Prostor je nujno prezračiti

Avtorica: Nataša Briški – novinarka, svetovalka za komuniciranje na družbenih omrežjih in novih medijskih platformah, civilnodružbena aktivistka, soustanoviteljica in izvršna urednica portala Metina lista in so-ustanoviteljica državljanske tribune Za prostore svobode. 

V torek je predsednik države Borut Pahor gostil prvo, pripravljalno konferenco Slovenija 2030. Cilj: kako sooblikovati načrt našega vsestranskega razvoja in hkrati voditi čim bolj vključujočo razpravo o prihodnosti države. Na Brdu pri Kranju nas je za skupno mizo poleg predsednika in njegove ekipe (7), sedelo še 29 ljudi (vsega 7 žensk?!), z različnimi izkušnjami in različno akademsko podlago. Dva sogovornika (prof. dr. Uroš Seljak – ZDA, in dr. Dževo Alibegić – JPN) sta se nam pridružila preko Skype povezave. Vprašanja, ki nam jih je zastavil predsednik, so bila naslednja:

• ali je poskus dolgoročnega oblikovanja vizije sploh smiseln in mogoč
• ali je nepredvidljivost družbenih sprememb ovira za vizije ali ravno obratno?
• na kakšen način naj se organizira in vodi čim bolj vključujoča razprava različno mislečih o prihodnosti, da bi velik trud in delo ne bila zaman?
• ali je sedanja kriza zgolj ciklična ali najavlja nekatere paradigmatične spremembe razvoja v prvi polovici 21. stoletja?

Številčnost sogovornikov/ic in format razprave, ki je bila razdeljena na dva dela in skupaj dolga več kot štiri ure (predvidene so bile tri), je v realnosti pomenila, da je bil čas, razumljivo, strogo odmerjen. Prispevki in govori so imeli različna sporočila, eno je bilo bolj ali manj skupno vsem: ZNANJE je ključ do uspeha. Ali, kot je med razpravo dejal Alojz Ihan: “Naša kriza ni problem morale. Je problem neznanja.”

Slovenija ni hotel s ***** zvezdicami 

Slovenci smo po vzpostavitvi neodvisne države in vključitvi v mednarodne integracije ostali brez pravih ciljev, smisla in vsebinskih identitetnih točk. Izziv, ki je pred Slovenijo, ni pisanje strategije, oblikovanje vizije in ali je to mogoče, seveda je, nujno je, celo že večkrat smo to naredili (predsednikova ekipa je naštela skupaj 200 strategij). Vsaka menjava oblasti prinese kakšno novo strategijo. Težava je v tem, A – ali sploh kdo sliši povedano, in B – še resnejši izziv predstavlja delo na realizaciji. Za to pa je potrebno spoštovati pravila igre.

Pred dnevi sem gostovala na mariborski univerzi, s študenti/kami smo se na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatikov veliko pogovarjali o medijih ter življenju in delu v Združenih državah. Med drugim so me vprašali tudi, kaj so bile “glavne razlike med ameriško in slovensko družbo, ki sem jih opazila, ko sem se preselila v ZDA”. Tri so mi najprej padle na pamet: prijaznost v komuniciranju, olikanost v prometu ter dosledno spoštovanje pravil in zakonov. Slednjega pri nas manjka. Spoštovanje pravil in zakonov. Ki naj veljajo za vse enako. In spoštovanje do inštitucij, kot je med posvetom dejal eden od udeležencev. Pri tem dodajam, da si je treba spoštovanje najprej zaslužiti!

Naša dežela ta trenutek ni hotel s petimi zvezdicami. So krize ovira za oblikovanje vizij? Sama sem šest let in pol živela v ZDA. Še vedno me fascinira način razmišljanja Američanov, ki niso govorili o težavah, ovirah in problemih, ampak o izzivih. Kadar nečemu rečeš izziv, te povzdigne, motivira, medtem ko te problem potre, upočasni te teža bremena, so mi razložili. Veliko je v naši miselnosti. Bi, pa ne verjamemo, da se da. Poskušati je treba. Iskati moramo rešitve. Naj nam spodleti. Destigmatizirati je treba neuspeh. Ni neuspeh, če poskusiš in ti spodleti. Poskušati je treba vedno znova in znova. Naj nam vsakič spodleti bolje, če si sposodim rek Samuela Becketta. Šef Obamovega kabineta med prvim mandatom, Rahm Emanuel, je pred leti dejal: “You should never let a serious crisis go to waste”. Če kdaj, je zdaj priložnost, da naredimo stvari, za katere smo prej mislili, da se jih ne da narediti. Da se poreže stare, slabe in suhe veje, zato, da bi lahko zraslo novo, bolj čvrsto in zdravo. In pri rezanju naj se upošteva strokovnost, ne pa politična pripadnost.

