Sirkova metla na atenskih ulicah

Pink plastična rokavica na štabu čistilk (foto: Katja Lihtenvalner)

„Veste, kaj se dogaja tukaj? Vam je poznan ta primer?“ me je rahlo vzhičeno nagovorila gospa, ki je ravno prestopila dvorišče Ministrstva za finance na atenski ulici Kariorgi Servias, v neposredni bližini grškega parlamenta. „Vse to, kar vidite, je šov. Teater za eno stranko, ki si je s to predstavo pridobila glasove in nakupila volilce,“ je dalje razlagala, ob tem pa pogledovala proti ženskam, ki so ob mizi in šotoru sedele, kramljale ter pile kavo.

ODPUŠČENE ČISTILKE

Zgodba odpuščenih čistilk Ministrstva za finance se je začela septembra lani. 595 odpuščenih čistilk (med njimi en čistilec) so lani septembra izvedele, da se jim pogodba o delovnem razmerju zaključuje in da so pristale na seznamu javnih uslužbencev, ki bodo po naročilu trojke (Evropska komisija, Mednarodni denarni sklad, Evropska centralna banka) in s suverenim prikimavanjem vlade Antonisa Samarasa, izgubili službo.

Čistilke so se odločile, da se bodo odločitvi uprle in se namenile na ulice. Tam so se pridružile demonstrantom z metlami, črnimi zastavami in panoji. Kjerkoli so se pojavile, so večinoma požele val občudovanja. Ljudje so jim ploskali in jih podpirali. Glasne ženske so pomenile svežino na atenskih ulicah. Vlivale so upanje ter postale simbol prvega dobro organiziranega pomemorandumskega upora javnih uslužbencev.

(foto: Katja Lihtenvalner)
Čistilke na medijskem protestu 8. aprila v Atenah (foto: Katja Lihtenvalner)

Njihova zgodba je bila objavljena v mnogih tujih časopisih. Simpatična karikatura čistilke, ki s sirkovo metlo pometa s političnimi veljaki, je postala njihov simbol in prekrila atenske stene. Pristala je na značkah, majicah, kapah, zastavah … Navdušile so grško slikarko Suzano Apospodiru, pa tudi britanskega režiserja Kena Loacha. Boj čistilk je motiviral in inspiriral.

Delo grške slikarke Suzane Apospodiru (foto: Katja Lihtenvalner)
Delo grške slikarke Suzane Apospodiru (foto: Katja Lihtenvalner)

Maja letos je njihov upor prešel v drugo fazo. Pred Ministrstvom za finance – stavbo, ki so jo nekoč čistile, so postavile improviziran šotor ter se odločile za zasedbo dvorišča. Iniciativa za zasedbo je prišla med drugim tudi iz dejstva, da so takrat dokončno postale neupravičene do skromnega denarnega nadomestila. „Naša zgodba se tukaj ne bo končala. Nadaljevale bomo svoj boj, saj nimamo več kaj izgubiti,“ so mi takrat odločeno povedale.

VOLILNI MAJ 

V sredini maja je svoje pristavilo še prvostopenjsko sodišče v Atenah: 397 οdpuščenih čistilk Ministrstva za finance se mora vrniti na svoja delovna mesta. Rajali smo vsi. Zadovoljstvo se je prelivalo na ulici Kariorgi Servias. Če je uspelo njim, lahko uspe tudi vsem odpuščenim uslužbencem javne radiotelevizije ERT, uspe lahko odpuščenim učiteljem, šolskim varnostnikom … Je Samarasov sporazum s trojko potem sploh veljaven? Bodo javni uslužbenci zmagovali na sodiščih?

V maju je bil v Grčiji čas novih dvojnih volitev: lokalnih in evropskih. Da so na njihovih mizah tudi letaki in časopisi političnih strank, sem opazila tudi sama, vendar to za predvolilno obdobje ni bilo nič posebnega. Kmalu so njihov štab začeli obiskovati tudi volilni kandidati nekaterih strank, med katerimi so najbolj pompozno in ob medijskem blišču odmevali obiski kandidatov trenutno najbolj priljubljene in največje levičarske stranke v Grčiji – Sirize.

