Avtorica: Nataša Briški – novinarka, soustanoviteljica in urednica spletne postaje Metina lista. V prejšnjem življenju voditeljica Športne scene, dopisnica 24ur iz Washingtona in poročevalka za slovensko edicijo BBC World Report. Na Twitterju jo najdete pod @DC43. Ne mara (g)rozin.
Če bi BDP merili po rasti političnih strank, bi bila Slovenija velesila. Beležimo takšno strankarsko rast, kot Kitajska beleži gospodarsko. Ta hip je pri nas registriranih okoli 80 političnih strank, še malo pa bo vsaka slovenska vas – te so povečini tudi občine – imela svojo stranko. Te lahko registrira malodane vsakdo in prav je tako. A registracija je še najlažji del, precej težje pa je osnovati in voditi kampanje, dobiti glasove volivk in volivcev na volitvah in zares tudi kaj (pametnega) narediti, ko prideš do vzvodov moči.
Jaz večino ali vsaj tiste politične stranke, za katere nas je večina že slišala, delim na dve kategoriji: v eni so tiste, ki so na oblasti in ponavadi delajo vse, da bi tam tudi ostale, v drugi pa tiste, ki niso na oblasti in ponavadi delajo vse, da bi na oblast prišle. Nekaj malega je hibridov, takšnih, ki bi jih človek težko kamorkoli stlačil, ker še sami ne vedo, zakaj so ali zakaj bi želeli biti na tem svetu, ampak jih je tako malo in so tako majhni, da za razumevanje širše slike ne pridejo prav. Folklora je ves čas enaka, ko so na oblasti, nam “kazalci kažejo dobro”, ko v opoziciji “slabše ne bi moglo biti”. Pravega sodelovanja ni, o strateškem premisleku, kje želimo biti čez kakšno desetletje ali še raje dve in več, ki bi bilo za majhno deželo nujno, ne duha, ne sluha. Strankarski voditelji so dobro naštudirali medije in vedo, da je zgodovinski spomin v politiki oksimoron. Da je potrebno imeti strategije do naslednjega petka in od volitev do volitev, ki so pri nas domala vsak drugi petek.
Razumeti politike in politične stranke kot nekaj, kar naj bi poosebljajo poštenost – o “poštenakarjih” se veliko govori in v teoriji tudi lepo sliši – pa se mi hkrati zdi strahovito naivno. Tam, kjer politiki so, niso zato, da bi bili pošteni/nepošteni, ampak zato, da delujejo. Hrvaška zunanja ministrica Vesna Pusić je v odličnem dokumentarcu Evropa po Evropi (avtorice Manice Janežič Ambrožič) to odlično povzela: “V politiki ne gre za pošteno in nepošteno. Gre za delovanje v zgodovinsko in politično pogojenih okoliščinah, znotraj katerih je treba dosegati cilje.” Če že govorimo o poštenosti, so torej tam kvečjemu zato, da pošteno delajo.
Onidan sem tako brskala po spletni strani Državnega zbora, prebirala imena poslank in poslancev in ugotavljala, da sem za kakšno polovico komajda kdaj slišala. Potem sem šla prebirat še magnetograme na delajozate.si, Gašper pa mi je prijazno priskočil na pomoč in pomagal izbrskati tiste, ki so se v zadnjem sklicu najmanj oglašali. Glede na seznam, ki niti ni presenetljiv (op. napake so možne, zato imen ne navajam), bi sicer rekla, da še dobro, da niso preveč stegovali svojih jezikov, ker so nam najverjetneje prihranili kakšno neumnost.
Kaj pa mi, volivke in volivci? Predpogoj za dobro delovanje države je namreč tudi aktivno državljanstvo. Če sta se državni in bančni aparat povampirila, kot je pogosto slišati, kaj se je potemtakem zgodilo z nami? Pa ne mi zdaj spet o tem, kako “nimam koga volit” in kako da “rabimo nove obraze”. Ne, ne rabimo novih obrazov tipa štefanec, za katerega prej nihče ni dobro slišal niti na murskosoboškem območju, ne rabimo nepopisanih listov, ne rabimo predanih rektalnih alpinistov, kot bi rekla kolegica, in ne, ne rabimo avtobusarjev. Kar potrebujemo so sveži, a izkušeni obrazi. In potrebujemo tudi aktivne volivke in volivce ter budne medije.
