Manjka nam samozavesti

Bernard Pesjak (foto: osebni arhiv)
Bernard Pesjak (foto: osebni arhiv)

Avtor: Bernard Pesjak, duhovno bitje na človeški preizkušnji. Rad ima samoto in tišino, zanimiva branja, soj sveče, prijetne razgovore in toplo družbo, neodvisnost in prazne plaže, sonce ob škripajočih zasneženih jutrih, letenje, pustolovščine, napake in spremembe, sanje, ki pustijo resen dvom o tem, kaj je resnično, spoznavanje novih ljudi, učenje in otroški smeh, meditacijo in ure trajajoče teke ter risanje nasmeha na usta soljudi.«

V ZDA živim od leta 2002. Sem nisem šel s trebuhom za kruhom, ampak je bila odločitev povezana s srčnimi zadevami. Priznam, ni bila lahka. V Sloveniji so se mi zadeve precej lepo poklopile zadnjih par let pred odhodom in mnogi ljudje so me začudeno šlatali za čelo, ko so slišali moje načrte.

Ves čas od prihoda živim v istem kraju, v bližini ameriške prestolnice, v urbanem okrožju, ki je morda veliko za petino Slovenije in ima več kot milijon prebivalcev. Ljudje so priseljeni z vseh koncev ZDA in sveta. Mešanica etničnih skupin in njihovih kultur v najširšem smislu odseva na vsakem koraku. To je definitivno Amerika velikih mest, ki pa je zelo različna od ameriškega “podeželja”, če ostanemo samo pri tem razlikovanju. Ne smemo pozabiti, da govoriti o življenju v Ameriki je skoraj tako, kot da bi govorili o življenju v Evropi, ko pa vendarle vemo, da je v Sloveniji povsem drugače, kot recimo na Irskem, v Španiji ali Romuniji. Po drugi strani sem v tem desetletju obiskal Slovenijo petkrat in vedno le za kratek čas, nekaj tednov v povprečju. Verjamem, da vedno in povsod življenje ni čisto takšno kot ga “malajo” moje oči, ampak vsak pač živi v svoji realnosti. Tukaj je predstavljena moja.

Prva stvar, ki me je presenetila že pred preselitvijo, je bilo urejanje zelene karte na ameriškem veleposlaništvu v Ljubljani. Seznam dokumentov, ki sem jih moral dostaviti, je bil res dolg, ampak vse je teklo kot po maslu. Ko so bili papirji na kupu, sem dobil debelo zapečateno kuverto, ki sem jo oddal na meji ob prihodu v državo. Navajen birokratskih zapletov iz Slovenije sem čakal, da bo uradnik ugotovil kakšno nepravilnost, ampak nič od tega se ni zgodilo. Štirinajst dni kasneje sta po pošti prispeli zelena karta ter izkaznica socialnega zavarovanja. Enako gladko je šlo kasneje še v številnih drugih primerih, recimo ob izdaji potnega lista.

Elektronske oblike poslovanja sov ZDA nasploh zelo razvite in se jih spodbuja. Vse ravni oblasti, od zvezne do državnih in lokalnih omogočajo tovrstno obliko poslovanja. Obnova registracije avta, urejanje vseh mogočih dokumentov, plačevanje davkov … Pred leti sem se v Sloveniji sprehajal iz ene pisarne upravne enote v drugo, vmes pa pred zaprtimi vrati na hodniku čakal, ne vedoč, ali je uradnik v pisarni, ali je z njim stranka, se spraševal, naj ignoriram napis »Prosimo, ne trkajte!«, da sem uredil nekaj tako preprostega kot je sprememba začasnega prebivališča.

