O rdečih in belih, enkrat za vselej

Avtor:  Sašo Braz, prevajalec, pisun, bivši tajni agent, bodoči svetovni prvak iz atletike, lovec na kune in poročevalec za BBC. Avtor bloga Hrastova Strela, prve slovenske interaktivne zgodbe. Na Twitterju ga najdete pod @JsSmRenton.

Spet o rdečih in belih? Mar ni narod že dovolj razdeljen? Mar ni čas, da pozabimo na to krvavo črno piko slovenske zgodovine in se ozremo v prihodnost? To se je verjetno vprašal marsikdo in zaprl članek. A o tem je treba govoriti in ponavljati, dokler ni povsem jasno, o čem se sploh pogovarjamo. Razčistiti je treba dve stvari. Kdo so “tardeči” in kdo so “tabeli”. Zdi se, da je že vsem jasno, a opažam, da se nam še sanja ne.

Začnimo z rdečimi. Mnogi enačijo NOB in komunistično oblast. Kdor je bil med partizani, je zanje avtomatično brezbožen komunist in častitelj zloglasne rdeče zvezde, stric iz ozadja, Kučanova zalega in podobno. Lahko bi jih kdo posadil na koleno in jih podučil, da to še zdaleč ni isto. Partizani so bili mladeniči in mladenke, ki so se zaradi morilskega stroja laškega inu germanskega zbali za svoj jezik, ozemlje in lastno življenje. Primorci to bolje razumemo, saj smo imeli z zahodnimi sosedi zaradi njihovega iredentizma že mnogokrat težave in v skoraj vsakem Primorcu je skoraj prirojen tihi prezir do nacionalističnih Italijanov, ki se nonšalanto repenčijo tod okrog. Razložimo še ostali Sloveniji, da so med partizane šli tako verni kot tudi neverni. Duhovnik se je boril ob boku človeka, ki nikoli ni pomočil prsta v žegnano vodo. Vera tu ni bila ključnega pomena, saj je šlo za preživetje naroda in pregon okupatorskih sil. Zato argument o nesveti vojni proti svetim ljudem odpade.

Enačenje s komunisti izvira iz dejstva, da so se t.i. revolucionarji pomešali med antifašiste in upor proti okupatorju izkoristili za svoje politične ambicije. Grozljivo je, da je povojna oblast zapirala duhovnike in “malo bolj krščanske” ljudi, četudi so tvegali svoja življenja za slovensko deželo, kjer lahko živi slovenski jezik. Tu lahko komunistično Jugoslavijo prav tako označim za izdajalce naroda. Junak je junak, ne glede na to ali je krščen ali ne.

In ko smo že pri izdajalcih, se pogovorimo še o domobrancih. Glede na to, da so belogardistične proslave zakonite, se zdi, da bi moral biti bolj politično korekten in cincati ob tej temi. A stvar je zares čisto preprosta: Hitler je prisegel, da bo pomoril vso ne-nemško “zalego”: vse Jude in cigane, za povrh pa še vse Slovane. Naj nevedne spomnim, da mednje spadamo tudi Slovenci. Ko slavnostno prisežeš morilski mašineriji, katere končna rešitev je izbris tvojega naroda, je to izdajstvo in nič drugega. Dead simple. Ne gre mi v glavo, kako ljudem ni več jasna preprosta enačba “prisega okupatorju = izdaja”. Tu se zagovorniki kvizlingov vedno zatečejo h krilatici “da so se borili proti komunizmu, za svojo vero.” Kakšna vera je to, da se zanjo boriš za ceno lastnega naroda, da v njenem imenu ubiješ lastnega brata? Mogoče pa sem le jaz trapast, ker tega ne razumem. Nemci, izumitelji nacizma, so že zdavnaj opravili s tem delom zgodovine. Zbiranje neonacistov je bolj ali manj nezakonito, politiki, ki se na teh srečanjih pojavijo (ali celo preberejo govor), pa so prej ali slej politično mrtvi.

Jasno mi je, da se “komunajzarje in belouške” uporablja predvsem za delitev naroda (o tem sem že pisal v Razdeljeni in vladani). Slovenska politika živi od te delitve. Ni pa mi jasno, kako vedno znova nasedemo, kako vsakič mešamo jabolka in hruške in kako nismo že zdavnaj odvrgli obrabljenih in gnilih izumov. Skrajni čas, da družno obsodimo tako kvizlinge kot tudi povojno oblast. Dokler zraven ne mešamo pravih domoljubov, partizanov.

Zapisi izpod peresa Saša Braza:

Razdeljeni in vladani

Zakaj nisem ponosen na Tino Maze?

Pokoli – Simptom ameriške romance z orožjem?

Ni poletja brez dni, posvečenih samo branju: Sašo Braz

P.S. Objavljeni bodo komentarji, ki ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja tako do avtorja zapisa kot drugih komentatorjev in komentatork.