Vsega se da naučiti

Matej Podobnik (foto: osebni arhiv)
Matej Podobnik (foto: osebni arhiv)
Matej Podobnik (foto: osebni arhiv)

Avtor: Matej Podobnik, najraje bi igral košarko, ustvarjal v Photoshopu in bral znanstveno-fantastične knjige ter Zagorja, Dylana Doga in Marti Misterijo. Ker to ne plačuje računov, je šel delati v Procter & Gamble, kjer se zadnjih osem let in pol ukvarja z vsem od trženja do odnosov z javnostmi. Športnik po duši, kreativec po naravi, slab loser po defaultu. Na Twitterju ga najdete pod @matejp23

»What the $%#@?!«, sem pomislil, ko sem videl našega generalnega direktorja iz Budimpešte na vratih pisarne; nihče namreč ni omenil, da pride.

Kako se je vse skupaj sploh začelo?

No, ni bil samo on. Za njim so se prikazali tudi vsi ostali pomembneži iz centrale. In se sprehodili mimo. S kislim nasmeškom. »Beh, tole ne bo dobro«, mi prišepne mali hrček v glavi. Zajemanje videa v glavi se zaradi preobremenjenosti možganskega procesorja, ki se ukvarja z morebitnimi scenariji, ki stojijo za tem obiskom, drastično zmanjša – zato ne obdela kaj dosti več kot kakšno sličico na nekaj sekund in vse skupaj se zdi kot gledanje slik v nekakšnem foto albumu. Zdaj smo v konferenčni sobi. GM vzame v roke skrbno pripravljen list papirja. Pravzaprav dva. Pogled uprt v tla, nervozno odkašljevanje. »Roke se mu tresejo«, pomislim in malo se mi zasmili. Zapiramo pisarno v Ljubljani, pove. Pove še nekaj drugih stvari, a me niti ne zanimajo preveč. Zaključek zgodbe je povedal na začetku. Zdaj je vse samo še skrbno pripravljena zgodba za nas. Moji sodelavci. Pogledam naokrog. Nekateri imajo solze v očeh. Drugi so šokirani. Spet tretji ne kažejo pretiranih čustev. Meni gre na smeh. Velikokrat se mi zgodi, da se nasmiham, ko sem pod stresom. Še bolj se mi razleze nasmeh, ko pomislim na to. Zresnim se. Govor še kar teče. Zdaj bo imel vsak individualni razgovor, za vse vas bodo poskrbeli. Hvala. Konec.

Tišina. Nekaj vprašanj. Banalnih, kot je banalna situacija, nič bolj. Skupaj gremo dol. Na viski, ali nekaj takega. Zadeva niti slučajno ne gre zlahka po grlu (viski namreč), kajti ura je 10 zjutraj, a nekako se zdi primerna pijača za ta trenutek. Ko me bo kdo vprašal, ti, ja kaj si pa naredil, ko si izvedel, da vas bodo zaprli, bom lahko nonšalantno odvrnil, da smo šli na viski. In izpadel bolj kul. Ali pa mogoče tudi ne. Zdajle se mi ne zdi. Pravzaprav mi prav nič ne paše. Pogledam na uro. Čas je za moj individualni pogovor. Soba je ogromna. 20 stolov ali več. V njej pa samo moj šef in jaz. In pa škatlica papirnatih robčkov. Še enkrat se nasmehnem. Resno? Od mene ne boste videli joka. Nič pritoževanja. Nič kričanja. Vseeno se izide dobro. Na mizo dobim ponudbo za delo v Budimpešti.

Priznam, v zgornjem odstavku je verjetno prisoten odtenek pretiravanja, a vse prave zgodbe se začnejo z zanimivim zapletom, mar ne? Pretiravanje gor ali dol, ampak tako nekako se je začelo moje, oziroma kar naše, spogledovanje s tujino. Nič kaj glamurozno. Čeprav zgoraj omenjene ponudbe za Budimpešto nisem sprejel, se je vse skupaj le končalo s selitvijo iz naše ljube Slovenije. A malo se prehitevam, kot vedno. Ko so nam povedali, da se naša pisarna v Ljubljani zapira, sem imel na kreditu za stanovanje za odplačati še približno 19 let in kakšnih 8 mesecev obrokov, z mojo drago pa  sva pričakovala prihod najine prečudovite hčerke na ta svet (oddaljeno še kake štiri mesece od takrat). Diploma pa je bila tam nekje kot zadnjih dobrih 5 let – nenapisana. Zanimivo, kako taka zadeva človeka temeljito zbrca v rit in glej ga zlomka! Kar naenkrat se najde volja in pripravljenost za vse stvari, ki se odlagajo dolgo, predolgo. V dobrem tednu ali dveh napišem celotno diplomsko delo, ga zagovarjam in diploma je pod streho. Stara mama, sem ti rekel, da bom enkrat že diplomiral.