Great Falls, reka Potomac. Bernardova priljubljena izletniška točka (foto via Wikimedia)
Great Falls, reka Potomac. Bernardova priljubljena izletniška točka (foto via Wikimedia)

Še bolj je elektronsko poslovanje razširjeno na gospodarskem področju. Ne spomnim se, recimo, kdaj sem bil nazadnje na banki. Po novem tudi čeke unovčujem s kavča v svoji dnevni sobi s pomočjo telefonske aplikacije, pred tem sem jih skeniral na bankomatih. Da ne omenjam spletnega kupovanja, ničkoliko let že opravljam novoletne in večino rojstnodnevnih nakupov preko spleta. V trgovino hodim samo še po živila – pa še ta včasih kupim preko interneta – in tu pa tam še po kakšno drugo reč. Skratka, internet je prodrl v vse pore življenja in to v bistveno večjem obsegu kot v Sloveniji. Tesno povezano področje s tem so tudi storitve za stranke. Če začnem pri spletu, vsako resno podjetje ponuja 24-urno spletno in/ali telefonsko podporo. Od 9h do 17h so ljudje v službi in mnogi pač nimajo možnosti v tem času reševati težav in iskati odgovore na svoja vprašanja. Zato pa je zelo priročno, da lahko sredi noči pokličeš banko, ponudnika internetnih, TV, telefonskih storitev, zavarovalnico ali vrsto drugih podjetij ter rešiš težave, ki te tarejo. Priznam, javni sektor v tem pogledu ne posnema gospodarskega. Večinoma je oseba na drugi strani žice ali zaslona izjemno prijazna. Res je včasih na drugem koncu sveta, v Indiji ali na Filipinih, ampak to je že druga zgodba. Tudi sicer je stranka kralj, naj bo v navadni veleblagovnici, trgovini z živili, restavraciji, pri avtomehaniku ali zobodravniku.

Interstate 495 (foto via aaroads.com)
Interstate 495 (foto via aaroads.com)

Ko sem že pri zobozdravnikih, pred leti sem prišel v Slovenijo, se predhodno dogovoril za obisk pri zobozdravniku zasebniku in pri tem omenil, da sem zelo omejen s časom. V čakalnico sem prispel malo pred dogovorjeno uro in tam neopažen, kot kakšen posušen fikus, odsedel več kot uro. V tem času ni bilo ob sprejemnem pultu nikogar. Enkrat je ena od zaposlenih priletela iz ene sobe in še preden sem uspel odpreti usta, je že izginila za vrati druge. Naveličan čakanja, predvsem pa, ker se je bližal moj naslednji zmenek pri optiku (no, tam sem bil deležen boljšega tretmaja kot v ZDA, ampak tovrstni odnos je po mojem bolj izjema kot pravilo), sem zapustil čakalnico. Izkušnja z zobozdravniki iz ZDA je povsem drugačna. Čakalnice so praktično prazne, ker če prideš ob pravem času, si v minuti ali dveh tudi povabljen v ordinacijo. V kolikor pride do zamude – v 11-ih letih se je to zgodilo morda dvakrat – se receptorka, ki je ves čas na svojem mestu, opraviči, ti pove, koliko časa bo treba počakati in se prepriča, da je to zate sprejemljivo. Po drugi strani pa je res, da če na pregled ne prideš, plačaš 50 dolarjev »kazni«, če nisi vsaj 24 ur prej obiska odpovedal.

Ob nekem drugem obisku v Sloveniji sem kupil izdelek, za katerega sem ob prihodu domov ugotovil, da mojih želja ne zadovoljuje povsem. Naslednji dan sem se vrnil v trgovino, z namenom, da izdelek zamenjam. Ni variante, brez računa pa sploh ne, mi je zatrdila trgovka in za njo še vodja trgovine. V ZDA je zadovoljstvo stranke osnovno vodilo, zato ne glede na to ali gre za kozarec medu, otroško igračo, kos oblačila ali napihljiv jogi, ali imaš račun ali ne, zamenjati izdelek je nekaj povsem vsakdanjega (znotraj dogovorjenih časovnih rokov, po navadi 30 dni). Ob predložitvi računa pa tudi vračilo denarja največkrat ni vprašanje. Seveda je to mogoče tudi zlorabljati, ampak trgovci so v tekmi za kupca pač pripravljeni sprejeti ta riziko.