„Res je, Siriza je z nami. Podpirajo nas, obiskujejo nas in se borijo za to, da je naš boj slišan,“ so mi zatrjevale prijetne dame, ko sem obiskovala njihov štab. „Držali jih bomo za besedo. Z njihovimi obljubami mislimo resno in upam, da tudi oni. Če so to samo predvolilne floskule, nas bodo imeli pred svojim sedežem vsak dan,“ so mi povedale takrat. Tudi sama sem bila tam, ko sta vsaj dve poslanki Sirize, Rena Duru in Zoi Konstantopulu, jasno povedali, da se bosta zavzeli zato, da se bodo brezposelne čistilke vrnile na svoja delovna mesta.

V majski volilni boj so se vključile tudi nekatere vidnejše čistilke in kandidirale na listi Sirize za Evropski parlament. Med njimi npr. Dimitra Manoli. Med drugim pa je na listi Sirize kandidirala in bila potem tudi izvoljena Konstantina Kuneva (nekoč čistilka), ki je bila potem, ko se je uprla svojim delodajalcem, polita z žveplovo kislino. Hrabra bolgarska imigrantka je večkrat obiskala čistilke Ministrstva za finance in nedvomno omogočila, da je glas plastične roza rokavice (njihov simbol) tudi danes slišan v Bruslju. Same pa so s pomočjo Sirize obiskale tudi Evropski parlament. Vse lepo in prav. Politika govori za človeka. Govorila je tudi za odpuščene čistilke. Vsaj maja posebej glasno.

Pink plastična rokavica na štabu čistilk (foto: Katja Lihtenvalner)
Pink plastična rokavica na štabu čistilk (foto: Katja Lihtenvalner)

VSTAJA MATERNICE 

Za nadaljevanje popisovanja te zgodbe je nujno, da na tej točki zapišem, kako je za mnoge med nami ta boj pomenil veliko več, kot samo organiziran upor odpuščenih javnih uslužbencev. Ni šlo samo za brezposelne ženske. Ni šlo samo upor proti uresničevanje nehumanega mesarskega memoranduma s posojilodajalci. Ni šlo samo za odpuščene nezaposljive ženske (starostna skupina 45 – 65 let, mnoge samohranilke), ki so se prvič v življenju odločile, da se bodo organizirano uprle svojemu delodajalcu, za katerega so leta opravljale delo, ki ga nihče drug ni hotel. Večplastni boj čistilk je zame vedno znova, ko sem se pogovarjala z damami, razkrival veliko več – v prvi vrsti sem ga prepoznala kot boj žensk, ki jim je bila odvzeta osebnostna svoboda v družbi, ki jo vodijo izključno moški. 

Zato boja čistilk nikoli ne smemo gledati kot plastičnega površinskega upora, ampak kot vstajo matere, babice, delavke in ženske, ki se je borila zato, da bo lahko živela dostojno in neodvisno. Da bo lahko sama odločala o svoji denarnici, o svojem življenju in sebi. Vstaja maternice!

PRIŠEL JE JUNIJ

Prišel je 12. junij. Hladen tuš. Vrhovno sodišče v Atenah je odločilo, da je odločitev prvostopenjskega sodišča neveljavna. Sodba se razveljavi. Solze, bes, kriki. Neizmerno razočaranje. Čistilke so se odločile, da bodo vstopile v prostore ministrstva in se vrnile v službo. Tako so menile, da je pravilno in pravično. Policijske enote so jim vstop grobo preprečile. Sedem izmed njih so zaradi policijskega nasilja tisti dan odpeljali v bolnišnico. Noben udarec pa ni bolel tako zelo, kot je bolelo razočaranje ob konfrontaciji s pravnim sistemom, odmaknjenim od resničnih življenj, ki bo v zadnji instanci deloval tako, da bo zadovoljil tiste, ki jim v prvi vrsti služi.

