Uživa v širjenju navdihujočih idej: Luka Ausec

Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtor: Luka Ausec je doktor bioloških znanosti in tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov

Nekako nehvaležno je pisati sezname dobrih knjig in idej, ker so tako dokončni in nespremenljivi, ko so enkrat objavljeni. Težka naloga je postala veliko lažja pred nekaj dnevi, ko sem zaključil z branjem romana Na/pol avtorja Jasmina B. Freliha (intervju z njim na MMC). Okej, takoj povem, da sem ga v mladosti poznal, takrat smo se šli tabornike in bili kul s petimi akordi na kitari (on bolj kot jaz, itak), ampak to nima nič z mojo oceno, da je roman čudovit. To ni lahkotno čtivo in tako so me motili dnevi, ko sem imel le pol ure ali manj časa za ubadanje s tremi različnimi zgodbami, tremi različnimi slogi in neštetimi krasnimi poosebitvami (vsaka od njih različna). Jasmin mojstrsko in v velikem slogu zakuha svetovljansko govejo župo, ki jo brez strahu lahko priporočim k vsakemu meniju.

V zadnjih mesecih sem prebral le nekaj del, ki brez pomislekov sodijo v pravo literaturo in niso obremenjeni s kakim žanrskim pridevkom. Najbolj sem užival v romanih Mojstrovka Emila Filipčiča in Eleganci ježa Muriel Berbery, Pogreto zelje Irvina Welsha pa je bilo po okusu povsem v skladu z naslovom in užitno zgolj v majhnih odmerkih. Trenutno zaključujem Sobo pod gradom (Robert Simonišek), ki je aktualna zadeva naše generacije (ulični protesti in bivanjska kriza) in zato vredna branja, čeprav bi se slog mestoma še dalo nekoliko obrusiti (intervju z njim v Dnevniku).

Zaradi pojačanih umskih zahtev v znanstvenem udejstvovanju in bivanjskih tematikah je zahtevna literatura brez obžalovanja puščala prednost lahko berljivim in privlačnim zgodbam žanrskega pisanja. Navdušil me je China Mieville z napeto zgodbo (Perdido Street Station) in zanimivim miselnim ekperimentom o načinih komunikacije (Embassytown). Antiutopijo Margaret Atwood z naslovom Zadnji človek imamo že lep čas tudi v slovenščini, pa še vedno njene napovedi iz sveta biotehnologije dovolj zdržijo, da se povežejo v prepričljivo in šokantno zgodbo. Vedno najljubši Terry Pratchett in Stephen Baxter sta pripravila zanimiv pohod v vzporedna vesolja v romanih The Long Earth in The Long War; pogosto sem se zalotil pri ugibanju, kateri od avtorjev je prispeval kateri odstavek (ponekod je to pač očitno), kljub temu pa mi ni ušlo kar nekaj zanimivih uvidov v življenje na naši različici vzporednih Zemelj. In potem so tu še čisto spodobni mariborski krimiči Avgusta Demšarja, v njih se počutim čisto domače.

Na koncu moram menda napisati še nekaj o podcastih. Za začetek lahko napišem, da jim ne puščam kaj dosti svojega časa, še največ ga utilitaristično prečepim ob poslušanju podcast lekcij kitajskega jezika. Poleg teh so občasno na sporedu Metin čaj, Frekvenca X in Glave. Lakoto po družboslovju največkrat tešim z odličnimi PhylosophyBites, včasih poslušam tudi Rationally Speaking, vendar mi pri slednjem kot pri Glavah večkrat zmanjka časa, da bi debati sledil do konca (ki največkrat to ni).

 

Privoščite si tudi:

Vaje za počasno branje: Aleš Lednik (marec 2014)

Ena tistih, ki so v domišljijskih spisih trgali gate: Nina Krajčinović (marec 2014)

Berem vse, kar mi pride pred oči, pa tudi, kar beži mimo: Karmen Mlinar (februar 2014)

Knjige me kot razposajeni otroci vlečejo vsaka na svojo stran: Bor Pungerčič (februar 2014)

Vedno imam odprtih več knjig: Marko Bucik (januar 2014)

I like the books tell a good story that stays in my head: Pekka Metso (januar 2014)

Je bolje začeti s knjigo ali filmom/serijo: Blaž Nemec (januar 2014)

Branje me spremlja ves čas: Špela Trefalt (januar 2014)

 

Več od Metina lista

017: Koliko trave rabijo krave, da dobimo dobro izjavo? Gostja: Manica J. Ambrožič

Govorimo o pravih kravah. Tistih, za katere je EU zmetala že toliko...
Beri dalje