V meglenem jutru se nejevoljno presedam na kuhinjskem stolu in se zavzeto pripravljam na prebujajoči se dan. Tako sem osredotočen, da se vidno polje skrči na list papirja, ki je popisan s strumnimi črkami. Ravno takšnimi, kot so mi všeč. Črnimi, resnimi. Z urejanjem misli vztrajno odplaknem bodice in trne prejšnjih dni ter pripravim teren za prihajajoče bitke, ki jih nikoli ne zmanjka. Nato zaslišim pok. Naglo dvignem glavo.
Vidim roke in noge, ki niso v sozvočju. Vrata se odbijejo od stene, parket zaškripa. Moj mehurček se razpoči, ko se po tleh razleti vaza, ki jo je hči z roko spodnesla na svoji težko koordinirani poti. Hitro raste, misli ne dohajajo vsega tega burnega življenja, ki sili v ospredje. Pogledam izpod obrvi, v meni se nekaj kuha, že odprem usta, da bom po starševsko nekaj pripomnil, dvignem žugajoči prst, ko se ustavim. Za trenutek svet zamrzne v kraljestvu vojskujočih se misli. Nedopustno! Neodgovorno! Nepremišljeno! Razumljivo! Pričakovano! Ne! Da! Mine še nekaj trenutkov, nato končno izdiham nesmisle. Saj je vendar še otrok. Razkadijo se oblaki. Skupaj pospraviva črepinje.
Sedim za pisalno mizo in se v zlatem popoldanskem soncu, ki me boža po hrbtu in meče dolgo senco, vneto sklanjam nad tipkovnico in nakopičene položnice. Z načetim svinčnikom med zobmi pomembno tipkam po kalkulatorju in se zelo odraslo pretvarjam, da razumem vse te kače številk, ki mi zaradi zapadlosti sikajo s papirja. Zaradi naplavin, ki so se čez dan zagozdile v mojih mislih, po tiho lajam nazaj. Nisem razpoložen. Odrasli nismo razpoloženi v pravem trenutku. Dobro razpoloženje pustimo za jutri. Nato zaslišim klicanje. Z žgočim pogledom, še vedno uprtim v te grozne, grozne številke, in izrazom, ki mi bo nekoč zapustil gube, dvignem glavo. Odzovem se na klic, ampak za devetimi gorami. Nekaj zamrmram. V smislu, odrasli se posvečamo odraslim stvarem.
Za hip pomirjeno pomislim, da bo klicanje zamrlo, vendar ne. Še bolj vztrajno je. Zavzdihnem in pogledam tja, od koder prihaja ta glas, ki ne razume, da nisem razpoložen. Da imam pomembnejše stvari. Vedno imam pomembnejše stvari. Jutri jih morda ne bom imel, toda danes jih imam. In tam, od koder prihaja ta nepopustljivi glas, stoji hči. Na sredi sobe, z mikrofonom v roki in me gleda. Gleda toliko časa, da mi svinčnik pade iz ust. V mislih se z dlanjo usekam po čelu. Saj je še otrok. Stopim do nje, začneva predvajati glasbo, ki mi sploh ni všeč, in začneva gruliti v en glas. Nisva Montserrat Caballe in Freddie Mercury, ampak v najinem svetu sva odličen približek. Niti pomisliva ne, da bodo prišli sosedje trkat in razbijat po vratih.
Toda odrasli svet se hitro vrne. V tem nepopustljivem svetu sebi enakih, ki v svojem hitrem toku ne dopušča in odpušča ovir, iščemo najmanjše razpoke v lepo pobarvanih vazah. Ne da bi jih zakrpali, ampak da bi vanje usmerili prst. Odrasli smo neusmiljeni do šibkosti. Igramo igro in drug drugega prepričujemo, da nismo več otroci, da je treba biti sleherni trenutek odgovoren, resen, na preži.
Od pričakovanj ne odstopamo. Zdi se, da smo ujeti v tekmo neskončnih krogov, na kateri čuječe opazujemo, ali imajo sotekmovalci pravilno držo, nosijo ustrezno obutev in pravilno dihajo, pri tem pa nalašč ali nevede ne opazimo, da imamo sami odvezane vezalke.
