Veselje se podvoji in žalost razpolovi, če ju delimo z drugimi

Dr. Vesna Radonjič Miholič (foto: Neva Železnik)
Dr. Vesna Radonjič Miholič (foto: Neva Železnik)
Dr. Vesna Radonjič Miholič (foto: Neva Železnik)

Avtorica: dr. Vesna Radonjič Miholič, specialistka klinične psihologije je delovala na področju psihosocialne obravnave kot dela celostne rehabilitacije oseb po različnih oblikah bolezni ali poškodb na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča. Poleg klinično psihološkega dela se je ukvarjala z raziskovalnim in pedagoškim delom, dragocene izkušnje pri spoznavanju pomena in vpliva bolezni pri vsakodnevnem življenju pa je pridobivala med sodelovanjem s skupinami bolnikov (osebe po nezgodni možganski poškodbi, Združenje bolnikov po kapi, Združenje bolnikov z multiplo sklerozo, Združenje paraplegikov, Društvo onkoloških bolnikov). Številna srečanja z bolniki so pustila dragocene osebne vtise, predvsem pa spoznanja, ki pomenijo tudi dolžnost, da jih posreduje drugim, ki se z bolniki srečujejo pri svojem delu.

Nov dan prinaša nove možnosti, izzive, lahko tudi probleme. Včasih smo polni energije, iščemo in sprejmemo izzive, uresničujemo priložnosti, rešujemo probleme, so pa dnevi, ko potrebujemo več miru in spokojnosti, tedaj skušamo probleme in izzive spregledati ali  jih zavestno zanemarimo. Dneve običajno oblikujemo  v skladu z našimi pričakovanji in možnostmi, po koncu pa se zlijejo kot nerazpoznaven delček v mozaično podobo našega življenja. Pridejo pa trenutki ali dogodki, ki nam ostanejo trajno spominu, saj lahko pomembno posežejo v naše življenje in povsem spremenijo naše načrte in pričakovanja. Mednje zagotovo sodi vstop bolezni v naše življenje in soočenje z njo.

Rak postane del življenja

Raka se v našem času in okolju pogosteje zavedamo;  še vedno pa ima v naših predstavah negativen, grozeč pomen. O njem se več govori, srečujemo ljudi, ki so uspešno zaključili zdravljenje, pridobivamo informacije o priporočilih kako živeti, da bi zmanjšali verjetnost za obolevanje ter o novih, obetavnih  možnostih zdravljenja. Hkrati pa iz statističnih poročil lahko razberemo, da za rakom zboli vse več ljudi, strokovnjaki pa napovedujejo, da je tudi v prihodnosti pričakovati porast števila obolelih. Na osnovi informacij in izkušenj si sčasoma o raku izoblikujemo lastne predstave, stališča in včasih tudi zmotne predstave o njem. Na naš odnos do raka pomembno vplivajo osebne izkušnje, ki jih pridobimo, če spremljamo bližnjo osebo, ki je zbolela za rakom. Te izkušnje lahko okrepijo naše zaupanje, da se je z boleznijo mogoče uspešno spoprijeti; lahko pa puščajo v nas številne negativne občutke, ki vzbujajo strah in tesnobo. Čeprav nas vse bolj opozarjajo, kako pomembno je skrbeti za svoje zdravje in telesno kondicijo, še vedno dokaj pogosto verjamemo, da nas bodo bolezni zaobšle. To nezanesljivo zagotovilo, da bo vse dobro, nas vendarle umirja, saj vnaša občutek zanesljivosti, predvidljivosti in varnosti v doživljanje naše prihodnosti.

Iz tega na videz varnega in predvidljivega okolja pa nas lahko hitro vrže sum, da smo zboleli, ko zaznamo neke moteče spremembe v našem delovanju ali nas opozorijo na kontrolnem ali preventivnem pregledu. Že sam sum, da smo zboleli za rakom, vzbudi v nas različne čustvene stiske, ko se sprašujemo ali bomo preživeli, če se bolezen potrdi. Negotovost v zvezi z telesnim dogajanjem dramatično spremeni naš občutek za čas. Vse je dolgo in predolgo, ko se ne počutimo več varni v lastnem telesu. To je obdobje, ko lahko mrzlično iščemo informacije, ki bi nam razložile dogajanja v našem telesu, ko ponovno ocenjujemo vsa naša znanja in izkušnje o raku, ko težko sledimo svojim čustvom.

