Ne enak način, kot je Stalin odgovoril na vprašanje, kaj je slabše za partijo – levi ali desni odklon – bi lahko odgovorili tudi na dilemo, ali naj britanskemu skladu po ceni 110 evrov za delnico (plus eventualni pribitki) prodamo Telekom Slovenije (TS), ali pa ga naj še naprej obdržimo v pretežno državni lasti. Obe opciji sta slabši.
Naj ne bo nobenega dvoma. Sam zagovarjam prodajo TS, če se le da strateškemu kupcu, se pravi drugemu večjemu in že internacionaliziranemu telekomu, kjer se bo TS tako ali tako, prej ali slej znašel, tudi, če ga najprej prodamo finančnemu skladu. Razlika je le v tem, da pri prodaji strateškemu kupcu vemo, kje bo TS pristal, pri prodaji finančnemu skladu pa ne.
Sicer pa, zakaj sploh prodajati pretežno državni Telekom? Vsi moji prijatelji, ki so sicer zagreti nasprotniki prodaje Telekoma, utihnejo, ko jim zastavim nedolžno vprašanje, če vedo, o kom sploh govorijo?
Če znajo vsaj približno navesti red velikosti uporabnikov in naročnikov mobilne in fiksne telefonije, kakšen je približno delež poslovnih uporabnikov in koliko ima naročnikov internetnih in TV storitev, bodisi preko digitalnih naročniških linij (xDSL) in optičnih omrežij? Če bi znali odgovoriti na to vprašanje, bi vedeli, da je TS zelo majhen operater, pravi palček, ki je obkrožen z operaterji, ki ga nekaj desetkrat ali več presegajo. To dejstvo ima zelo pomembne nasledke kar zadeva konkurenčnost in cene pri nabavi opreme in razvoju storitev, kjer igra logika velikih števil. Ni vseeno ali razvijaš programsko opremo za tristo tisoč ali za tri milijone naročnikov, ali naročaš sto tisoč boxov za sprejem digitalnih programov ali en milijon. Če si majhen te veliki zlahka spregledajo, kot se je to zgodilo ob tržnem prodoru iPhonov. Simobil kot del večjega telekomunikacijskega konglomerata (tedaj Vodaphone) je leta 2010 prišel do statusa licenciranega ponudnika iPhonov, Telekom Slovenije pa tri leta pozneje. In koliko navdušencev nad domišljavcem iz Cupertina je tedaj presedlalo k Simobilu?
Ampak vse to bi še lahko prenesli, če nam je Telekom v trdni in varni domači državni lastnini tako pri srcu. Mogoče bi kakšna storitev ali gadžet prišla do nas malo pozneje in po malo višji ceni. Že danes Telekom ni med najcenejšimi ponudniki »trojčka« (fiksna+mobilna telefonija, internet, TV) in zanesljivo bo tako tudi ostalo. Prednost mu prav gotovo zagotavljajo dobra omrežja, ne pa njegova cenovna politika in razvoj storitev. LTE je Simobil uvedel nekaj prej kot Telekom, ki je hkrati v koš za smeti nerazumljivo pospravil še prestižno znamko Mobitel. Telemach v tuji lasti je že kupil Tušmobil in se že spreminja v ponudnika celovitih storitev, enako velja tudi za druge operaterje. Samo vprašanje je, kdo in kdaj bo kupil T2 in njegovo optično omrežje. Verjetno je, da ga bo preko svoje podružnice (Simobil, Amis, Telemah) kupil eden od telekomunikacijskih konglomeratov in v nekaj letih bomo imeli »telekom številka 2«, ki ne bo »nišni operater«, ampak bo po omrežju, zmogljivostih, naboru storitev in po cenah brez težav presegal osamljenega »nacionalnega operaterja«, ki si bo nebo res lahko delil samo še s pticami.
TS utegne res postati to, kar si protiprivatizacijski aktivisti v SD tako zelo želijo – navadno komunalno infrastrukturno podjetje.
