Ob koncu prve sezone najinega dopisovanja bom malce nostalgičen, celo jugo-nostalgičen in bom začel z eno izmed urbanih legend, ki so jih s služenja vojnega roka z vseh koncev bivše Juge prinašali starejši fantje iz ulice. V mislih imam zgodbe o tem kako so glumili norost, da bi bili, po nekajtedenskem bivanju na vojni psihiatriji, spoznani za nesposobne služenja vojaške obveznosti ter posledično predčasno odpuščeni domov. Saj veš, prihajanje na postroj z metlo namesto puške, govorjenje izključno s šepetom ali kričanjem, tekanje nage riti po dvorišču kasarne ipd. Na koncu večine teh zgodb, tik pred odpustom s služenja, je govor vojaškega psihiatra, ki glumcu položi na srce, da si morda misli, da je vrhunsko odigral norost in vse skupaj nategnil, da pa je dobro, če ve, da nihče zares normalen tega ni zmožen in da naj na poti domov razmišlja raje o tem.
Tako je tudi ti s pretiravanji, poenostavljanji in menjavo tez, ki jim v tvojem dopisovanju komaj sledim. Misliš, da v pretežni meri zgolj igraš vlogo zlobnega neoliberalca, v resnici pa nisi čisto tak. Morda pa lahko, če parafraziram vojnega psihiatra, le pravi neoliberalec tako prepričljivo igra neoliberalca, kot ga igraš ti. Težko si namreč predstavljam, da bi lahko kdo, ki ni čisto pravi neoliberalec, svoje pismo zaključil s tako pristno neoliberalno poanto kot je tvoja o kuhanosti in flambiranosti javnosektorske žabe. Javni sektor je po tvoje mrtev in nič, prav nič ga ne more več obuditi v življenje. Ti sicer veš, da to, kar trdiš, ni čisto res (saj imaš otroka, ki hodi v javno osnovno šolo za katero samo nekaj vrstic više od teze o kuhani žabi poveš, da je še kar dobra, vsaj povprečna in da so tudi srednje tam nekje, čisto v redu) a te to ne ustavi. Izjave o mrtvem javnem sektorju namreč ne postavljaš kot ugotovitve, pač pa kot agendo, samouresničujočo se prerokbo. Preden misel povem do konca, je čas za naslednjo nostalgično digresijo.
V filmu Antuna Vrdoljaka U gori raste zelen bor o ne preveč politično korektnem partizanskem komandantu (po dnevnikih generala Ivana Šibla), ki ga je upodobil Boris Dvornik, je scena zaslišanja zajetega domobranskega častnika, ki se ga je Dvornik v tem trenutku že odločil ustreliti, mehkužni komisar (Ivica Vidović) pa zaslišanemu ponudi cigareto. Dvornik je neizprosen: “Šta daješ mrtvacu pušit? Nemamo mi tvornicu duvana, a tebe ćemo i nako strijeljat [1].”(odlomek od 53:33 do 54:12).
Bolj, kot se pridušate na klinično smrt javnega sektorja, manj je pripravljenosti, da bi vanj investirali, bližje resnici je tvoja trditev o njegovi kuhanosti. Na mrtve vendar ne trošimo cigaret! A nismo še tam, verjemi. Če želiš videti klinično mrtev javni sektor, naslednjič, ko boš na jugu Dalmacije, obišči katerega od tamkajšnjih zdravstvenih domov. Ti kot inštitucije v resnici sploh ne obstajajo več. Postali so nekako virtualni. Ostale so stavbe v njih pa s svojimi ordinacijami domujejo zdravniki-zasebniki, ki imajo na vratih nalepljen vsak svoj cenik, pogoje dela itd. Ko sem letos v Orebiću na Pelješcu potreboval previjanje rane, sem hodil od enega do drugega in se pogajal za ceno. Z izhodiščno zahtevanih 300 kun, sem se uspel izpogajati na 100. Super, sem si mislil, tale tržna logika v zdravstvu morda le deluje v korist pacienta in kaj naj zdaj napišem težaku Valasu? Ne morem priznati zmote, samo zato, ker sem prihranil usranih 200 kun. Mater, kaj nisem že prvemu oderuhu plačal 300, pa bi lahko Valasu težil, kako zasebna pobuda v zdravstvu v resnici viša cene storitev. Iz zadrege me je, hvala bogu, rešila neka babica iz sosednje ulice, ki je ravno v pravšnjem trenutku padla po stopnicah in si, domnevno, poškodovala kolk. Njeni domači in sosedje so zaman, najprej po telefonu in nato še osebno, rotili zdravnike-zasebnike iz virtualnega zdravstvenega doma, da naj vsaj eden od njih pride na kraj, ker babica vpije od bolečine, oni pa si je ne upajo premakniti, da ji ne bi naredili kakšne škode. Veš koliko zdravnikov je steklo pomagat? Nihče. “Nimam pogodbe z zavarovalnico za tovrstne intervencije; Zavarovalnica mi dolguje še za lani; Imam slabo srce, ne morem ven na sonce …”.
Jebeš tak trg. Manjkalo je le še, da kateri od zdravnikov babičinim svojcem svetuje, da naj za božjo voljo za njo ne trošijo cigaret.
Opomba:
[1] Zakaj daješ mrliču kaditi? Nimamo mi tobačne tovarne, tebe bomo pa tako ali tako ustrelili.
Avtor: Dino Bauk, pravnik, ki je svojo poklicno pot po diplomi leta 1998 začel na Ministrstvu za šolstvo, kjer je služboval šest let, zadnji dve leti kot vodja kabineta ministra. Leta 2004 je prešel v odvetniške vrste. Danes je partner v Odvetniški družbi Ferfolja, Ljubič, Bauk, ljubiteljski bralec in občasni kolumnist v tedniku Mladina. Na Twitterju ga najdete pod @dinobauk.
Dopisovanje #DinoLuka:
Program ZL je zmes prepisanih puhlic in naivnega dušebrižništva – #DinoLuka08 (8. del)
A res samo enakopravnost izhodiščnih pozicij posameznika, Luka? (7. del)
Ubogi Piketty, v Sloveniji bi še on obveljal za neoliberalca! (6. del)
Sredina je praznina in ni svobode brez enakosti (5. del)
Problem Solidarnosti niso predčasne volitve, njihov problem so volitve (4. del)