Kaj potrebujem v takem stanju? Najprej trenutek predaha, da se ustavim, da se umirim in presodim, kaj je resničnost in kaj mi je v doživljanju naslikal strah, presodim kaj lahko v danem trenutku naredim, prisluhnem kaj potrebujem in želim, izberem sebi najprimenejšo in v danih življenjskih okoliščinah uresničljivo rešitev. Mnogim pomaga pogovor, drugim gibanje v naravi, nekaterim posvet s strokovnjakom … Ko vam sporočijo za diagnozo, je za vami že del prehojene poti v življenju ob bolezni, saj je vendar bila že tukaj, četudi niste zanjo vedeli. Pa vendar je to obdobje vedno boleče, do bolečine močna čustvena odzivanja se lahko izmenjujejo z doživljanem otopelosti, lahko dobite občutek neresničnosti, da se to ne dogaja vam, da ste se pomotoma znašli v nekem tujem življenju. Pomirjujoč notranji glas, da morda le ni res, postaja vse tišji.

Duševnost  – talka bolezni ali zaveznica v življenju ob raku

Porajajo se vedno nova vprašanja in sledijo druga drugemu, še preden je kakšen odgovor povsem jasen: Kdo sem zdaj, kaj je še pomembno v mojem življenju, kaj se bo dogajalo, kako naprej, kaj moram, lahko ali naj naredim, kdaj???? Videti je, da smo se našli na razpotju, pogled nam kdaj uhaja tudi nazaj, pa znova v prihodnost in kar težko je najti trdno oporišče tukaj in zdaj. Pomembno pa je, da uspemo poiskati in utrditi zavezništvo s samim seboj. Postopoma iskreno in naklonjeno spoznavajte, se cenite in spoštujte, si zaupajte, prepoznavajte in budite moči v sebi. Ne moremo vplivati na vse, kar se nam dogaja v življenju, vedno pa lahko izberemo način, kako bomo dogodke videli, razumeli, presojali in jih vgrajevali v svoje življenje. Izogibajmo se posploševanju, kajti lahko se zgodi, da bomo pod vplivom čustvenih stisk videli stvari v temnejših tonih kot so v resnici. Nekontrolirana domišljija lahko spremeni našo duševnost v talko bolezni, ki nam lahko dodatno greni življenje. Naša duševnost nam je v resnici lahko najzvestejša zaveznica v življenju ob bolezni, trdna opora med zdravljenjem in okrevanjem. Da bi postala duševnost moja zaveznica pri kakovostnem življenju med in ob raku je potrebno, da se z rakom soočamo, iščemo informacije o poteku bolezni, možnostih zdravljenja, ga spoznavamo, kako poteka v našem življenju, se o njem pogovarjamo. Posebej dragocene so priložnosti, ko lahko spoznamo in delimo izkušnje z osebami, ki so uspešno zaključile zdravljenje raka.

Bolezen poseže tudi v življenja bližnjih

Vsi pa živimo preko medosebnih odnosov, povezani z drugimi v različne skupnosti. Te povezave so lahko različno trdne, včasih tudi sami dolgo ne prepoznamo njihove resnične vrednosti in moči. Ljudje potrebujemo druge, a za nas je dragocen tudi občutek, da smo pomembni in potrebni nekomu, da mu je mar za nas. Običajno smo najtrdneje povezani v dužini, kjer pričakujemo, da so si člani naklonjeni, se medsebojno sprejemajo, so si v oporo, si stojijo ob strani ob različnih preizkušnjah. Kadar posameznik zboli za rakom, poseže rak tudi v življenja vseh, ki so z bolnikom povezani. Svojci pa se soočajo tudi z drugimi dimenzijami bolezni kot bolnik. Seveda  jih skrbi, kako bo bolezen potekala, kakšne so možnosti zdravljenja, ali je potek zdravljenja njihovega svojca najboljši, a soočajo se tudi z vprašanji, kako lahko sami najbolje pomagajo, sprašujejo se, ali bodo sami znali in zmogli biti bolniku v oporo in pomoč; hkrati pa se morajo soočati tudi z lastnim prebujenim strahom pred rakom.

Bolniki pričakujejo, da jim bodo svojci ostali ob strani, da jih bodo sprejemali in zmogli biti v oporo tudi v težkih trenutkih, da bodo ob tem še vedno prepoznavali tudi osebe kot so mimo bolezni. Svoja pričakovanja o tem, kako naj bi ravnali svojci, so nekateri bolniki strnili v naslednjih mislih:

– Želim, da vzamejo mojo bolezen resno, da se o njej pogovorimo, ko je potrebno, a naj ne bo edina tema naših pogovorov.

– Prav je, da poiščejo čim več informacij o bolezni, potem pa skupaj poiščimo in izberimo najprimernejše zame.