Prometna kultura in policisti so prav tako pustili pozitiven pečat na meni. Tudi tukaj občasno poleti kakšen sredinec v zrak, ampak večinoma je vožnja kljub prenatrpanim cestam veliko bolj prijetna kot na slovenskih dirkališčih. Kar se policije na cesti in sicer tiče, bolj težko kaj rečem. Saj ne, da jih ne vidim, na cesti so neprestano prisotni, ampak če se vsaj približno držiš pravil, te nobeden od njih noče spoznati. Ob enem od obiskov v Sloveniji pa sem se na poti iz Ljubljane do Raven na Koroškem moral predstaviti štirikrat. Saj veste, kontrola dokumentov ali kako se že temu reče. Brez heca, ko to pripovedujem tukaj, domačini tega enostavno ne morejo razumeti. Pa ne krivim toliko slovenskih policistov samih, čeprav sem prepričan, da bi ščepec prožnosti in zdrave pameti tudi na individualni ravni precej doprinesel k prijetnejši izkušnji.

Uradno vozilo policije v zvezni državi Virginia (foto via Wikimedia)
Uradno vozilo policije v zvezni državi Virginia (foto via Wikimedia)

Etnična in kulturna raznolikost okolja, v katerem živim, dajeta mojemu življenju poseben čar, podobno kot začimbe obogatijo jed, brez katerega bo težko, če bi se enkrat odločil za selitev v bolj homogeno okolje. Všeč mi je živeti med ljudmi, od jogurtno belih do vranje črnih, slišati cel spekter različnih jezikov na dnevni osnovi, dešifrirati angleške »dialekte«, opazovati etnično in drugače obarvana oblačila, jesti v restavracijah, ki ponujajo hrano iz držav, za katere komaj vem, da obstajajo, se radostiti s prijatelji in znanci ob čaščenju »njihovih« praznikov, šeg in navad.

Parada ob Dnevu neodvisnosti (foto: osebni arhiv)
Parada ob Dnevu neodvisnosti (foto: osebni arhiv)

V zadnjem desetletju sem se ukvarjal s celo paleto poklicev: vozil sem šolski avtobus, učil na srednji šoli, delal v knjigarni, pa v nepremičninskem investicijskem centru, učil slovenščino, prevajal ter tolmačil. Zaradi slednjega sem imel privilegij prepotovati ZDA po dolgem in počez, govoriti z najvišjimi predstavniki oblasti kot tudi z ljudmi s čistega dna družbe. Spoznal sem številne ljudi in slišal njihove dih jemljajoče življenjske zgodbe. Od Pakistanke, ki je bila pri 16-ih poročena v ZDA in je prvi dve leti prejokala ob gledanju TV limonad, skozi katere se je naučila jezika, do Salvadorca, ki je kot 9-letni fant skupaj z mentalno zaostalim mlajšim bratom in malo starejšim bratrancem mesece potoval do ameriške meje, ki jo je ilegalno prestopil, da bi se nato pridružil mami in očetu, ki sta sem prišla leto prej. Vse, kar mu je ostalo iz njegove domovine, pa so slike ljudi, ki so obešeni viseli z obcestnih drogov in dreves. In to je bil šele začetek njegove zgodbe.

Verjamem, da je tudi v Sloveniji cela množica ljudi, ki ima vsak svojo enkratno in fascinantno zgodbo. Sem pa bolj skeptičen glede odprtosti Slovencev do drugačnosti in raznolikosti. Se bojim, da je v tem pogledu družba še vse preveč »zaplankana«. Po eni strani berem, da se ves čas nerga, kako ni dovolj zdravnikov, po drugi strani pa se ljudje pritožujejo, ker njihov zdravnik ne govori čisto pravilno slovensko in bi ga najraje zbrcali čez mejo nazaj tja, od koder je prišel. Slovenija je polna hvale o toleranci na vseh mogočih področjih, po drugi strani pa že desetletja ne pusti muslimanom postaviti niti ene same džamije. No, sem bil pa prijetno presenečen, ko sem pred kakšnim letom prebral, da je Ljubljana bogatejša za indijsko restavracijo.