(foto: osebni arhiv MP)
(foto: osebni arhiv MP)

Služba? Pravzaprav sem bil takrat že skoraj prepričan, da bom kariero nadaljeval v enem izmed bolj zanimivih slovenskih podjetij, za katerega sem opravil že vrsto testiranj in psihološko profilizacijo, ko sem prejel klic iz Poljske. Iz »mojega« podjetja, tistega za katerega sem mislil, da ga zapuščam. Zanimiva ponudba za delo in izkušnja iz leta 2010, ko smo z mojimi SPF-jevci preživeli teden dni v Varšavi na evropskem prvenstvu v košarki, sta bili zadosti mamljivi, da smo se odločili in spakirali. Rubi je bila stara malo več kot pol leta, ko smo še zadnjič pomahali v slovo prijateljem, staršem, znancem in prepirljivim politikom, prelepi naravi, v kletke naložili naše mačke, in, z enim izmed zadnjih direktnih letov Adrie med Ljubljano in Varšavo, odleteli novim dogodivščinam naproti.

»Varšava, bodi prijazna do nas!«

Je zapisala Jasna, en dan, preden smo se odpravili. Naše stanovanje, izpraznjeno, škatle na poti, midva pa samo molče opazujeva to glasno tišino. To je to, gremo. V Varšavo. Varšava, glavno mesto Poljske, ima malo manj prebivalcev kot cela Slovenija, še zdaleč pa ni podobna moji podobi o Poljski, ki sem jo imel pred prvim obiskom. Kako sem si jo predstavljal pravzaprav težko povem, ker nisem imel ravno neke jasne predstave, vendar … no, to je bila … Poljska. Vzhodni blok, Sovjetska zveza, židovski geto v Varšavi in Auschwitz so slike, ki so se mi podile po glavi. In pa občutek, da so bolj nerazviti kot mi. A občutek vara. Vsaj v Varšavi. Resda so bile moje prve misli ob prihodu – kakšne ogromne aleje, tramvaji, gneča, divjanje avtomobilov in tihi zaključek v glavi: »Temu bom pa težko kdaj rekel dom.«; a mesto nas je res prav lepo sprejelo. Prišli smo v septembru, pripravljeni na slovito varšavsko zimo (na katero so nas opozarjali domačini) in večno temo, katerih pa kar ni in ni bilo. Sonce in nenavadno toplo vreme so nas razvajali kar daleč v november, tako da smo se kar hitro navadili na velemesto in tudi mrzla zima je res pokazala zobe samo za dva tedna, ko je živo srebro kazalo manj kot -20 stopinj C. Pravzaprav je vreme v Varšavi prav fajn, če ga primerjam z Ljubljano in tisto depresivno meglo/oblačnostjo med novembrom in februarjem. Tukaj megle skoraj ne poznajo. Dež? Pih, dežju tukaj se ne da ni reči dež. Mogoče dežek. Nekaj malega kaplja in se trudi, a takih nalivov kot doma, tukaj ni videti. Najbrž tudi zaradi tega, ker je tako ravna pokrajina. Kamorkoli pogledaš, povsod sama ravnina. Flat as a pancake, bi rekli Američani.

Varšava (foto: osebni arhiv MP)
Varšava (foto: osebni arhiv MP)

Življenje v velemestu ti tudi hitro spremeni zasidrane stereotipe o tem, kaj je daleč in kaj ne. Od doma do službe imam približno 15 kilometrov, s to srečo, da se naša pisarna nahaja izven centra mesta, kar pomeni, da se tako v službo, kot iz službe, vozim v nasprotno smer od prometnih mega zamaškov, kot jih radi poimenujejo na poljskih radijskih postajah. Povprečno porabim za pot v eno smer približno pol ure, kar je za Varšavo daleč pod povprečjem. Večina ljudi, ki nima te možnosti, da se preseli v bližino pisarne, porabi za pot v pisarno med uro in uro in pol. Pa se nič ne pritožujejo, tako pač je. Če bi me kdo vprašal, če bi se vozil v službo vsak dan iz Ljubljane v Maribor ali obratno, bi najbrž mislil, da je padel na glavo. A tako je doma. Tukaj tega ni.

