pripravništva skoraj avtomatično plačana, v šolstvu pa temu ni tako. Zakaj? Je mar medicinska sestra, ki ohranja državljane zdrave, več vredna od učitelja, ki vzgaja bodoče volivce? Oziroma je ona toliko bolje pripravljena na svoj poklic od šolnika? Mogoče je težava v izobraževalnem sistemu, ki sam sebi očitno ne zaupa, da je sproduciral zadosti usposobljen kader ter ga mora na pripravništvu še malo priučiti oz. prevzgojiti, hkrati pa navaditi na večno pomanjkanje sredstev za šolstvo ter učiteljske plače. Plače zdravnikov in sodnikov so v čisto drugem svetu.
V času, ko sem diplomirala, je bil objavljen javni razpis za plačan pripravništva v šolstvu. Nanj so se lahko prijavljale le šole in ne posamezni kandidati, ki bi jim določili šolo, kjer bi pripravništvo lahko opravili. Naj poudarim, da je bil razpis odprt v času novoletnih praznikov in da se zaradi pomanjkanja motivacije ter upravičenega dvoma v uspešnost ravnateljica moje bližnje šole ni odločila kandidirati, drugih ravnatelji pa sploh niso bili dosegljivi. Kaj več o neznansko čudno postavljenih kriterijih (npr. stopnja brezposelnosti v občini izpred nekaj let in ne aktualna, čeprav so ti podatki javni in dostopni), po katerih so si šole izboljševale možnosti za uspeh in pridobitev pripravniškega mesta ne bi razpredala. Verjamem, da je bila konkurenca huda, saj je bilo na voljo le 51 pripravniških mest. Za plačano pripravništvo je bilo na voljo 1.000 € v l. 2013, 0 € v l. 2014 ter 699.993 € v letu 2015. Po rezultatih sodeč je bila uspešna pretežno vzhodna Slovenija, tako da lahko tisti, ki ne gravitiramo tja, takoj odmislimo potencialno službo.
Konec januarja je bil razpis ponovno objavljen, tokrat za volonterske pripravnike. Tu se zgodba spremeni. Kar naenkrat je bilo na voljo 400 mest, kriteriji za izbiro kandidatov pa so bili razumnejši oz. vsaj takšni, na katere je imel kandidat sam vpliv (npr. višina povprečja med študijem). Za volontersko pripravništvo je država namenila 413.520 € v osnovnih šolah, 275.680 € v srednjih šolah ter 117.000 € v vrtcih.
Če nekoliko izračunamo: 52 plačanih pripravnikov bo državo z evropsko pomočjo torej stalo slabih 700.000 € (vir), potencialnih 400 volonterjev (po preteku prijavnega roka so bila mesta še prosta) pa 806.200 € (vir). Kar dober izkupiček za državo, z malenkostno višjim (15 %) vložkom, kot bo EU pomagala na poklic pripraviti 51 ljudi, bo državi uspelo usposobiti kar petkrat več kadra. In naj še kdo reče, da država ne varčuje dovolj … Vprašanje ostaja, na čigav račun. Na račun bodočih učiteljev, ki so (kot so nam povedali na prvi uri splošne didaktike) ideološki aparat države. Pa smo spet pri kadru, ki bo izobraževal in vzgajal bodoče volivce, davkoplačevalce, odločevalce in politike. Pri kadru, ki ga je treba navaditi, da bo vse potrpel in da si pošteno plačilo lahko le domišlja. Ker je v šolstvu že odkar pomnim enak problem, so se pač vsi navadili, da malo denarja, malo muzike tu ne velja. Učitelji večinoma pač nimajo vesti, da bi svoje naloge opravljali slabo, ne glede na to kako zelo slabo (oziroma, če sploh) so plačani.
