Avtorica: Eva Kobe, novinarka oddaje 24ur. Ljubiteljska vrtnarka, odvisnica od potovanj, redna obiskovalka s pozitivnim vzdušjem nabitih koncertov, borka za humanizem. Nešportna nerodnica, ki je vzljubila tek in postala odvisna od njega. Prepričana je, da je izgubljen vsak dan, ki ga ne preživi v družbi dreves, prosto živečih živali, neba, vetra in mehkih tal pod nogami. Vedno zaspana zaradi nočnega branja. Tvita pod @evakobe24ur.
Knjige … Najraje jih berem nekje v miru in tišini, brez česarkoli motečega, tako, da mi sploh ni treba biti pozorna na zunanje dejavnike in se lahko potopim v tisto, kar mi postopoma pričarajo črke v njih. Ker hočem do dna dojeti vsak stavek. Zato berem počasi in nekatere stavke večkrat. Ljubim ta občutek popolne zatopljenosti in miselne prestavitve. Knjige rada čutim tudi fizično. Vonj, šelestenje strani med prsti, težo v naročju. Nikoli se ne bom mogla navaditi na kindle in druge sodobne različice knjig. Knjige kupujem. Povsod po svetu. In jih vedno z navdušenjem prejmem v dar. Potem jih kopičim po stanovanju, kjer bom z njimi najbrž kmalu morala zamenjati stole in sedeti na njih. Najrajši jih berem v izvirnem jeziku, a ker jih žal ne govorim dovolj, v izvirniku berem le slovenske, hrvaške, angleške in italijanske. Bolj počasi pa tudi kakšno nemško.
Zaradi navdušenja nad genialnim grotesknežem Artom Paasilino resno razmišljam, da bi se naučila finsko. Naučila bi se tudi rusko. Zaradi Bulgakove Mojster in Margareta. Čudovita knjiga, med branjem katere se sprašujem, ali je bil tip res samo na vodki, in zraven neizmerno uživam. In se ob vsakem tramvaju spomnim na Anuškino razlito olje in nesrečno Berliozovo glavo.
Redno kukam tudi v knjige pravljic, pripovedk, basni in kar je še teh svetov, kjer živali govorijo, kjer je vse mogoče in kjer vedno zmagata dobrota in prebrisanost.
Sem tudi oboževalka kriminalk, detektivk in srhljivk vseh vrst. Na mojih policah so Agatha Christie, Stephen King, John Le Carre, Arthur Conan Doyle, Ian Fleming, Gillian Flynn, Scerbanenco …, odkritje zadnjega časa pa je Patricia Cornwell z napetimi srhljivimi zgodbami o forenzični patologinji Scarpetti. Moraš imeti dober želodec, kajti glavna junakinja umore pomaga preiskovati z brskanjem po drobovju … dobesedno! Moja zadnja prebrana knjiga je prav ena njenih, z naslovom The Bone Bed. Nekaj pred Scarpetto prebranih knjig pa je:
Dobra detektivska zgodba, postavljena v Benetke, z odlično idejo za zgodbo o virtualnem svetu Benetk, kjer se lahko ljudje skrivaj srečujejo, in teorijo zarote o tem, kako naj bi množična posilstva in nasilje nad civilisti med vojno na Balkanu namerno spodbudila zveza NATO, da bi s svojim kasnejšim junaškim posredovanjem upravičila svoj obstoj, ki je po koncu hladne vojne izgubil smisel. Škoda le, da se človeku ni ljubilo poguglati par podatkov in se mu je zapisalo nekaj ameriških neumnosti kot na primer, da so vzhodne Evropejke le Slovenke, Hrvatice, Bosanke, Srbkinje in Makedonke in zaradi hude revščine se jih večina prostituira po Italiji in drugih zahodnih državah; ena glavnih junakinj je muslimanska deklica z imenom Melina (c’mon!); ko se karabinjerka, ki preiskuje zločin, pelje proti Bosni, gre skozi Slovenijo, »ki je videti kot del Italije, že pol ure kasneje pa prideš na Hrvaško in imaš občutek, da si prišel v drugo obdobje – na poljih so ženske z rutami, ki peš orjejo s plugi, vpreženimi v krave«.
Andrea De Carlo: Villa Metaphora
Meni zelo ljub sodobni italijanski pisec s čudovitim jezikom in samosvojim stilom pisanja ter izvirnimi zgodbami. Njegov zadnji roman, ki me je sicer malo razočaral, ker je malce razvlečen in ponavlja par vzorcev iz prejšnjih del, je po boccaccievsko zasnovana zgodba, ki jo, vsak skozi svojo osebo, pripoveduje 14 zelo različnih slavnih in bogatih oseb, ki so se zatekle na osamljen otok sredi Sredozemlja.
Voltaire: Kandid ali optimizem
Prebrala sem jo v sklopu cilja, da postopoma preberem vse knjige iz zbirke Sto romanov. Pričakovala sem težko filozofiranje, nazadnje pa se odlično zabavala in na ves glas smejala avtorjevi parodiji življenja.
Vse, kar sem že vedela, pa me je presunilo, takole zbrano na enem mestu. Konkretni primeru v svetu, ki dokazujejo, da je kriza priložnost za egoistične plenilce v spregi s politiko.
Obvezno čtivo za vrtnarje, ki vrtnarijo po zakonih prirode, in za vsakogar, ki bi si na krožniku želel čim manj kemije.
Elizabeth Royte: On the Secret Trail of Trash
Kako nas smeti, ki jih ustvarjamo vse več in mislimo, da smo se jih s tem, ko smo jih odvrgli, za vedno znebili, večno ostanejo z nami: v zraku, vodi in hrani.
Na nočni omarici pa me za naslednje dni čakajo:
Paolo Giordano: Il Corpo Umano (v slovenskem prevodu izšla kot Človeško telo). Avtor me je osvojil s Samotnostjo praštevil in prav veselim se že branja njegove druge knjige.
Mark Haddon: The Red House. Knjigo sem kupila pred nekaj meseci v Londonu, zaradi avtorja, ki me je nadušil in ganil s knjigo Skrivnostni primer ali kdo je umor psa.
Patricia Cornwell: Scarpetta. Napeta kriminalka, ki me bo držala pokonci na bolj utrujene večere.
Najprej bom začela brati vse hkrati, ker se ne bom mogla odločiti, katere bi se lotila najprej, potem jih bom izmenično brala, dokler me ena ne bo tako potegnila vase, da je ne bom več mogla odložiti. Tako je to pri meni.
Privoščite si tudi:
Vstajenje knjižnega molja: Gal Jakič (november 2013)
Alcessino domače pranje (oktober 2013)
Prava knjiga te vedno najde: Jelena Burnik (oktober 2013)
Čim več knjig v glavi, srcu in na policah: Iva Kristl Brunec (september 2013)
Najraje tičim v knjigarnah s kavarno ali restavracijo: Darinka Bunjevac (september 2013)
Na naši domačiji se bralne navade ne razlikujejo med zimo in poletjem: Boštjan Gorenc – Pižama (september 2013)
Poletje 2013, kaj beremo in priporočamo (junij – avgust 2013)