Avtor: Dino Bauk, pravnik, ki je svojo poklicno pot po diplomi leta 1998 začel na Ministrstvu za šolstvo, kjer je služboval šest let, zadnji dve leti kot vodja kabineta ministra. Leta 2004 je prešel v odvetniške vrste. Danes je partner v Odvetniški družbi Ferfolja, Ljubič, Bauk, ljubiteljski bralec in občasni kolumnist v tedniku Mladina. Na Twitterju ga najdete pod@dinobauk.
Zdaj je že jasno, volitve so razpisane sredi julija. Ostajam prepričan, da to pomeni nesorazmeren poseg v možnost uresničevanja aktivne volilne pravice, vsemu norčevanju tipa “a niste na vstajah trdil, da nimate za jest, zdej boste pa kr naenkrat vsi na morju v tujini” navkljub, ne nazadnje je o tem, da volitve ne sodijo v čas počitnic, že trikrat odločilo tudi Ustavno sodišče. Ne prepriča me niti tvoj argument z datumom plebiscita, ki na prvi pogled, če uporabim teniški žargon, sicer zgleda kot vrhunski return, če pa ga postaviva v pravilen zgodovinski kontekst, boš moral tudi sam priznati, da je tvoja žogica tokrat končala v mreži. O čem govorim? Govorim o zimi 1990. Spomni se: midva sva bila v četrtem letniku Gimnazije Poljane, na radiu sta se neprestano izmenjevali Wind of change in Lambada, Ante Marković je dinar vezal na dojčmarke, hodilo se je v Turista, če si bil šminker, in v Palmo, če si bil alter, politiki so furali kariraste suknjiče na dvoredno zapiranje z belimi nogavicami, družba je bila skrajno egalitarna in, kar je pomembno za tvoj argument glede datuma volitev: božič ni bil državni praznik in ni bil dela prost dan! Ne, ne, božič je bil ponovno uveden kot državni praznik šele naslednjega leta 1991, kar pomeni, da plebiscit 23. decembra 1990 ni bil izveden med kakršnimikoli počitnicami, pač pa na čisto običajno nedeljo, dober teden pred novoletnimi mini-prazniki.
Toleranci volilnega telesa do fenomenov Janša in Janković se seveda lahko le skupaj čudiva, a brez skrbi, prihaja nestrinjanje tudi glede tega pasusa v tvojem pismu. V svoji argumentaciji na to temo si se namreč dvakrat obregnil ob pravosodje. Najprej si govoril o neučinkovitosti sodišč, nato pa celo o odmrlem pravosodju, s čimer si, verjamem nenamerno, a vendar, tudi sam prispeval nekaj gnojiva za dobro uspevanje natanko tiste tolerance, ki se ji načeloma čudiš in jo iskreno zavračaš. Vem, toliko te poznam, da ti meriš na počasnost in nestrokovnost sodnikov v čisto običajnih civilnih in gospodarskih zadevah (glede katere sicer tudi nekoliko pretiravaš, a to ni tako pomembno), a ko to omeniš v isti sapi, v kateri govoriš o koruptivnosti obeh navedenih politikov, tudi sam prispevaš delček k zgodbi o potrebi po “prevetritvi pravosodja”, zgodbi, katere zadnje poglavje je denimo prigoda o sodnici in njeni pionirski kapi. Tudi tovrstna cinična drža vsepovprek je tista, ki onemogoča prave družbene spremembe. Ni namreč tistih nekaj odstotkov njegovih zvestih privržencev odločilnih za to, da je pravnomočno obsojeni premočno zmagal na zadnjih volitvah, odločilen je prav cinični kritik, ki je ostal doma. Odločilnih je bilo absolutnih 76 % in ne relativnih 24 %.
Eh in na koncu še svoboda …, svoboda je nekaj čemur je težko nasprotovati, še posebej, če se imaš za količkaj spodobnega levičarja. A v zadnjem odstavku tvojega pisma je, čeprav bi se lahko z vsako posamično postavko tudi sam načeloma lahko strinjal, najina prava kost za glodanje in prav na tej točki, na točki svobode kot ideala, nameravam napasti tisti mehki, nezaščiteni del tvojega neoliberalnega drobovja. Jonathan Franzen v svojem romanu Svoboda skozi besede enega od likov ravno iracionalno pojmovanje svobode in svoboščin krivi za nezmožnost kakršnekoli resne razprave o trgu ter posledično kakršnihkoli družbenih sprememb v ZDA*. (vir) Iz tvojega pisanja izhaja ravno to ameriško pojmovanje svobode, da bi namreč večino družbenih problemov rešili, če bi se desnica odpovedala paktiranju s cerkvijo pri odrekanju človekovih pravic in svoboščin nekim manjšinskim skupinam, in, če bi levica omogočila svobodno delovanje trga in to ne le v gospodarstvu temveč tudi na področju šolstva (govoriš o pravici staršev, da otroka vpišejo v zasebno šolo), verjetno pa tudi zdravstva in še katerega družbenega podsistema. Če bi se tvoje želje uresničile, bi namesto levice in desnice dobili neko na videz vrednotno nevtralno sredinsko gmoto, ki bi zagotavljala varstvo človekovih pravic in emancipacijo manjšinskih skupin na eni strani ter malo državo in prosti trg na drugi strani.
