Mateja Verlič, raziskovalka, urbana ninja in samo človek

Dr. Mateja Verlič (foto: osebni arhiv)
dr. Mateja Verlič (foto: osebni arhiv)

1. Kdo si in kaj počneš?

Kdo sem? Trmasta wanna-be risarka, ki ji sanje o risarski karieri pavzirajo, vse odkar je bila na sprejemnih njena, iz papirja zlepljena krava, bolj podobna enogrbi kameli s pridihom mešanice avantgarde in kubizma, zato je šla študirati računalništvo. Resno, računalništvo je bilo zame druga izbira, lahko bi celo rekli, da sem geekica po sili. Z računalništvom imam “love-hate” razmerje, še posebej, ko me po 12-14 urnem sedenju za tipkovnico boli vse (da ne omenjam riti in križa). Počnem svašta, ker sem radovedna, a še vedno ne tistega, da bi lahko rekla: “Jap, to je TO! TO hočem početi do konca svojega življenja!”. Preveč stvari me zanima. Med drugim izjemno rada diham – tako zelo, da sem hudo nemirna, kadar sem zaprta med štiri stene in priklenjena k računalniku.

Zadnje čase delam na evropskih projektih, lovim roke poročil, kodiram stvari, da lahko pišem poročila… in raziskujem meje do in preko katerih je potrebno iti, da preživiš v tem že bolano kapitalističnem svetu, a vseeno ostaneš človek vsaj s troho prisebnosti in iskrenosti. Tu in tam se zgodi, da lahko prispevam z desno polovico možganov in potem mi zažarijo oči.

Off: Že dolgo si želim peljati se na zadnjem delu smetarskega tovornjaka :).

2. Kakšno strojno opremo uporabljaš?

Od strojne opreme trenutno vlečem s/za sabo službenega 13″ Mac-a, ki je imel že manj zahtevne uporabnike od mene, v pisarni mi družbo dela še stacionarnež z Win 7 in Ubuntujem (dual boot). Brez Kindla ne grem nikamor, HTC Desire HD z nameščenim Androidom pa poskrbi, da vsaj zgledam pametno :). Med moje najljubše in najtrpežnejše kose strojne opreme definitivno sodita dober svinčnik in brezčrtni papir.

3. In kakšno programsko opremo?

S programsko opremo se ne obremenjujem preveč: uporabljam, kar potrebujem, da lahko naredim, kar moram, in še posebej, kar hočem. S fanatiki, ki so prepričani, da je “samo en pravi” in “tanarboljšejši” operacijski sistem in “najhudejše” tisto programje, ki ga uporabljajo sami, se načeloma ne spuščam v debate. Nima smisla. Ko si enkrat resnično deklica za vse in preizkusiš veliko stvari na različnih sistemih, ugotoviš, da je programska oprema kot mi, ljudje — nihče ni za vse in nihče ni v vsem najboljši. Kot je rekel Roosevelt: “Naredi, kar lahko, s tem, kar imaš, tam, kjer si.” Zelo verjetno je to pobral od svoje modre žene.

mateja verlič
dr. Mateja Verlič (foto: osebni arhiv)

4. Kako bi spremenila svet, če bi lahko?

Še shujšati je prekleto težko, kaj šele spremeniti svet! Svet se da in hkrati ne da spremeniti, ker se mora najprej spremeniti vsak posebej in potem še vsi skupaj, to pa zahteva čisto preveč logistike, razumevanja, sočutja in drugih brezveznih stvari, a ne da? Vendar, če bi lahko, bi za začetek vsem priporočala malo tišine. V tišini ima človek čas razmisliti o sebi, kdo je, kaj je, kako ga serje in kaj lahko naredi glede tega.

(Trenutek tišine.)

Razmislila sem in ugotovila, da vseeno že spreminjam svet. Nekega jutra, ko se boste zbudili, boste ugotovili, da sem zavladala svetu. Mwahahaha! 😀 V prejšnjem življenju (do lani), ko sem bila asistentka na faksu, sem imela željo in vizijo, kako bom mladim odpirala oči, jih brcnila v tazadnjo, ko bodo to potrebovali, in jim ponudila roko, ko bodo najmanj pričakovali, da bodo lahko postali veliki zase in za druge. Mogoče mi je pri komu celo uspelo. Bomo videli, je rekel slepi gluhemu, ko sta odšla z roko pod roko proti sončnemu zahodu.

5. Kaj bi ustvarila/kreirala, če bi lahko?

Ustvarjati se da nemogoče, nepredstavljivo in nepojmljivo; omejitve, ki nam jih postavljajo drugi kvečjemu spodbudijo kreativnost pri iskanju rešitev, le želja mora biti (dovolj močna). Tudi vplivni botri načeloma ne škodijo, da se razumemo. Huronsko smešno pa se mi zdi, da smo si sami največja in najhujša ovira. Že mladičem so nam polnili glave, da je zmernost pravi način, bohnedaj preveč štrlet ven ali kazati pretirano navdušenost, kaj šele strast za kakšno stvar! Pridno je treba ubogati, ne preveč spraševati, ne dvomiti, razen, kadar je zaželeno in dovoljeno. Vse za naše dobro! Zdaj se pa čudimo in se čudijo Butalci, kako da ni nič tako, kot bi lahko bilo.

Zmaji so! Izjeme tudi! Če je padel Berlinski zid, ni vrag, da ne bo še Poldetov ali Matejin. Ko bom naredila luknjo skozi vse zidove, bom strastna risarka, strastna znanstvenica, strastna pisateljica, strastna programerka, strastna kolesarka, strastna blogerka, strastna tekačica, najčudovitejša-oh-in-sploh oseba (hehe) ter mogočna in pravična vladarka sveta v koči iz slame… a med tem sem samo človek. 😉

Če bi bilo možno vse, ampak res čisto čisto vse, bi zlotala in sprogramirala možganostroj za shranjevanje in printanje svojih sanj. Stari moji, če mi bo to uspelo, bi Hollywood zaprl filmsko štacuno, jaz pa bi se v začetku predstavila kot Mateja Verlič, sanjač”.

 

Ta objava je del serije “Heker” – intervjujev Metine liste s programerji, razvijalci, geeki, tech whizi, ustvarjalci nečesa novega… o tem, katera orodja uporabljajo za opravljanje svojega posla. Koncept je delno povzet po spletni strani The Setup. Preberite, kaj so odgovarjali Jure PečarPrimož VerdnikBoštjan JerkoAndraž ToriBlaž MagdičBorut KumperščakMladen PrajdićJan Žorž in Lenart J. Kučić.

Več od Metina lista

Mag. Dejan Židan: Pitna voda je last državljanov in državljank

V Evropski uniji že nekaj časa, v Sloveniji pa zadnje tedne divja...
Beri dalje