Naj nadaljujem z zgodbo. Moja prošnja je bila odobrena, šola pa me je sprejela za pripravnico. Volontersko pripravnico, ki dobi povrnjene potne stroške ter malico. Volontersko pripravnico, ki pri predmetu, za katerega se je izobraževala, sodeluje le 10 ur, 10 ur pa so ji velikodušno namenili v podaljšanem bivanju, kjer se pač znajdejo predmetni učitelji, ki nimajo dovolj ur svojega predmeta. Dovolj realno. Nekaj ur od tega naj bi bila v podaljšanem bivanju sama. Sama, odgovorna za en razred otrok, ki padajo, se spotikajo, se udarijo, da ne govorim o disciplinskih težavah, ko lahko drug drugemu povzročijo telesne poškodbe, kazensko in materialno odgovornost za vse pa nosim jaz – volonterska pripravnica s povrnjenimi stroški za prevoz in malico ter zavarovanjem za primer nesreče na delovnem mestu. O posledicah morebitnih poškodb učencev raje niti ne razmišljam …
Razlog, zakaj nad volonterskim pripravništvom nisem navdušena, je predvsem to, da je volontersko. Jaz sem manj motivirana volonterka tudi zato, ker ravnateljica ni bila motivirana dovolj (sama in s strani ministrstva), da bi sploh oddala vlogo za plačano pripravništvo, kljub temu, da po njenih besedah pripravnike res potrebujejo. V tem primeru lahko le parafraziram Levstika: ne besede, temveč dejanja značijo junaka. Samo sočutje pač ni dovolj. Ne mislite, da sem pohlepna in da zato hočem bajno plačo, saj je menda jasno, da bi se v takem primeru odločila za drug poklic. In tudi, je tako pohlepno za svoje delo zahtevati plačilo? In ne mislite, da sem nemotivirana, ker to ni res, samo poglejte moj življenjepis. Kar je najbolj žalostno, je to, da sem – tako kot ostali pripravniki – brez dohodkov, ki bi zadoščali zgolj za preživetje in na tak način postavljena v zelo ponižujočo situacijo. Po zakonu naj bi starši preživljali otroke do konca šolanja, ne pa tudi v času, ko imaš vse obveznosti zaposlenega, pravic pa le malo. Tiste, ki smo poročeni, naj bi v času suhih krav preživljal zakonec. Ta isti zakonec, ki bo kmalu izgubil delo in posledično dohodke. Verjamem, da ostali pripravniki niso zrli tako mrko v svet, vendar si predstavljam tudi, da niso imeli vsi skoraj brezposelnega partnerja ter dveh otrok. Je na tem mestu res tako nerazumljiva moja kritika sistema pripravništev, ki bi mi zagotovila vsaj minimalne dohodke? Je pričakovanje razumevanja (da ne govorimo o dejanskem ukrepanju v pravo smer), ne pa osebne kritike v smislu, da smo zeleni in razvajeni, preveč?
V splošnem pa učitelji na volonterskem pripravništvu, ki je očitno edina dosegljiva vstopnica v svet šolstva, že takoj začnejo boj z mlini na veter – pripravnik lahko dobi vse obveznosti, ki jih ima učitelj z opravljenim strokovnim izpitom, iz pogodbe pa ne izhaja nobena pravica, ki bi pripravnike postavljala v boljši položaj v primerjavi z zaposlenimi učitelji. V moji konkretni situaciji – si lahko predstavljate, kakšno (materialno in kazensko) odgovornost nosim samo za potne stroške in malico v trenutku, ko sem sama v razredu? V običajnem svetu imaš pravice in dolžnosti, volonterski pripravnik pa ima zgolj dolžnosti, pravic je bolj malo, še te, ki nič ne stanejo (npr. dnevi dopusta) pa ne presegajo onih, ki jih imajo zaposleni in plačani učitelji.
Za piko na i pa volonterji ne uživamo niti podpore naše stanovske organizacije. Mojemu preprostemu vprašanju, kako sem kazensko in materialno odgovorna v času, ko sem v razredu sama, ki sem ga med drugim poslala na splošni elektronski naslov SVIZA, je sledil dvostavčni odgovor. V prvem je bilo izrecno navedeno, da ne podajajo odgovorov pravne narave nečlanom sindikata, v drugem pa se je skrival kratek namig, kje iskati odgovor. Na koga se potem lahko brezposelni pripravnik potem sploh še obrne in, še huje, kako lahko pričakujejo, da jim bom nekoč kot zaposlena učiteljica zaupala pogajanja o moji plači?!
Naj dokončam mojo zgodbo. Dodeljena mi je mentorica, izkušena gospa, ki jo lahko trenutno le pohvalim in verjamem, da se bom lahko od nje naučila res vsega, kar učitelj v razredu potrebuje. Ostaja pa pri vsem nekoliko grenak priokus, saj imam občutek, da za svoje mentorsko delo ne bo pravično nagrajena. Tudi tu sistem predvsem bremeni in le skopo nagrajuje. Za konec želim poudariti, da moje pisanje ni namenjeno le ventiliranju ter objokovanju moje osebne usode, temveč želim na konkretnem primeru opozoriti na napake v sistemu, ki jih je treba odpraviti.
Preberite tudi:
Ali naš sistem spodbuja le še (ne)razmišljujoče sledenje?
Učitelji in menedžerji, ki znajo poslušati, so uspešnejši pri svojem delu
Če je kje zrno politične volje, da bi naredili nekaj dobrega za družbo,je skrajni čas temeljito prevetriti vse družbene sisteme. Še najbolje bi bilo postaviti nove temelje, kjer bi ohranili dobre prakse in za vedno odpravili sedanje masovno ekonomsko nasilje nad narodom.
UPAM,DA BO ZMAGALA PAMET NAD POŽREŠNOSTJO VODILNIH LOBIJEV.V nasprotnem primeru bomo nastradali VSI,saj smo življenjsko soodvisni,čeprav si kdo domišlja,da je nedotakljiv.