Dragi mož, čestitam ti za rojstni dan tvoje žene!

Avtorica: Dora Meden, univerzitetna diplomirana socialna delavka, ena od pionirk dela na področju preprečevanja in obravnave nasilja nad ženskami v Sloveniji. Leta 1994 je bila med ustanoviteljicami Ženske svetovalnice, kasneje njena dolgoletna predsednica. 

Pred nekako osmimi leti se je moje življenje korenito spremenilo – no, ni se spremenilo samo po sebi, spremenila sem ga sama – iz “profesionalne feministke” sem se prelevila v “feministično gospodinjo” in se preselila na sever Evrope. Kot Slovenka v veliki nizozemski družini sem se, seveda po začetnih šokih, začela neznansko zabavati!

Težko se je odločiti, s katero od posebnosti nizozemskega vsakdana naj začnem, zato bom začela s tisto, ki je še dandanes ne razumem čisto dobro: praznovanje rojstnega dneva. Prva stvar, povezana s tem fenomenom, so koledarji rojstnih dni. Visijo skoraj v vsakem nizozemskem domovanju, ponavadi na steni v stranišču. Večinoma so očesu prijazni in polni imen … Kar nekaj časa je trajalo, da sem doumela, da gre za ljudi, ki na določen dan praznujejo svoj rojstni dan. Ne samo ožja in širša družina ter prijateljice in prijatelji, na koledarju so tudi ljudje iz soseščine ter nekatere znanke in znanci! Tako se torej vse skupaj začne – z rojstnodnevnim koledarjem na stranišču. Sledijo voščilnice, ki jih pošlješ vsem na koledarju, oziroma jih dobiš, če imaš rojstni dan ti. Navada pošiljanja voščilnic sicer ni nekaj, kar bi bilo specifično samo za nizozemsko družbo. Razen nečesa, kar se danes težko razumem: če se rodi otrok, starši vsej širši družini, prijateljicam, prijateljem, znankam, znancem, sosedam in sosedom pošljejo oznanilo, da se jim je rodil otrok in kdaj ga je naslovnici oziroma naslovniku oznanila dovoljeno priti pogledat oziroma so povabljeni na tako imenovano “kraam feest”, kar je ekvivalent angleški/ameriški “baby shower”. Ko je mož pred rojstvom najine hčerke začel pripravljati kartice z oznanilom, je imel kar nekaj težav z mano. Nisem se pustila prepričati, da je to normalno in pregovorna slovenska sramežljivost (te lastnosti predhodno pri sebi nisem zaznala) mi je šepetala: “Pa kaj si bodo mislili, da se grem!!!!???” . Na koncu sem zaradi toleriranja kulturnih razlik popustila in na pošto je slo 120 kartic z oznanilom. Vendar samo na nizozemske naslove.

Druga posebnost je krašenje hiše: baloni, girlande … in – če so res zagreti – hiše ne okrasijo samo od znotraj, temveč tudi od zunaj. Da se ve v celi soseski. Pri nas doma smo – po kratki, a ostri – parlamentarni razpravi sklenili, da krasimo samo za otroške rojstne dneve in še to samo od znotraj! Najbolj pa ga nasrkaš, če dočakaš 50 let. Sorodstvo in “prijateljice ter prijatelji” ti pred vhodna vrata postavijo lutko Sare oziroma Abrahama v naravni velikosti (če imaš srečo … imajo namreč tudi napihljive lutke, ki lahko dosegajo višino treh, štirih metrov), soseščino pa prelepijo s plakati, na katerih lahko preberemo ime žrtve, dejstvo, da je dočakala 50 let in še njeno fotografijo … Vsakič, ko vidim ta javni linč, mi mora mož obljubiti, da me ob moji petdesetletnici ne bodo “prijetno presenetili”, drugače bo šel – sicer zelo uspešen zakon – po gobe.