Vožnja po varšavskih ulicah je največkrat podobna adrenalinski igri na srečo. Po »navadnih« cestah, tako mladi kot tudi stari, vozijo nekje med 80 in 90 km/h, pešci pa se zavedajo svoje ranljivosti. Še dandanes se spomin, kako mi je med opravljanjem vozniškega izpita v Ljubljani inštruktor večkrat ponovil, da ko pešec dvigne nogo, da bo stopil na prehod za pešce, takrat se ustavi in počaka, da gre čez. Seveda sem v prvih dneh v Varšavi to tudi naredil in sicer na štiripasovni cesti. Najprej sem za nagrado dobil dolgo in živčno »potrobljavanje« od voznika za menoj, ki si je mislil, da za pešce se pa že ne ustavlja, potem pa me je presenetila tudi nekakšna neodločnost pešcev, da bi dejansko šli čez. Nekako jim nakažem, da lahko gredo čez, da jih čakam, ko mimo mene na sosednjem pasu pridrvi avto z nezmanjšano hitrostjo, za njim pa še eden. Z grozo pomislim, kaj bi se zgodilo, če bi šla družina čez. In to ni osamljen primer. Pešec je nedvomno ogrožena vrsta. Tudi vožnjo je potrebno prilagoditi Varšavi. Pač vozi se hitreje. In če ne, si v napoto. Tako da malo že postajam asimiliran, kar se tega tiče, na žalost.

Ko se pogovarjaš s Poljaki, vsi v en glas trdijo, da se s Hrvati razumejo, če eni govorijo hrvaško, drugi pa poljsko. In od tega ne odstopajo. Sam govorim relativno tekoče hrvaško in lahko povem da temu ni tako. Resda imajo neke besede enake ali podobno zvenijo, a s popolnoma različnim pomenom. Anekdota, ki se mi je pripetila enkrat na začetku našega bivanja v Varšavi, je povezana z mojim pogovorom s taksistom, ki me je pobral, ko smo imeli službeno večerjo. Po nekaj mesecih bivanja, ko sem bil že kar malo ponosen, da sem lahko povedal kam hočem iti, kako bom plačal in razumel, kaj mi je gospod odgovarjal, sem celo pokomentiral, kako je hitro prišel – bil sem pač zadovoljen. Na kar mi gospod odgovori, da je to »najlepša taksuvka« (zapis prosto po Prešernu seveda, drugače se napiše najlepsza taksówka) v mestu, kar sem si pač prevedel kot najlepši taksi v Varšavi. Pogledam okrog sebe. Umazani sedeži, zlomljena ročka za stransko okno. Ojej, pomislim, kakšni so pa potem šele drugi? Negotovo se nasmehnem in vzamem ven telefon. Google translate pove, da najlepszi pomeni najboljši. Zagotovo je dobrodošlo, če človek govori hrvaško in slovensko pri učenju poljščine, in zagotovo so prednosti pred Nemci, Angleži in podobnimi, a prav enostaven ni niti za nas.

(foto: osebni arhiv MP)
(foto: osebni arhiv MP)

Varšava je zelo zeleno mesto, saj so parki vsepovsod. Sami imamo to srečo, da živimo povsem zraven enega izmed največjih in tudi najlepših parkov, ki se imenuje Pole Mokotowskie, v katerega se velikokrat odpravimo na kako kavico, sprehod, uživanje v pogledu na poln park, ki se sonči v poletnih mesecih ali pa sanka v zimskih in na otroško igrišče, ki je vedno polno otrok. Slednja pa so povsem svoja zgodba. Zdi se, da kamorkoli pogledaš, vsepovsod je polno otroških igrišč. In to ne starih in zanemarjenih, ampak super urejenih, modernih, polnih zanimivih igral, prostornih in super obiskanih. Primerjava z našo prestolnico? Pravzaprav se niti ne spomnim, kje so kakšna igrišča…

»Dobrodošel, tole je torej tvoja nova pozicija. Kakšne rezultate boš dosegel v tem letu in kakšne izboljšave nameravaš narediti?«