In kaj bi bilo drugače, če bi se vse tvoje želje glede svobode uresničile? Na žalost bi pred seboj še vedno imeli iste bistvene družbene probleme, kot jih imamo danes. Še vedno bi se soočali s problemom rastoče dohodkovne neenakosti, nezaposlenosti in ekonomske negotovosti, še posebej mladih, saj bi zgolj z zagotavljanjem svobode, ki je seveda pomembna vrednota in je ne gre podcenjevati, zapostavili razmislek o bistvenih vprašanjih današnje družbe: hitro rastoči neenakosti, nezaposlenosti, ekonomske negotovosti in z njimi povezano družbeno nepravičnostjo, ki nas vodijo v obdobje konfliktov in politične nestabilnosti. Zato sredinska pozicija, h kateri se nekako nagibaš, v resnici ni vrednotno nevtralna, pač pa je prav ona idealni gostitelj neoliberalne ideologije. Takšno “sredinskost” sta v Sloveniji predstavljala Virant in njegova Državljanska lista, ki sta dosledno delovala na tej liniji, bolj ali manj pa s to pozicijo simpatizirajo in se v sredino rinejo domala vse etablirane stranke. To pa je še en razlog, zakaj volitve 13. julija niso koristne za družbo. Če lahko o okrnjenosti same udeležbe še špekuliramo, pa je gotovo, da bo volilna kampanja na prehodu junija v julij zagotovo v celoti spregledana, zato se bodo le stežka izpostavile prave alternative tovrstni sredinskosti, ki so seveda leve, kar je po moje slabo.
Evo, pa sva pri bistvu. Tvoj servis!
Dino
* “The reason this system can’t be overthrown in this country,” Walter said, “is all about freedom. The reason the free market in Europe is tempered by socialism is that they’re not so hung up on personal liberties there. They also have lower population growth rates, despite comparable income levels. The Europans are all-around more rational, basically. And the conversation about rights in this country isn’t rational. It’s taking place on the level of emotion, and class resentments, which is why the right is so good at exploiting it.” Jonathan Franzen, Freedom
Preberite tudi:
Čau Dino, stara rdeča kost! (2. del)
Hej Luka, moj dragi neoliberalni prijatelj! (1. del)
P.S. Objavljeni bodo komentarji, ki ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja, tako do avtorja zapisa kot drugih komentatork in komentatorjev.
Neoliberalni hudič je napadel Slovenijo. Ker smo precej dolgo živeli v ne-liberalni državi, imamo še sedaj velike težave z liberalizmom. Čeprav je bilo o liberalizmu že veliko napisanega ne obstaja splošno sprejeta predstava ali celo definicija o politični teoriji liberalizma. Skoraj vsi politični tabori z izjemo fašizma, komunizma in versko-političnega fundamentalizma se po potrebi poslužujejo stališč liberalizma in jih predstavljajo kot lastne dosežke ter lastno politiko. Posledica tega je nejasnost in politična obraba pojma ter pomena “liberalizem”.
Med teoretiki in strankami, ki se označujejo za predstavnike liberalizma obstajajo temeljne razlike in nezdružljiva nasprotja, ki prispevajo k popačeni in izkrivljeni predstavi ideje liberalizma.
Temeljna pomota pri (ne)razumevanju liberalizma je enačenje na ekonomskem liberalizmu temelječi ideologiji liberalizma in politične teorije liberalizma. Pod ideologijo razumemo duhovne tvorbe, ki razlagajo in tolmačijo družbo, družbeno ureditev, možnosti in nujnosti njenega razvoja. Za razliko od teorije, katere namen je razlaga, je ideologija usmerjena v zameglevanje in prekrivanje katerega namen je upravičevanje prisile, oblasti, oblike vladavine. Tako sta se predstavnika sicer konzervativne politike Margret Thatcher in Ronald Reagen javnosti predstavljala tudi kot zagovornika klasičnega liberalizma.
Predvsem v času gospodarskih in družbenih sprememb in kriz se zgodi, da se predstavniki konzervativne politike in avtoritarne države zavzemajo za ekonomski liberalizem ter obrnjeno, predstavniki političnega liberalizma pa za konzervativno ekonomsko politiko, ekonomski intervencionizem. Tako se je T. Hobbes, ki je zagovarjal avtoritarno državo, zavzemal za ekonomski liberalizem, medtem ko je J. Locke, ki velja za velikega političnega liberalista bil ekonomsko neliberalen. Med vojaško diktaturo v Čilu se je izvajala zelo liberalna ekonomska politika, kar je privedlo do gospodarske rasti ampak tudi do masovne revščine in propada malih podjetnikov. Za še bolj očitno nasprotje je šlo v nacionalsocilistični Nemčiji, kjer je nacistična politika bila usmerjena v uničenje ideje liberalizma ter njegovih pojavnih oblik v državi ter družbi, na drugi strani pa je krepila principe liberalne ekonomije, ter odpravila kolektivno delovno pravo in sindikate.
Ko gre za pravo, pa se lahko samo nasmehnem. S sprejetjem konstitucionalne ustavne ureditve smo deklarativno prevzeli tudi liberalne vrednote, ki pa pravzaprav pomenijo tujek v družbeni stvarnosti, ki je obremenjena s petdesetletno tradicijo avtoritarno-kolektivističnih vrednot. Osebna svoboda, pravica do poštenega sojenja, neodvisno sodstvo etc. pomenijo nasprotje tega, kar se je gojilo v preživelem kolektivističnem političnem sistemu. Temu ustrezen je tudi “output” slovenskih sodišč. Da o pravni varnosti – predvidljivosti pravnih odločitev sploh ne govorim. Seveda pa v takšnih razmerah odlično uspeva odvetništvo, in tako je pravo pri nas zreducirano na (primitivno) obrt. Če mislimo z liberalno ustavo resno (liberalna ustava je odraz etičnega prepričanja o obstoju človekovega dostojanstva! ter prepričanja, da je človek sam sebi namen, in ne sredstvo za dosego nekega višjega cilja, pa naj bo to bog, narod ali delavski razred), potem v pravosodju ni potrebna zgolj prevetritev, temveč tornado in morda še cunami.