Pri vključevanju različno mislečih o prihodnosti, Slovenija 2030, si želim vse kaj drugega, kot je bil nedavni posvet in javna razprava o referendumski zakonodaji. Želim si, da bi čimveč govorili tisti, ki imajo kaj povedati, in ne tisti, ki so najglasnejši. Mediji smo pri tem tako del problema kot rešitve. V našem prostoruse je razpaslo nekoliko sprevrženo dojemanje tega, kaj uravnotežena in vključujoča razprava je oz. kaj to ni. Največkrat gre po sistemu “dajmo enega z leve, enega z desne, enega, ki je za in enega, ki je proti”. Ne glede na to, kaj ima kdo sploh za povedati o temi, o kateri naj bi se razpravljalo. Seveda, vsak ima pravico do svojega mnenja, nima pa pravice do svojih dejstev. In niso mnenja vseh enako “težka”. Vse prevečkrat imamo na eni strani doktorja ali doktorico znanosti, na drugi pa nekoga, ki prihaja iz filma “vsi tko pravjo”, nekoga, ki se zanaša na t.i. odokativne metode, metode od oka … In ker prazna flaša najbolj doni, so slednji najbolj prodorni. Namesto na tehtanju racionalnih argumentov in poznavanju družbenih tematik mnenja temeljijo na stereotipih in čustvenih odzivanjih na okolico. Želim si torej, da bi za skupno mizo, offline in online, sedeli različni ljudje, ki različno razmišljajo, a naj bodo to strokovnjaki in strokovnjakinje s posameznih področij, ki lahko pri tem svoje teze tudi argumentirano predstavljajo.  Za skupno mizo si želim videti več žensk, več mladih, ki bodo lastniki vsega tega, kar jim bomo mi zapustili, in več ljudi iz sveta gospodarstva.

Je sedanja kriza ciklična ali pa najavlja velike spremembe? Poznam nekaj ljudi, ki se profesionalno ukvarjajo s tovrstnim raziskovanjem in so gotovo veliko bolj kvalificirani za podajanje mnenj o tem. Če se omejim na moje področje dela, to so mediji in komunikacije, potem smo priča tektonskim premikom. Internet, novi mediji ter družbena omrežja so postavili stvari na glavo. Komunikacija je danes drugačna, kot smo bili tega vajeni doslej. Nove tehnologije omogočajo stvari, o katerih smo lahko še pred leti samo sanjali. Vse pa stremi k temu, da je bolj odprto, bolj transparentno. Novi mediji in nove tehnologije to omogočajo. Zanimiva platforma se zdi Danes je nov dan, spletni prostor, na katerem se že zbirajo predlogi za boljši jutri in objavljajo argumenti za ali proti.

Format, kakršna je bila razprava na Brdu, ki jo sicer razumem kot dober začetek, je verjetno stvar preteklosti. Poznam primere, ko so strategije delali denimo preko Twitterja. Britansko zunanje ministrstvo je za pripravo digitalne strategije npr. prosilo tudi Twitter občestvo. Danes se ne da narediti nič, če nisi vključujoč. Primera ACTA in nazadnje poskus evropske zakonodaje o dostopu do vodnih virov ter uspeh evropske državljanske iniciative sta nazoren prikaz tega. Tudi one size fits all vrsta intelektualcev/k, ki bi se spoznali na vse, za kakršne se nekateri nedvomno imajo, je formula, ki se je morebiti izšla v 20. stoletju. Prostor je treba danes nujno prezračiti. Da se ne bi zapirali v t.i. gated communities, kakršne pooseblja Brdo, kjer bi zgolj posvečeni razpravljali o skupni prihodnosti.

Sedanja kriza pa govori v prid še nečemu, da moramo tudi državljani in državljanke sami narediti kaj, če želimo živeti v boljšem svetu. Aktivno državljanstvo je nekaj, k čemur smo jeseni 2011 resno pozivali s kolegi, soustanovitelji državljanske tribune Za prostore svobode. Le dobro obveščeni državljan, ki bo zmožen presoje med različnimi opcijami in ekspertnimi mnenji, more biti nosilec polnokrvne demokracije. Država ni vsemogočna, ni odgovor na vsa vprašanja in nič se ne bo zgodilo samo od sebe.

P.S. Objavljeni bodo komentarji, ki ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja tako do avtorice zapisa kot drugih komentatorjev in komentatork.