Avtorica: Nataša Briški – novinarka, soustanoviteljica in urednica spletne postaje Metina lista. V prejšnjem življenju voditeljica Športne scene, dopisnica 24ur iz Washingtona in poročevalka za slovensko edicijo BBC World Report. Na Twitterju jo najdete pod @DC43. Ne mara (g)rozin.
Kakor daleč mi seže spomin, vedno sem bila bolj štoraste sorte za orientacijo v prostoru. Posledično mi tudi gledanje na avtokarte nikoli ni šlo dobro od rok. Če se lahko izgubim, obstaja velika verjetnost, da se izgubila tudi bom.
No, za lažjo predstavo o prostorskih dimenzijah je sicer vedno lepo pogledati na stare avtokarte. Ne tiste tavelike, ki zavzamejo ves avto in bi jih bilo zategadelj nujno umakniti iz prodaje za vse večne čase, ker so skoraj popolnoma nepraktične. Čeprav, če dobro pomislim, se nekaterim kar dogaja, ko jih privlečejo na plano. Edine, ki jih jaz še zmorem tolerirati, so tiste avtokarte velikosti A4 formata, rahlo plastificirane in zvezane s spiralo. Ker so pregledne in se lepo listajo.
Digitalna revolucija je meni prinesla eno najlepših daril vseh časov. Mobilno aplikacijo Maps, ki jo uporabljam skoraj tako pogosto kot elektronsko pošto, Twitter ali Facebook. Vse, kar mi je danes treba storiti, je, da vnesem v pametni telefon točno lokacijo, za vse ostalo poskrbijo sateliti in računalniški algoritem. Ker gre pri Maps za ameriško aplikacijo, me zraven še izborno zabava, ko po ameriško izgovarja slovenske kraje in ulice, pardon “ulike”. Poljanska ulica denimo postane Polđenska ulika, Litostrojska cesta se spremeni v Litostrođska česta … zato “Maps” včasih prižgem tudi kar tako. Za 
zabavo. Glede na to, kako se v prostoru slabo znajdem, ponavadi niti ne opazim, če me aplikacija pelje preveč naokoli in naredim kakšen kilometer več. Samo, da pravočasno pridem na cilj. Z mobilnikom se zame zapletejo zadeve edino, ko se izprazni baterija ali pa v tujini, ko zaradi varčevanja izklopim roaming in se moram znajti drugače. Takrat me običajno rešuje Darinka. To je tista simpatična gospa, ki se oglaša iz Garmina in me (skoraj) vedno pripelje na cilj. Jaz ji rečem Darinka, ker zares Darinka tudi je. Darinko namreč poznam celo osebno, je krasna punca, svoje čase sva skupaj delali na POP TV-ju in ji povsem zaupam. Hec nastane, kadar imam narobe odkljukane prioritete. Zadnjič sem imela med potovanjem po Normandiji denimo pomotoma vključeno možnost “izogibaj se prometu”. In potem se nikakor nisem mogla izkopati iz obale in priti do avtoceste, Darinka me je vztrajno vozila po najbolj obskurnih cesticah in makadamu, dokler nisem ugotovila, v čem je kleč. Tako, da niti uporabljanje Garmina ni tako preprosto :).
Onidan sem denimo potovala v Beograd, ki se je v zadnjih letih precej spremenil, ulice so se preimenovale, nekaj je novih. Garmin sem pozabila posodobiti. Ko sem se bližala Srbiji, naenkrat ni našel nobene ulice več, jaz pa medtem, vsa prepotena, kje sem in kam me cesta pelje, že na poti v Pančevo (vzhodno od Beograda). Mukoma sem uro kasneje trofnila končno destinacijo v centru mesta, avta pa potem nisem pritaknila vse do odhoda domov. Nazajgrede sem komaj zadela prave izvoze, ampak seveda šele potem, ko sem prej že pičila proti Kragujevcu (južno od Beograda). Slovenija je, za lažjo predstavo, zahodno od Beograda :D.
Hecno pri vsem skupaj je, da imam pravi fetiš na stenske zemljevide. In to, da lahko vanje zabadam bucike, kje vse sem že bila in razmišljam, kam vse bi še rada šla. Zemljevid sveta imam na prenosniku, obris zemlje na desktopu, v Ikei pa bi si pred časom skoraj kupila atlas sveta, velik za čez pol stene, če se mi ne bi zdel predrag.
Ob vseh teh izjemnih tehnoloških iznajdbah se pogosto zalotim, da bi si želela prijazno Darinko Garmin, ki bi jo imela ob sebi, da bi me vodila tudi skozi stiske ob stotih izbirah, ki jih moram dnevno opraviti. Od izbire oblek do izbire urnika, izbire hrane, izbire pijače, izbire podcastov, ki me spremljajo ob teku, izbire knjig. Kot piše Renata Salecl v svoji imenitni knjigi Izbira, smo ljudje v vse večjih stiskah glede možnosti izbir, ki so nam na voljo.Izbire nas pasivizirajo, izbire nas delajo negotove, ker si želimo popolno izbiro, ki jo bodo sprejeli tudi drugi.
In res. Še kako se spomnim svojega prvega obiska Starbucksa, ko sem še živela v Ameriki. Bila sem naravnost prestrašena ob pogledu na vse te kave in ko me je prodajalka začela zasliševati, ali bom mleko, ali posneto kremo ali polno kremo, ali kremo iz Denverja, ali začimbe v kavi, sem ji rekla, da naj mi da samo en ubog kapučino. Dolgo časa je trajalo, da sem se navadila reči: “Skinny pumpkin spice latte, tall” (op. bela kava s posnetim mlekom in okusom bučke, srednje velika). To je bila potem moja najubša kava, ki me je pomirila in tudi potem, ko sem se navadila na vse možnosti izbir.
Izbire so tista reč, ki si jo v življenju želim v pravi meri. Ne želim si voditelja, ki bi izbiral in določil življenje namesto mene. Želim si svobode, takšne, da bi imela možnost velikih izbir, pri manjših pa bi mi prijazno pomagala Darinka. Ki bi mi zjutraj, na oblačen dan, ki tlači dol, rekla le: Samo naravnost, samo naravnost.
Kolumna je bila izvorno objavljena v Poletu, tedenski prilogi Dela, ki izhaja vsak četrtek v mesecu.
Kolumne Nataše Briški:
Politična kampanja za leto 2014
Preveč dobrega ali kako razumeti ne, hvala