– Želim, da verjamejo vame, naj me ne pomilujejo in dušijo s pretirano pozornostjo.

– Prav je, da verjamejo mojim težavam, četudi jih ne vidijo in prosim jih, da me na bolezen ne spominjajo vedno, ko mi je za hip uspelo pozabiti nanjo.

– Želim si ostati del družine, biti seznanjen z dogajanji, sodelovati pri odločitvah; bojim se, da ne postanem problem in breme.

Preizkušnje lahko utrdijo medosebne odnose

Družinski član, ki je zbolel, pomembno vpliva s svojim odnosom in vedenjem na to, kako bodo drugi razumeli bolezen in na svoj način uči družino, kako živeti z in ob bolezni. Mnogi svojci odkrijejo neke dragocene poteze obolelih svojcev in lahko iz njihovega vedenja še leta črpajo moči za obvladovanje različnih situacij s katerimi se soočajo. Velikokrat lahko bolezen tudi poglobi in utrdi medosebne odnose, vzklijejo tudi neke prej morda spregledane vrednote. Pristna in iskrena komunikacija med družinskimi člani je zelo pomembna, da uspejo prezaporediti obveznosti, postati in ostati drug drugemu v oporo in skupno prispevati k reševanju sprotnih problemov.

Socialna podporna mreža naredi življenje polnejše

Mnogi potožijo, da težje bolezni presejejo med prijatelji in znanci, saj se pričnejo izgibati stiskov. Pri tem pa nekoliko krivično spregledamo, da se mnogi bojijo, ne vedo, kako se odzivati, kaj bi oboleli potreboval in pričakoval od njih. Novica o bolezni jih je lahno potrla, predvsem pa je lahko obudila njihove lastne strahove, da lahko tudi sami zbolijo. Zgodi se, da si želimo, da bi nam drugi bili v oporo, a pozabimo, da o bolezni, naših potrebah in željah nismo ničesar povedali. Pomembno je, da sami presodimo komu in kaj želimo o bolezni povedati, saj bomo tako lažje delili tudi stiske. Star pregovor pravi, da se veselje podvoji in žalost razpolovi, če ju delimo z drugimi.

Prav pa je, da tudi bolnik pri sebi presodi, kdo mu je še posebej pomemben, vstopi v stik z njim in mu pove, kaj bi pričakoval in potreboval. Tudi znanci in prijatelji imajo mnogo možnosti in priložnosti, da lahko bolniku sporočimo naše dobre želje ter ponudimo pomoč;  včasih je to kratek klepet po telefonu, vabilo na sprehod, ogled filma ali manjši opravek, ki ga lahko opravimo za bolnika ali njegovo družino. Včasih je dovolj že, če obolelega znanca zgolj pokličemo, mu  povemo, da nam je mar zanj, in ponudimo, da mu bomo v oporo, če nas bo potreboval. Pomembno je, da se bolnik zaveda, da tudi sam pomembno vpliva na to, kakšen odnos bodo razvili drugi do njega. Vsebine pogovorov naj ne bodo usmerjene zgolj na bolezen, pokaže naj interes tudi za sogovornika. Koliko in kaj bo bolnik o svoji bolezni povedal, je odvisno povsem od njegove presoje in pripravljenosti. Nadležna vprašanja in poizvedovanja lahko dokaj prijazno, a odločno zavrne; prav tako številne dobronamerne, a vsiljive pobude in ideje, kaj naj bi še za svoje zdravje naredil.

Graditi in ohranjati svoje življenje ob bolezni

Soočenje z boleznijo lahko pomembno spremeni naš odnos do življenja, lahko ga pričnemo bolj ceniti, se ga zavedati in osmisliti sleherni trenutek. Mnogi povedo, da so po tovrstni izkušnji tudi mnogo bolj pozorni  na stiske drugih, da prej pomagajo sočloveku; hkrati pa znajo prepoznati in uživati tudi v manjših, prej spregledanih trenutkih in dogodkih vsakodnevnega življenja. V življenju slehernega človeka pa sta vedno tudi prostor in priložnost za radost in srečo.

 

Preberite tudi:

Življenje je kljub preprekam in preizkušnjam lepo (Darja Rojec, oktober 2013)

Pet let življenja (Tanja Španič, oktober 2013)

Vsak trenutek, ki ga ne preživimo lepo, je izgubljen (Mojca Senčar, oktober 2013)

Ti in jaz sva eno! (Mojca Buh, oktober 2013)

 

Več od Metina lista

Romani pisateljev pod-saharske Afrike

Afrika je kontinent 56 držav (vključno s Somalilandom in Zahodno Saharo), v...
Beri dalje