A res samo enakopravnost izhodiščnih pozicij posameznika, Luka? – #DinoLuka07

Avtor: Dino Bauk, pravnik, ki je svojo poklicno pot po diplomi leta 1998 začel na Ministrstvu za šolstvo, kjer je služboval šest let, zadnji dve leti kot vodja kabineta ministra. Leta 2004 je prešel v odvetniške vrste. Danes je partner v Odvetniški družbi Ferfolja, Ljubič, Bauk, ljubiteljski bralec in občasni kolumnist v tedniku Mladina. Na Twitterju ga najdete pod @dinobauk.

E moj Luka,

že v začetku tvojega zadnjega pisma si zašel v nekonsistentnost: glede Šušteršiča praviš, da ti ga po nemarnem podtikam, a ga takoj v nadaljevanju hvališ, praviš, da ga rad prebiraš in obžaluješ njegov odhod iz aktivne politike. Šušteršičeve izjave o tem, da naj bi bila “socialna država ena od resnih groženj svobodi”, do katere sem bil v resnici kritičen, pa izvzameš iz konteksta zapisa o njegovem delu v javnem sektorju in z mano polemiziraš le o tem, vse pa podkrepiš z nekimi slovenskimi levičarji z jadrnicami in golf palicami v prtljažniku. Takšnih levičarjev ne poznam. Levičarji na slovenski politični sceni, na katere mislim jaz, so v večini mlajši od 30 let, so nezaposleni, prekerci in nimajo drugega kot znanje in željo po temeljitih družbenih spremembah. Ko torej rečem levica, mislim v prvi vrsti Iniciativo za demokratični socializem in Združeno levico, pa tudi Solidarnost. Ne pričakuj zato, da bom razpravljal o Forumu 21 in podobnih projektih, za katere bi ti lahko vrnil očitek o nemarnem podtikanju.

Tvoja teza o tem, da naj bi bila Slovenija nekakšna oaza egalitarnosti v svetu, za katerega se celo ti strinjaš, da je v njem rastoča neenakost bistven izziv našega časa, je na trhlih nogah in to iz več razlogov. Najprej: nizek Ginijev koeficient, ki naj bi dokazoval tvojo tezo, meri zgolj registrirane dohodke ljudi, ne more pa izmeriti tistega, čemur Srbi rečejo “koferče” (kufer, kovček, aktovka, Samsonajt), transakcij namreč, ki so se in se v Sloveniji še vedno vršijo na precej staromoden, reciva mu analogen način (ko gre za največje vsote, pridejo prav tudi polivinilaste vrečke). Teh dohodkov Ginijev koeficient seveda ne meri, se pa v družbi popolnoma neprikrito manifestirajo v obliki nerazumno velikega števila nepremičnin v lasti nekaj posameznikov, zavidanja vredne zasebne pomorske flote, avtomobilih najvišjega cenovnega ranga in podobno. Ker denar seveda ne pada z neba in se ne ustvarja alkimistično iz popolnega niča (s tem se zagotovo strinjaš tudi ti), je tudi v kovčke in vreče moral od nekod priti, in sicer tako, da je bil izsesan iz družbe kot celote preko raznih provizij, svetovanj, preplačil zdravstvene opreme, zdravil, dograjevanja termoelektrarn, preplačane vojaške opreme in podobno. O tem procesu pišeš celo sam, ko praviš, da so tranzicijski menedžerji “kurili socializirane milijone”. Medtem, ko so jih kurili, je namreč vsem na očeh raslo njihovo osebno bogastvo z vsemi navzven vidnimi atributi. In večina Slovencev to že več kot dvajset let popolnoma mirno prenaša, kar je dejstvo, ki zanika drugo tvojo tezo, glede neenakosti v Sloveniji, in sicer, da Slovenca bolj moti, če ima kdo več, kakor, če ima sam manj. Tako imenovani “sposobni”, ki jim radi rečemo tudi »iznajdljivi«, so si od osamosvojitve dalje v Sloveniji na račun velike večine ostalih lahko privoščili praktično vse, večina pa ne le, da jim je to dopuščala, celo slavila jih je kot uspešne in sposobne, pa čeprav so se hranili “z njihovo krvjo” (visoko obdavčitvijo povprečnih plač, o kateri tudi ti pišeš in je pomemben vir financiranja vsega zgoraj navedenega). Nikakršno breme, nikakršen hendikep jim ni bil naložen niti v obliki progresivne obdavčitve premoženja niti kako drugače, zato je Vonnegutova distopija, na katero se sklicuješ, lahko zgolj bralno užitkarski sladkorček tvojega teksta, nikakor pa ustrezna referenca za slovensko realnost. In ne, vse o čemer pišem ni posledica tega, da Slovenija še ne bi prispela v »pravi« kapitalizem, ampak prav nasprotno, je posledica dejstva, da smo že globoko v njem. Matrica, kako slovenski rentniki pobirajo rente od vseh nas ostalih, je namreč natanko ista kot v zahodnih državah, ki jih daješ za zgled, da pa nekateri zraven morda pojejo Hej brigade in Na juriš, je zgolj prosojna krinka.