Zato pred maratonsko serijo volitev, ki so letos pred nami, predlagam uvedbo politične redovalnice. Namesto kričanja ter bolj ali manj puhle izmenjave mnenj na raznoraznih okroglih mizah in soočenjih v medijih, bi nam pri presojanju kakovosti kandidatov zelo prav prišle lokalne in nacionalne redovalnice. Ne tako zahtevne, kakršne so bile moderne, ko sem jaz hodila v šolo, ampak takšne brez ocen, da ne bi bilo prehudega traumiranja ali tožarjenja zaradi povzročenih psiholoških težav. Potrebujemo redovalnice, v katerih bi za vsako stranko in vsakega poslanca v kratkih povzetkih takoj vedeli, kaj je govoril o posameznih temah, kaj je delal in kaj je naredil. Neke vrste “scorecard”, ocene bi na koncu sicer dajali volivke in volivci. Ta redovalnica bi bila hkrati knjižica, iz katere bi se dalo hitro razbrati tudi, kako resno neka politična stranka razume spoštovanje človekovih pravic ali pa, kako zavezana je enakosti spolov. Tako bi lahko hitro videli in ocenili, kdo dviguje roke in ima pobude – pa ne takšne, ki nas vračajo v temni srednji vek, kdo se uči in napreduje, kdo pa non-stop čaka v zavetrju ali glumi glivo. Za tiste, ki morebiti ne veste, kaj pomeni “glumiti gljivu”– v Razvezanem jeziku, prostem slovarju žive slovenščine, piše: “Delati se, da si goba – torej ne delati popolnoma nič. Izražanje dolgčasa ali nekoristnosti.” Ne tako malo poslancev je v zadnjem mandatu glumilo gljivo, če sodim po tem, kako pogosto so se oglašali.
Dandanes takšne redovalnice (še) nimamo, povsem jasno je, da to ni v interesu političnih strank, saj bi se sicer izkazalo, da je večina, pardon, velika večina, gola, nema in bosa. Lahko pa bi imeli takšne redovalnice mediji. No, morali bi jih imeti. Zato, da ne bi mešali hrušk in jabolk, zato, da kandidati ne bi selektivno uporabljali oz. zlorabljali statističnih podatkov in tudi zato, da se ne bi pustili manipulirati na vsakem koraku. Sploh in še posebno v času volilnih kampanj in letos je bera v tem pogledu res bogata. Mi, volivke in volivci, pa bi morali pred vsakimi volitvami redovalnico prebrati. Da se ne bi odločali po metodi Elde Viler iz časa razprav o Družinskem zakoniku “ne vem, nisem prebrala, ampak govori se pa marsikaj”.
Kolumna je bila izvorno objavljena v Poletu, tedenski prilogi Dela, ki izhaja vsak četrtek v mesecu.
Primer EU “redovalnice” 🙂 (vir: votewatch.eu)
Zapisi Nataše Briški:
Če se lahko izgubim, obstaja velika verjetnost, da se izgubila tudi bom.
Politična kampanja za leto 2014
Preveč dobrega ali kako razumeti ne, hvala
Pozdravljeni!
Z zapisanim se zelo strinjam in bi tudi sam toplo pozdravljal kakšno redovalnico. Delajozate.si se že približa temu, kar bi potrebovali. Morda bi se lahko programerje, ki so razvili ta portal vzpodbudilo k razvoju podobne aplikacije, ki na zgoraj prikazan način predstavi podatke iz našega Državnega zbora?
Se toplo priporočam za kakršne koli informacije v zvezi s tem, če se bo kaj zgodilo!
S pozdravi
Jan