Kako smo lahko sploh pristali na točki, ko sta obe opciji, »prodati« ali »ne prodati«, samo še slabši? Napake so bile storjene, tako v preteklosti, kot tudi v konkretnem sedanjem procesu prodaje. Spominjam se, da so me strokovnjaki neke mednarodne svetovalne organizacije, v letih, ko sem se pobliže ukvarjal s temi vprašanji, opozarjali, da je uvrstitev TS na borzo tvegano početje, dokler se vlada ne odloči o različnih opcijah privatizacije Telekoma. Ob prodaji delnic podjetja, ki kotira na borzi, preko razpisa lahko pride do različnih oblik manipulacij s ceno delnice, kar seveda vpliva na izkupiček od prodaje, predvsem pa zmanjšuje manevrski prostor prodajalca. Kot kaže, se je v tem primeru prodaje zgodilo tudi to, poleg vsega ostalega. Vendar pa tega problema sedanja vlada ni mogla odpraviti.
Za napake pri sedanji prodaji pa sta odgovorni zadnji dve vladi. Vsaka prodaja se načeloma lahko konča bodisi z zaključenim poslom (prodaja) ali pa ne. In v primeru, ko do prodaje ne bi prišlo, bi morala imeti vlada jasno javno strategijo, »kaj potem«. Preprosto sprejemanje dejstva, da prodaje ni in bomo prodali enkrat pozneje, če sploh, je premalo. Že v začetku bi vlada morala najaviti, da bo, v kolikor ne bo prišlo do prodaje po tej poti, raziskala in se odločila za neko drugo opcijo, kot na primer za javno prodajo delnic tujim in domačim institucionalnim investitorjem in individualnim delničarjem, ali pa za kaj drugega. Tega vlada Alenke Bratušek, ki je začela s prodajo, ni storila in tega seveda ni storila niti aktualna Cerarjeva vlada, ki poudarja, da spoštuje zaveze prejšnje vlade (zakaj je bila potem sploh potrebna sprememba vlade?) in se, prisegajoč na novo politično etiko, ne želi vmešavati v prodajni postopek, ki ga vodi njen privatizacijski agent SDH.
Cerarjevi vladi moramo očitati prav to, s čimer se tako močno hvali – da se namreč politično ne vmešava v prodajo. Pa bi se morala, če bi hotela, znala in zmogla odgovorno opravljati lastniško funkcijo nad državnim premoženjem.
Si predstavljate privatnega lastnika, ki mu menedžerji prodajajo podjetje, sam pa izjavlja, da se ne vmešava v prodajo? Jahajoč na mitu demoniziranega političnega vmešavanja v gospodarstvo je opustila svojo lastniško vlogo, kar se kaže tudi v tem, da država kot največji lastnik še danes nima glasovalnih pravic v delniški skupščini Telekoma. Vendar je imela dovolj časa, da bi postorila to, česar ni vlada Alenke Bratušek, namreč, kaj bo ukrenila, če do prodaje ne pride. Ker je zaradi ljubega miru (in neznanja?) gledala stran in se izgovarjala na SDH, se je zato namesto nje vmešal nekdanji obrambni minister in temeljito prispeval k umiku vsaj enega potencialnega kupca iz postopka prodaje. In zdaj smo tu, kjer smo. Brez opcij, če rečemo ne.
Menim, da je cena 110 evrov za delnico prenizka, ne glede na borzno kotacijo. Menim, da so tveganja v zvezi s tožbami precenjena in bi znesek, za katerega drugi operaterji tožijo Telekom, morali deliti vsaj z 10. Menim, da je prevzemna premija nujna. In kako vem, da je ponujena cena prenizka. Ne vem. Ampak, kakšna je cena za žrebca, ki bi lahko postal dober tekmovalni konj? Odvisno: če ga peljemo v klavnico, je izračun cene enostaven – teža krat cena konjskega mesa, če z njim nameravamo tekmovati, pa ocena nagrad in premij, za katere pričakujemo, da jih utegne dobiti v tekmovalni karieri. Ker od britanskega sklada ne moremo, po videzu sodeč, iztisniti višje cene, bi pričakovali vsaj trdna pogodbena določila in zaveze izražene v ceni investicijskih vlaganj, kam namerava peljati TS – v klavnico ali na tekmovalno stezo?
Avtor: dr. Pavle Gantar, modelni mizar, prostorski sociolog, nekdanji kolumnist, politik (poklic, v katerem ne more postati »bivši«), zaljubljen v hokej na ledu (Jesenice) in v nogomet, strasten bralec, filmski gledalec, ljubitelj petkov na Tržnici, opazovalec. Hodi, teče … Urbano bitje. Na Twitterju se oglaša kot @PGantar.
Dr. Pavle Gantar na Metini listi:
O spodletelem srečanju med politiko in vodarstvom
Poslanci se bodo morali odločiti