C&O Canal, Washington, DC. Bernardova občasna tekaška proga (foto: osebni arhiv)
C&O Canal, Washington, DC. Bernardova občasna tekaška proga (foto: osebni arhiv)

Še nekaj o »osladni« ameriški prijaznosti, kot mnogi Slovenci po obisku ZDA (priznam, tudi sam sem po prvih obiskih enako govoril) opišejo način, na katerega so jih sprejeli in obravnavali v restavracijah, trgovinah, muzejih, hotelih … Tudi če gre res le za »masko«, meni je prav vseeno. Raje vidim, da mi postreže prijazen obraz, ki je poln prijaznih besed in ustrežljivosti, čeprav samo na površini, kot pa, da se moram soočati z jeznim, žalostnim, zdolgočasenim, nesramnim ali kakorkoli drugače negativno usmerjenim človekom. V tem desetletju sem spoznal, da ta »osladna« prijaznost ni omejena le na zaposlene v storitvenem sektorju, ampak je prisotna pri večini »navadnih« ljudi, ki jih srečaš na ulici, banki, delovnem mestu, trgovini, tekaški stezi, planinski poti (no, tudi v Sloveniji v planinah še nisem srečal nergača, ampak same dobrovoljne ljudi). Rad živim v okolju, kjer so ljudje prijazni, kjer ti tujci na cesti brez razloga podarijo nasmeh ali kompliment zaradi kosa oblačila, ki ga imaš na sebi, kjer se ljudje v vrsti na banki ne pretvarjajo, da te ne vidijo, če pa te res spregledajo, se po opozorilu vljudno opravičijo, ne pa pretvarjajo, da nimajo pojma o čem govoriš.

Vem, da tole pisanje morda ne zveni prav prijazno in da utegne biti celo preveč kritično. Žal mi je, če je tako. Želel sem izpostaviti tiste stvari, ki so mi tukaj všeč in bi si jih želel videti tudi v Sloveniji. Seveda je veliko stvari, ki niso dobre in zaradi katerih je lahko življenje tukaj prava nočna mora, če si to dovoliš. Sam se temu načeloma poskušam izogibati. Vseeno naj omenim eno od področij, ki predstavlja pravo tragedijo za ameriško družbo, čeprav domačini tega ne vidijo tako. Od vsega začetka trdim, da je področje socialnih pravic ena največjih sramot za ZDA. Omenil bom le naslednje dejstvo: plačan porodniški dopust traja zgolj in samo šest tednov. To je navaden kriminal, če sem iskren, vendar pa se neverjetno nihče posebej ne razburja zaradi tega. Seveda, saj ne vedo, kako drugače in boljše bi lahko bilo. Žal pa se te pravice tudi v Sloveniji vse bolj krčijo.

Ko razmišljam, kaj »manjka« Sloveniji, da bi mi bila po tem desetletju v ZDA bolj všečna, bi lahko strnil svojo misel v eno besedo: samozavest. Ta bi odnesla strah pred drugimi in drugačnimi, občutek nujnosti boja za ohranitev in zaščito svojega fevda, in prinesla večjo odprtost, toleranco, raznolikost, sproščenost, prožnost, umirjenost, prijaznost in vljudnost.

 

Preberite tudi: Tujina – obljubljena dežela ali kruta realnost (David Pivk, Avstrija), Slovenija, moja tuja dežela (Darinka Bunjevac, Belgija), Kulturna migrantka, nekje vmes (Jana S. Javornik, Švedska), Tajska je za Tajvance to, kar je Slovaška za Slovence (Nino Novak, Tajvan), Ko bi le lahko Pacifik dihali tudi v Sloveniji… (Iva Gruden, Kanada), Vsega se da naučiti (Matej Podobnik, Poljska).

 

Značke
,
Več od Metina lista

Preveč dobrega ali kako razumeti ne, hvala

Avtorica: Nataša Briški – novinarka, soustanoviteljica in urednica spletne postaje Metina lista. V prejšnjem življenju...
Beri dalje

1 komentar

  • matr,čisto si podoben kirurgu Geršaku(ko je bil še malo mlajši)
    Imej se fajn kjerkoli že si

    pozdrav Milan (Rvne/Kor.

    p.s. zgornji članek popolnoma drži (samozavest),to je zg.pogojeno,saj veš -stoletja smo bili hlapčki(kot pravi Bora- bečki konjušari)

    -kar se pa zdravnikov tiče je pa res da bi določene najraje zbrcali
    čez mejo,pa ne zato ker malo slabše govorijo slovensko,temveč zaradi njihovega znanja medicine(neznanja)Imam kolega v bivši yugi,ki je enega najtežjih ispitov iz medicine naredil tako da je foter prof. kupil lovsko puško (z daljnogledom)…….pozdrav

Komentiranje je zaprto.