Slej ko prej stopimo nanje, da telebnemo na nos. Bolečina je kratkotrajna, na obrazu imamo še vedno v popolnih linijah izrisan nasmešek, vendar nas trga ranjen ponos, saj so v nas usmerjeni prsti. Mi smo tista razpokana vaza. In raztrgani ponos nas prisili, da se znova zaženemo v tekmo. Bolj odločni, bolj vztrajni, popolnejši.
Pri tem pozabljamo, da smo tudi sami bili nekoč otroci. Zaplezamo se v svojevrsten paradoks. Otrokom odpuščamo, odraslemu sebi in odraslim drugim ne. Tudi nam so nekontrolirano opletale roke in noge, tudi mi smo nekoč bili Freddie Mercury in Montserrat Caballe. Pozabili smo na čudoviti svet mamljivih luž in zabavnih spotikanj ob lastne vezalke. Ker smo se sami odpovedali temu, to pričakujemo tudi od drugih. Dobra volja ni najbolja, bi danes rekel odrasli Kekec. Če smo norčavi, igrivi, iskreno naivni, nekaj že ne delamo prav. To je rezervirano za svet ljudi pod enim metrom. Svet, ki ga samo še vsake toliko časa uzremo skozi priprta vrata otroške sobe. Tega sveta za nas ni. Nam to ni več dovoljeno.
Cinizem se mi je včasih zdela lepa beseda. Za posvečence, ki so upravičeni do njene uporabe po letih bogatih izkušenj. Cinizem kot intelektualna nadvlada, znak, da z bistrimi triki in zvijačami tekmovalce neskončnih krogov prehitevaš po levi in desni. In si pri tem zadovoljno trkaš po prsih. To je bila moja otroška igra v svetu resnih, pokončnih, zagnanih. Tako sem užival v njej, da sem o tem z žarom v očeh celo razglabljal ob razposajeni družinski večerji. Nato je od nekje spodaj nepričakovano priletelo vprašanje: Oči, kaj je to cinizem? Najprej sem razmišljal, kako bi to poznavalsko razložil, nato sem se prizanesljivo nasmehnil, hčer potrepljal po rami, ji z dlanjo šel skozi lase in odvrnil: Ne skrbi, premlada si še za to. Ko boš velika, boš že razumela. Seveda bo.
V svetu nas, odraslih, bo to gotovo prednost. Otroci ne potrebujejo besed, da se naučijo. Po zgledih začenjajo razumeti, da morajo nekoč potlačiti to svojo razposajenost, živahnost, šibkost, nepopolno zagnanost. Vsaj navzven. In vse to zamenjati z nepopustljivostjo, resnostjo, odločnostjo. Čeprav bi bilo veliko lepše, veliko svobodnejše in okolju prijaznejše, če bi si kot odrasli drug drugemu priznali, da želimo nebrzdano skakati po lužah in da ima vsak od nas kakšno razpoko.
Avtor: Damjan Zorc, diplomiran anglist in prevajalec. V svoji karieri je prevedel kakšnih 500 filmov in neznano število besed. Zadnja leta prevaja za Google. Je strasten bralec in navdušen gledalec. Vedno več tudi piše, snema oddaje in filme. In ne, ne dela na Valu 202. To je njegova Facebook stran, na Twitterju pa ga najdete pod @SikkPuppi.
Avtorica slike: Urška Kozak, leta 2005 je diplomirala iz slikarstva na ljubljanski ALU. Udeleževala se je številnih slikarskih dogodkov, slikala in razstavljala in prejela je tudi mnoge nagrade in priznanja za svoje slike, med drugim tudi v tujini. Njena strast je v zadnjem času ilustracija. Ilustrirala je med drugim pesniško zbirko Než’na poezija avtorja Kobrowskega, ki je izšla letos in otroško slikanico Neža in razmetane sanje, ki je izšla lansko leto in je zanjo letos prejela priznanje za eno najboljših ilustracij na mednarodnem festivalu ilustracije Bookillfest v Novem Sadu.
Opomba: Zapis je bil izvorno objavljen na avtorjevi spletni strani.
Kolumne Damjana Zorca na Metini listi:
Ah, to morje (julij 2015)
Zeiks (julij 2015)
Aplikacija za spomine (junij 2015)
Vrtiljak (junij 2015)
Vse zvezde (junij 2015)
En korak nazaj, dva naprej (maj 2015)