Pustimo to stigmo

Avtorica: Helena Smole, bivša znanstvena raziskovalka – jezikoslovka, ki se je odločila postati manj znanstvena in bolj življenjska. Zdaj deluje v okviru svoje lastne založbe Bubina Baita. Piše v angleščini, da bi dosegla širši krog ljudi. Njen prvenec ‘Balancing the Beast‘ govori o obvladovanju duševne bolezni in je pisan iz lastne izkušnje. Helena življenje in ljudi opazuje z vsem svojih bitjem ter vsakih 14 dni svoje najbolj prodorne misli zlije v blog (za slovenska besedila kliknite na Uravnoteži zver). Pokonci jo držita humor in vera v lepši jutri. Na Twitterju jo najdete pod @helenasmole.

Moj prvi članek na Metini listi, kjer sem se razkrila s pravim imenom in povedala, da imam kartoteko na psihiatriji, je bil deležen velikega obiska (1800 všečkov) in mnogih komentarjev (29). Torej je bil moj namen dosežen: spregovorili smo o tabu temi in prispevali k odpravljanju stigme psihiatrije. V zadnjih komentarjih na prvi članek pa je bilo izpostavljeno še nekaj drugega. Oglasili so se svojci  ljudi z duševno motnjo, ki se niso želeli zdraviti in so s tem zelo otežili življenje svojcem. Med drugim so me tudi ti komentarji navedli k temu, da sem se odločila spregovoriti še o tem, da de-stigmatizacija ni vse. Vsak človek z duševno motnjo se mora namreč zavedati, da sicer ni kriv, da je zbolel. To se mu je pač zgodilo. Je pa odgovoren za to, kaj bo zdaj s tem napravil. Tako, kot če bi recimo na hišo padel meteorit. Jaz res nisem kriva za to, da je na mojo hišo padel meteorit. Sem pa odgovorna za svojo reakcijo. Ta je lahko zelo različna:

1. Najprej en teden jokam, potem pa sicer neham jokat, vendar še celo življenje v vsaki debati omenjam to nesrečo in postanem nadležen večni jamravec.

2. Najprej en teden jokam, potem pa zberem vse informacije, kako bi se dalo rešiti nastalo situacijo, ter hvaležno sprejmem pomoč ljudi in organizacij. Morda malo jamram, ampak med jamranjem tudi delujem. Rešujem, kar se rešiti da, in če me zajame slaba volja, si jo dovolim največ dve uri, potem pa začnem prebirati vice v Nedeljcu. Velja namreč, da odžalovati je treba, a tudi z žalostjo ni pametno pretiravati.

Reakcija številka ena pomeni, da sem še vedno na točki nič, ko je padel meteorit in se nočem pomakniti v času naprej. Ne prevzamem odgovornosti za sanacijo opustošenja, ki mi ga je prinesla usoda. Reakcija številka dve pa je primer, ki je z vidika čustvene inteligence precej neoporečen. Seveda lahko tudi malo pogoljufamo, saj tako popolni pa spet nismo, da bi delovali kot iz učbenika.

Duševna bolezen je meteorit. Lahko jamramo celo življenje. Lahko pa smo samo nekaj časa v šoku, potem pa nehamo jamrati in kaj naredimo. Seznam stvari, ki jih lahko naredimo, je pa dolg. Nikjer ne piše, da moramo in zmoremo narediti vse, a karkoli nam uspe, bo bolje kot nič. Kot prvo stvar, ki bi jo rada izpostavila, naj navedem t.i. notranjo destigmatizacijo. Kaj to pomeni? Tudi jaz sem tista, ki se mora sprejeti brez predsodkov. Ni samo t.i. družba tista, ki naj me sprejema. Zelo koristno pomagalo pri tem, da se lažje sprejmem, je, da ločim svojo osebnost od bolezenskih znakov. Naj navedem primer. Nikoli ne bom pozabila, kako sem psihiatrinji navajala razne skrbi. Presodila je, da so vse v mejah normale in mi rekla: »Moraš se zavedati, da je to tvoj karakter, da si zelo dosledna in skrbna. To ni bolezen.« V neki drugi sitaciji pa sem navajala že zelo nemogoče primere. Strah me je bilo, da zgori pisarna v službi in še moj dom, tako bi se izgubile vse varnostne kopije mojih datotek. Delodajalec bi mislil, da v službi nič ne delam in bi me odpustil. Te moje misli je psihiatrinja označila za rahlo bolezenske. Z leti sem se naučila zelo dobro ločevati mojo skrbnost od paničnih misli. S psihiatrinjo sva delali po metodi kognitivno-vedenjske terapije.

Drugo pomagalo je besedne narave. Bolje je govoriti: ‘Imam duševno motnjo,’ kot pa da rečemo: ‘Sem duševno bolna.’ Drugi stavek ima prevelik učinek na nas. Človek dobi občutek, da JE ena sama bolezen in nič drugega. V resnici pa je bolezen samo en majhen del nas in se moramo od nje distancirati. Bolnik bo svojcu veliko lažje rekel: ‘Daj pelji me k zdravniku, saj me neznosno boli trebuh,’ kot pa da bi mu rekel:  ‘Daj pelji me k zdravniku, saj se mi meša.’ Mi – ljudje z duševno motnjo – smo tisti, ki lahko privedemo svoj um k temu, da bo dal oba zgornja stavka v isti predalček. Ni lahko, a je možno. Več kot nas bo takih, ki bomo to zmogli, lažje bo drugim, da nam bodo sledili. Pomembno je tudi, da imamo nekoga, ki mu zaupamo, da nas bo zgodaj opozoril, da se nam meša. V zgodnjih fazah namreč nismo preveč kritični do sebe. Če to ni sorodnik, je lahko prijatelj.

Vse, kar sem opisala zgoraj, bi umestila v umski nivo obladovanja bolezni, ki je ravno tako pomemben kot bio-kemijski nivo, torej tablete oz. injekcije. Za tiste, ki sprejemate tudi alternativno medicino, bi dodala še, da nič ne škodi, če greste poleg jemanja tablet tudi na bio-energetsko obravnavo, saj je to drugi nivo bivanja kot bio-kemija in deluje paralelno s svetom zdravil. Seveda na lastno odgovornost in ne v času najhujše psihoze. V času najhujše psihoze je treba predvsem zaspati, saj nespeči možgani ‘sanjajo podnevi’. Tako sem v lastni izkušnji dojemala ‘halucinacije’. V ta namen, da zaspimo, so pa najboljša metoda zdravila uradne psihiatrije. Poleg teh treh nivojev: umski, bio-kemijski in bio-energetski, bi navedla še nivo življenjskih navad. Sama sem si sestavila seznam pravil, ki se jih držim precej strogo: ne pijem alkohola, hodim spat ob desetih, ne hodim na zabave, jem tako, kot smo se v osemdesetih letih učili v osnovni šoli, da je zdravo, zelo selektivno spremljam medije, za žejo pijem vodo, izogibam se opravljivcev, večnih nergačev, spletkarjev in dvomljivcev.

Kot pravijo Američani: zastonj kosila ni. Če se hočem dobro počutiti, se moram za to tudi potruditi. To bi veljalo, tudi če ne bi imela duševne motnje. Če se bojujete z duševno motnjo sami ali če v takem boju spremljate svojca, vam želim veliko poguma in življenjske moči!

P.S. Objavljeni bodo komentarji, ki ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja tako do avtorja zapisa kot drugih komentatorjev in komentatork.