Čistilke po napadu 12. junija (foto: Katja Lihtenvalner)
Čistilke po napadu 12. junija (foto: Katja Lihtenvalner)

„Na nas so skočili kot stekli psi,“ je napad komentirala ena izmed bolj prepoznavnih bojevnic, rdečelasa Evangelija Aleksaki. “Napotile smo se proti zaprtim  železnim vratom z megafonom in enim panojem. Policisti specialne enote so nas čakali oboroženi, kot da smo najhujši kriminalci in nam zaprli pot,“ so mi prestrašene ženske takoj po napadu pojasnjevale svoje izkušnje.

Letos septembra so se tri izmed njih zagovarjale za napad na uradno osebo. Med njimi tudi Fotini Nikitara, ki jo je na enem izmed soočenj s policisti eden izmed njih s pestjo udaril v glavo. Tega, da so tisti, ki se upirajo odločitvam Samarasove vlade, obsojeni na zaporne kazni, smo že vajeni (najbolj razvpit takšen primer je iz polotoka Halkidiki, kjer so bili domačini aktivisti, ki so se uprli uničujočemu projektu kopanja zlata, obtoženi za organiziranje kriminalne organizacije. Enaka obtožnica bremeni tudi zaprte neonaciste Zlato zoro.).

Zadnjo besedo o primeru odpuščenih 595 čistilk bo tako v februarju naslednjega leta imelo Vrhovno sodišče v Atenah, kjer so sodniki uglašeni s tistimi, ki dejansko odločajo o usodah nas vseh (nedavna odločitev v primeru Manolada to še enkrat potrjuje).

SIRIZA – REŽISERJI, SCENARISTI, ŠEPETALCI 

Nekako vzporedno s to zgodbo je postala zgodba čistilk vedno bolj tudi zgodba Sirize. Njihove člane smo redno srečevali tam, hkrati pa sem začela opažati, da je ženski štab začelo zapuščati vedno več podpornikov, ki sem jih sicer redno srečevala tam in so pogosto pozno v noč podpirali žilave ženske. Osmega julija je prišlo do odločilnega preobrata. Skupina, v javnosti poznana pod imenom Dromografos (socialno aktivistična skupina, ki s fotografijami ter video posnetki preko socialnih omrežij osvetljuje upore v pomemorandumski Grčiji), je dala ostro izjavo za javnost. V njej so izrazili nestrinjanje z obiskom čistilk pri grškem nadškofu ter povedali, da do nadaljnega tega boja ne bodo več podpirali. Kontroverzni obisk ni razdelil samo podpornikov, ampak tudi čistilk. Obe odločitvi sta bili politični in obe odločitvi sta bili podani s strani odbora čistilk, ki ga ne vodijo čistilke same, ampak imena Sirize (najbolj prepoznavno: Anna Kiutcokiozoglu Pulaki). Obisk pri najvišjem vrhovnem dostojanstveniku, ki tesno sodeluje s Samarasovo vlado in se ni nikoli zavzel proti memorandumu, je bil za mnoge napačna odločitev. Tudi odzivi na socialnih omrežjih so bili kritični do te poteze in mnogi so ta obisk čutili kot izdajo.

Atenski ženski štab se je tako začel vedno bolj reformirati. Čistilke so začele odhajati, nekatere so našle novo zaposlitev, druge prenehale s podpiranjem boja. Ostalo jih je približno trideset takšnih, ki jih še lahko redno srečujemo v štabu. Vzdušje se je drastično spremenilo. „Začelo nas je zebsti, vendar me nadaljujemo,“ so mi povedale, ko sem jih nazadnje obiskala. Njihove akcije so zdaj veliko manj mobilne in veliko bolj statične ter sprejemljive (v štabu prodajajo svoje izdelke, na cesti jih vidimo redko).