Nekako tako me je pozdravila moja nova šefica nekaj dni po tem, ko sem prevzel posle in se podal v prečudoviti svet PR-a blagovnih znamk. Šokiran, prepričan, da se šali, sem se najprej živčno zahehetal (morate vedeti, da sem o PR-u takrat vedel ravno toliko, kot danes vem o tem, kdo je indijski državni prvak v kriketu – nič, pa še pravil igre nisem poznal) in poskusil zblebetati kak duhovit odgovor, a hitro ugotovil, da je bilo to mišljeno kar dokaj resno. Nekaj sem zamomljal in rekel, da se moram najprej seznaniti s trenutno situacijo. Bolj sama pri sebi je prikimala, naredila kratek zapis v svoj dnevnik in me prosila, da predstavim celotno situacijo na sestanku naslednji teden. Gulp, I am in way over my head. Kaže pa drugačno mentaliteto podjetja – že sama pripravljenost na to, da mi je bila ponujena priložnost v branži, o kateri nisem vedel pravzaprav nič (pred prihodom v P&G sem delal v nekaj oglaševalskih agencijah, predvsem kot oblikovalec spletnih strani, v P&G-ju pa najprej večino časa v trženju, na koncu pa tudi kot vodja odnosov z javnostmi za podjetje, a vendar brez velikih odgovornosti v PR-u blagovnih znamk v pravem pomenu besede) pokaže, da je v ospredje postavljeno širjenje obzorij zaposlenih in grajenje kadra od znotraj. »Vsega se da naučiti«, mi je rekel moj prvi šef, ko sem mu potožil, da o Shopper marketingu pa res ne vem prav nič. In še kako prav je imel. Danes mi ne bi bil problem prevzeti skoraj katerokoli funkcijo v podjetju. Vnaprej priznaš, da o tem še ne veš nič, a se boš naučil. In se.

Po skoraj letu dni na poziciji lahko trdim, da je moja trenutna služba super. Spet. Sem vodja odnosov z javnostmi in družbene medije za blagovne znamke Gillette, Gillette Venus, Old Spice, Oral-B in Blend-a-Med za področje centralne Evrope, ki pri nas zajema devet držav, med katere poleg Poljske in Slovenije štejemo še Češko, Madžarsko, Slovaško, Hrvaško, Litvo, Latvijo in Estonijo. V poenostavljenem prevodu to pomeni, da sem odgovoren za PR blagovnih znamk in Facebook za omenjene znamke. In tukaj se pokaže ta ogromna razlika med Slovenijo in Poljsko. Samo v zadnjem letu sem ustvarjal program z Discovery Channel-om in našimi strokovnjaki za zobno higieno, premleval možnosti za popestritev programa televizijske postaje TVN za poljski Top Model z vključitvijo naših blagovnih znamk in presedel dolge ure na castingih nadobudnih bodočih manekenk. Gostil sem svetovno znanega ambasadorja blagovne znamke Old Spice, Isaiaha Mustafo in v sodelovanju z trženjskim oddelkov pripravil odmevno kampanjo na Facebooku, ga peljal na tipično poljsko večerjo in z njim spil tudi prvo vodko na Poljskem.

(foto: osebni arhiv MP)
Matej z Isaiahom Mustafo, Old Spice guy, super zabaven (foto: osebni arhiv MP)

Nenazadnje sem pripravil velik del projekta z našim nogometnim ambasadorjem blagovne znamke Gillette, Robertom Lewandowskim. In to dan po tem, ko so objavili, da ga Borussia ne pusti v Bayern. Lahko si mislite, kako se je na naši tiskovki kar trlo novinarjev, ki so želeli z njim opraviti ekskluzivni intervju.

(foto: osebni arhiv MP)
Gillete dogodek z ambasadorjem Robertom Lewandovskim (foto: osebni arhiv MP)

To so stvari, ki resno popestrijo korporativni vsakdanjik in dajo človeku voljo za opravljanje tudi tistih malo manj glamuroznih delov posla. A vseeno ni ničesar prinešenega na pladnju. Za svoje rezultate si odgovoren od prvega dne in tako kot si nagrajen za dobro delo, si lahko prepričan, da se slabega ne bo toleriralo. Prvi kiks se razume, vsi delamo napake, pomembno je, da se na napakah učimo. Drugi kiks, torej ponovitev, ni zaželjena. Tretji kiks…ja, no, o tem pa ne bomo. Prav nivo te odgovornosti vsakega posameznika za rezultate, ta poosebljenost z rezultati zaposlenih na Poljskem, me je od začetka kar malo šokirala. Saj sem bil tega vajen tudi od domačega okolja, a tukaj je vse skupaj še močneje, še bolj vidno. Moja največja zmaga v Varšavi pa je ta, da sem še vedno uspel ostati zvest samemu sebi. Ob 16:30 pospravim računalnik (razen redkih izjem) in se odpravim domov, do mojih punc. Družina je vedno na prvem mestu, kajti še tako dobra služba je pač samo služba.