Potem pa se začne: zabava! Na Nizozemskem te nanjo ponavadi povabijo v soboto ali nedeljo, nekako med eno in peto uro popoldne. Na kavo in/ali kolač. Prave rojstnodnevne torte so obvezne, ko praznuje otrok, če praznuje odrasla oseba, gre ponavadi za kolač, velikokrat za jabolčno pito. Torte so praviloma kupljene. Kolači pa sveži, pripravljeni doma iz fix – mix paketov, kjer dodaš samo jajce in … no, ampak nizozemska domača kuhinja je drugo poglavje. Moram pa priznati, da so v zadnjih nekaj letih razvili modo krašenja tort in mini tort (cup cakes). Mešanico za testo se kupi, krašenje z marcipanom pa je “kulinarični” izziv, na katerega so strašansko ponosni. Pri nas take torte z veseljem krasi moja osemletna hči …

Kava in obiski, naslednja posebnost. Povprečno na obisku popijejo dve do tri skodelice kave. Če smo na običajnem obisku, npr. pri moji tašči, ti je ob vsaki skodelici kave iz škatle ponujen piškot (imajo res fantastične piškote). Ko vsak dobi svoj piškot, tašča zapre pločevinasto škatlo za piškote in jo pospravi nazaj v omaro! Navada temelji na nizozemski pregovorni varčnosti in kalvinistični vzgoji, ki temelji na skromnosti. Navada se ohranja predvsem pri starejših, na srečo! Meni se vse skupaj zdi neznansko nesramno, se posebej, če so piškoti tako dobri!

Zdaj pa še nekaj, kar običajno svojim slovenskim prijateljicam in prijateljem težko razložim. Pomagala si bom z opisom dogodka. Rojstni dan moje svakinje, moževe sestre. Bila sem se čisto novo pečena prebivalka Nizozemske. Jezik sem razumela, govorila ga še nisem dobro. Bila je nedelja popoldne in svakinja je imela rojstni dan. Vsi se lepo oblečemo in se okoli poldneva odpravimo na okoli 30 km dolgo vožnjo. Ko prispemo, vstopimo v hišo, čestitamo slavljenki in ji izročimo darilo. In potem se zgodi. Moj mož stopi do svoje matere in ji čestita ob rojstnem dnevu njene hčere, njegove sestre (strašno ponosna sem na svojega moža in zdi se mi res super, da čestitaš materi, ki je uspešno prestala devet mesecev blaženosti in radost poroda slavljenke). Potem mož odide do svojega očeta in mu tudi čestita (to mi že ni cisto všeč – ampak v redu), odide do svojega brata in mu čestita ob rojstnem dnevu njune sestre (tukaj mi stvari postanejo rahlo nerazumljive; kot mesečna mu sledim, kot papagaj ponavljam in si mislim: “če si v Rimu, počni stvari, kot jih počnejo Rimljani”), stopi do bratove žene in ji čestita ob rojstnem dnevu njene svakinje … in tako naprej in naprej, sosedi moje svakinje  čestitamo ob rojstnem dnevu njene sosede in vsi nam čestitajo nazaj … Zelo redko sem brez besed, takrat pa sem res bila! Kasneje (v povprečju doživim takšne zabave vsaj enkrat na mesec) sem začela Nizozemke in Nizozemce spraševati, zakaj to počnejo, kje ima običaj svoj izvor. Pa je bilo vse, kar sem dobila v odgovor, le začudeno vprašanje: “Kaj pri vas pa tega ne počnete?” Ko jim povem, da so, kolikor vem, edini narod, ki to počne, me samo začudeno gledajo. Stvar sem poskušala najti tudi na spletu. Edina razlaga, ki sem jo našla (pa še to nekje med opombami), je bila, da so si v davnini ljudje čestitali ob obletnici rojstva družinske članice ali člana, saj so ga v minulem letu uspeli obdržati pri življenju … Spraševala sem tudi mojo prijateljico, Flamko iz Belgije, saj sem bila prepričana, če deliš isti jezik, deliš tudi velik del iste kulture. Pa temu ni tako. Tudi Flamke in Flamci tega ne počno in se jim niti ne sanja, zakaj to počno na sosednjem Nizozemskem.

Ko se zadnjih osem let na dan svojega rojstva zbudim, je prva stvar, ki jo storim, da možu čestitam ob rojstnem dnevu njegove žene! Integracija v praksi.

Preberite tudi:

Tujina – obljubljena dežela ali kruta realnost (David Pivk, Avstrija)

Slovenija, moja tuja dežela (Darinka Bunjevac, Belgija)

Kulturna migrantka, nekje vmes (Jana S. Javornik, Švedska)

Tajska je za Tajvance to, kar je Slovaška za Slovence (Nino Novak, Tajvan)

Ko bi le lahko Pacifik dihali tudi v Sloveniji… (Iva Gruden, Kanada)

Vsega se da naučiti (Matej Podobnik, Poljska)

Manjka nam samozavesti (Bernard Pesjak, ZDA)