Zasedba pred Ministrstvom za finance te dni (foto: Katja Lihtenvalner)
Zasedba pred Ministrstvom za finance te dni (foto: Katja Lihtenvalner)
Ena izmed upornic ob mizi z značkami na prodaj (foto: Katja Lihtenvalner)
Ena izmed upornic ob mizi z značkami na prodaj (foto: Katja Lihtenvalner)

VPOGLED V ZAKULISJE

Boj, ki smo ga mnogi spremljali z neverjetnim občudovanjem, je izgubil svoj sijaj. Mnogi Grki, siti političnih strank in njihovih obljub, zavedajoč se preteklosti mnogih, ki so strankarsko izkaznico Pasoka zamenjali za izkaznico Sirize, so se iz ženskega štaba, ki je bil izjemna motivacija za mnoge odpuščene, zavržene, ženske, marginalce, brezposelne, čistilke … začeli umikati. „Smo za zaveso. Podpiramo jih, organiziramo, vendar se ne pojavljamo v prvi vrsti. To je njihov boj,“ je Anna Kiutcokiozoglu Pulaki povedala v enem svojih intervjujev.

Ne, to ni več njihov boj, ker nikoli ni bil. To je bil in je ostal šov Sirize, ki je brez (samo)reflekcije izkoristila položaj odpuščenih žensk za nabiranje lastnih političnih točk. Mnogi izmed nas, ki smo vstajo zavrženih in odpuščenih čistilk podpirali, smo ob vpogledu v zakulisje postali razočarani. Akterje v ozadju poznamo in z igralkami na odru nimajo dosti skupnega. Politični performans z življenji, ki so resnična, ki dihajo, krvavijo, navdušujejo, vlivajo upanje, je skrajno neokusen. Za obljubami stojijo visoka pričakovanja, ki se bodo morala razviti v dejanja. Če jih izvajalci predstave niso bili sposobni uresničiti, bi bilo bolje, da se za predvajanje sploh ne bi odločili. Izkazali bi se vsaj za iskrene. Zdaj pa se samo zdi, da smo kupili karte za napačno predstavo.

Gledališki list je obljubljal nekaj drugega.

 

Katja Lihtenvalner (foto: osebni arhiv)
Katja Lihtenvalner (foto: osebni arhiv)

Avtorica: Katja Lihtenvalner – občasno piše za Večer o aktualnih dogajanjih v grški prestolnici, ki je postala njen dom. Njena največja inspiracija so priseljenska življenja, nočne atenske ulice in politični ekstremizmi. Rada opazuje, dosti sameva, ne mara samopredaje. Na Twitterju jo najdete pod @Lihtenvalner.

 

Zapisi Katje Lihtenvalner na Metini listi:

“Kaj skrivaš v torbici, prasica?” (september 2014)

Govori grško ali crkni (september 2014)

Moderna tlačanska grška tragedija (julij 2014)

Grška Siriza – mladenka s starostnimi gubami (julij 2014)

 

Več od Metina lista

MD 033: To ni low budget, to je no budget – FilmFlow

Kako so štiri dekleta prijela bika za roge in se pogumno lotila...
Beri dalje

1 komentar

  • Vsaka izguba službe je tragična, še posebej v družbi, v kateri služb kronično primanjkuje.

    Pa vendar se mi ob članku poraja kar nekaj vprašanj:

    1. Če je vstaja odpuščenih javnih čistilk “vstaja maternice”, kako bomo potem rekli vstaji, ko bodo odpuščeni vzdrževalci?

    2. V zadnjih 20 letih je v Evropi izgubilo službo vsaj sto tisoč čistilk. Zaradi tehničnih izboljšav in procesnih optimizacij ter s plačilom stimuliranega povečanja delavnosti. Zakaj bi moralo biti v javnem sektorju drugače?

    3. Predvsem pa me zanima povsem očitno vprašanje, na katerega pa članek ne da nobenega odgovora. Ministrstvo za finance je odpustilo 595 čistilk. Ali se zdaj na Ministrstvu valjajo v umazaniji? In če se ne, ali to potem pomeni, da so zaposlovali čistilke po vezah, brez da bi jih potrebovali?

Komentiranje je zaprto.