(foto: osebni arhiv MP)
(foto: osebni arhiv MP)

Dom

Slovenija je res prečudovito lepa dežela. Vsakič, ko priletimo domov in se pred nami odpro prelepa prostranstva Slovenije, gore, gozdovi in reke , se mi zarosijo oči. Res je lepa, ta moja domovina. In ja, pogrešamo jo. Zelo. Ob brskanju po YouTubu zadnjič me ob poslušanju o zeleni deželi skupine Victory, tam nekje, ko se vozi do Ljubljane, ko razlaga, kje je njegov dom, zlomi, ko govori o pogledu na Savo. Srce ve, kje je doma. Solza spolzi po licu, cmok se zasidra v grlu, srce pa joče. Saj vem, pesem ni nič posebnega. A tukaj ima taka pesem drugačno moč. Dvignem pogled gor. Jasna ima prav tako zabuhle oči. Veva. Oba veva. To je NAJINA domovina. Pogledam Rubi, ki naju gleda in se smeji. Oči in mami sta smešna, si najbrž misli. Zdaj gre že proti tretjemu letu in veliko večino svojega življenja je preživela tukaj, v Varšavi. Tukaj je NJEN dom.

Kot že tolikokrat do zdaj, tudi tokrat pomislim, kako bo vse to vplivalo na njo, kakšna bo njena prihodnost. Vseeno smo v tujem mestu, v tuji deželi, daleč stran od babic in dedkov, tet in stricev, prijateljev in znancev. Potem pa se spomnim na dom. Na to skregano deželo. Deželo, ki živi v aferah, medsebojnem obtoževanju, zarotah in spletkah in je globoko v duši razcepljena na dva dela. Sit sem že tega poslušanja o komunistih in belogardistih, pa fašistih, neonacistih, neoliberalcih, demokratih, socialistih, rdečih, belih, vijolčnih in kodrlajsastih. Sit sem tega, da obstajata samo dve strani zgodbe. Da je vse črno ali belo. Vedno sem rad dodajal odtenke sive na eno ali drugo stran in iskal pozitivno v pretirano negativnem ali nagativno v pretirano pozitivnem. Skeptik. Pravzaprav je neverjetno, kako se množice ljudi s tako lahkoto odločajo o pravičnosti in pravilnosti odločitev, sodb, prepričanj in kar še bolj preseneča je to, s kakšno vnemo so potem pripravljeni slednje tudi zagovarjati. Sam sem od nekdaj bil bolj nezaupljive sorte in se pri svojem odločanju velikokrat držim načela, ki ga je Iztok Mlakar tako nazorno povedal o svoji ženi: »Ben, prou vsega jz ne vervam nankar soji ženi.
 Je preveč brihtna, da bi blo vse, kar reče, res.« In tudi zaradi tega me še toliko bolj užalosti in razjezi, ko berem smetenje med komentarji novic slovenskih spletnih portalov. Pravzaprav ne, veliko bolj me razjezijo novinarji le-teh. Imamo še kakšnega novinarja v Sloveniji, ki objektivno poroča in ohranja visoke etične standarde? Slabo kaže.

Ne, hvala. Ni še čas, da se vrnemo.

Rubi me odvleče od mojih črnih misli, »Pridi oči, igrat«. Njen nasmeh je zdravilo za vse, preganjanje tegob vsakdanjega življenja, razmišljanja o črnih scenarijih in pogrešanja domače dežele. Zdaj, tukaj, v tem trenutku smo srečni. Carpe diem, pravijo. Bomo. Zdaj je naš dom tukaj. A v domačo deželo se vrnemo. Ko bo čas.

 

Preberite tudi: Tujina – obljubljena dežela ali kruta realnost (David Pivk), Slovenija, moja tuja dežela (Darinka Bunjevac), Kulturna migrantka, nekje vmes (Jana S. Javornik), Tajska je za Tajvance to, kar je Slovaška za Slovence (Nino Novak), Ko bi le lahko Pacifik dihali tudi v Sloveniji… (Iva Gruden).

Značke
,
Več od Metina lista

Slovenija pravosodju nameni 2x več denarja kot je povprečje v EU

“Slovenija za pravosodni sistem nameni 86,9 evra na prebivalca. Evropejci 41,7 v...
Beri dalje