Razvite države se med seboj razlikujejo po tem ali tovrstno rentništvo korigirajo ali ne. Korigiraš ga bodisi tako, da omejiš plačne razpone v družbi (Japonska), bodisi s progresivno obdavčitvijo pridobljenega premoženja (skandinavske države). Ukrepa sta različna, vodita pa k istemu cilju: zmanjšanju neenakosti v družbi. ZDA in Velika Britanija se ne poslužujeta nobenega od obeh načinov, zato je neenakost tam bistveno večji problem. Iz tvojega nasprotovanja tako omejitvi razmerij med najvišjo in najnižjo plačo kot tudi progresivni obdavčitvi razumem, da se nagibaš k ameriškemu in britanskemu modelu. Na to kaže tudi tvoje zmrdovanje nad »para-davčno« ureditvijo našega zdravstvenega zavarovanja in zgražanje nad dejstvom, da zdravstveni prispevki niso omejeni s socialno kapico. Jaz seveda mislim, da je prav, da je zdravstveno »zavarovanje« v resnici davek in da zdravstvena zavarovalnica v resnici ni zavarovalnica. Zakaj? Za to imam najmanj 35 milijonov razlogov, kolikor znaša enoletni dobiček treh »pravih« zdravstvenih zavarovalnic pri nas, ki izvajajo dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Tolikšen dobiček (ob še nekaj milijonih stroškov poslovanja teh istih pravih zavarovalnic) ob kroničnem pomanjkanju denarja v zdravstvu, pomanjkanju zdravnikov ob tem, da se mladi zdravniki ne morejo zaposliti, ker velja prepoved zaposlovanja? Sori, ne razumem. Razsvetli me.

Tako, kot res ne razumem, da ti spanec lahko bolj krati skrb za nekaj tisoč evrov od več sto tisoč evrov letne plače najbolje plačanih slovenskih menedžerjev, ki jim jih pobere prispevek za zdravstveno zavarovanje kot pa denimo 100-200 evrov, kolikor bo vsak mesec zmanjkalo družinam najnižje plačanih delavcev za osnovne življenjske potrebe, če bi dopustili nižanje ali celo odpravo instituta minimalne plače, ki preprečuje, da bi se spustili v dirko do dna z ostalimi perifernimi gospodarstvi. Pravljic o plimi, ki dvigne vse čolne in o bogastvu, ki se razliva navzdol, mi ne rabiš pisat. Sem jih slišal in jih ne kupim.

A res samo enakopravnost izhodiščnih pozicij posameznika, Luka?

To se ti zdi za civilizirano, omikano človeško družbo 21. stoletja dovolj? In od izhodiščne pozicije dalje? Divji zahod? Zmagovalec vzame vse, ostali onemogli plesalci pa hvala za sodelovanje? Jaz ne bi, hvala. A tudi na tej točki nisi čisto iskren, saj te izdaja jamranje nad pomanjkanjem zasebne konkurence javnim šolam v Sloveniji. Zakaj namreč ni »resnejše« zasebne konkurence javnim osnovnim šolam, kljub temu, da država in občine zasebne šole, ki izvajajo javno veljavni program in uspejo vpisat zadostno število otrok, precej bogato financirajo iz svojih proračunov (dobijo namreč 85 % sredstev, ki jih dobijo javne šole)? Preprosto zato, ker so javne šole zadosti kakovostne, da bi bilo tudi staršem, ki to zmorejo, smiselno plačevat šolnine na zasebnih šolah (razen, če želijo, da je njihov otrok vzgajan skladno z njihovimi partikularnimi vrednotnimi prepričanji), saj njihovi otroci s tem ne pridobijo nikakršne prednosti pred tistimi v javni šoli. Večji vpis v zasebne šole se bo zato zgodil šele, ko bo občutno padla kakovost javnih šol, od česar, zaradi varčevalne histerije v javnem sektorju, ki jo zahteva prevladujoča ideologija, morda niti nismo tako daleč. Takrat pa se bo premožnejšim staršem že splačalo plačati šolnino v zasebnih šolah ter svojim otrokom omogočiti boljše izhodišče. Pa ne bo več niti enakovrednosti izhodiščnih pozicij. Saj tega pa nočeš? Ali pač?

Pozdrav,

Dino

P.S.: Ker se dolgo nisi oglasil, sem obljubljeno nogometno temo že obdelal v Mladini.

Dopisovanje #DinoLuka:

Ubogi Piketty, v Sloveniji bi še on obveljal za neoliberalca! (6. del)

Sredina je praznina in ni svobode brez enakosti (5. del)

Problem Solidarnosti niso predčasne volitve, njihov problem so volitve (4. del)