Avtorica: Nataša Briški – novinarka, soustanoviteljica in urednica spletne postaje Metina lista. V prejšnjem življenju voditeljica Športne scene, dopisnica 24ur iz Washingtona in poročevalka za slovensko edicijo BBC World Report. Na Twitterju jo najdete pod @DC43. Ne mara (g)rozin.
Hillary Clinton, ki se spet spogleduje z domom, v katerem je nekoč prebivala – Belo hišo, je v času, ko je bila zunanja ministrica ZDA, dejala: “Živimo v obdobju, ko je vsakdo lahko diplomat. Vse, kar potrebuješ, je: tipka OBJAVI.” Njena misel je uporabna za celotno medijsko sfero. S pojavom družbenih medijev je vsakdo lahko novinar.
Če je nekoč veljalo, da so mediji četrta veja oblasti, se je z vzponom družbenih omrežij ta veja oblasti decentralizirala. Iz rok nekaterih urednikov in medijskih lastnikov je deloma prešla v roke številnih malih delničarjev, ki imajo odprt FB in Twitter profil. Delničarjev, ki se ne zbudijo pred volitvami in gredo po volitvah na dopust. Tako se namreč zdi, da politične stranke razumejo življenje in komuniciranje na družbenih omrežjih. Čas po volitvah je zanje čas zimskega spanja.
Medijski svet 20. stoletja je bil hierarhičen svet, v katerem so z informacijami trgovale elite, medtem ko lahko v 21. stoletju z informacijami trguje domala vsakdo. Nove tehnologije in medijske platforme omogočajo, da je novinar lahko vsak pameten lastnik pametnega telefona. Ravnotežje moči, kakršno smo poznali še ne tako dolgo nazaj, spodkopavajo množice, ki jih je težko obvladovati. Tradicionalni mediji so v zatonu, internet pa Davide spreminja v nove Goljate, kot pomenljivo piše Nicco Mele na naslovnici svoje knjige The End of Big. To ni zapis, s katerim želim poveličevati nove tehnologije in medijske platforme, temveč zgolj skromen poskus ozavestiti odločevalce in njihove piarovce, da obstajajo sodobni mediji, ki zahtevajo drugačno komuniciranje od običajnega. Da politični marketing ne more uporabljati zgolj orodij, ki so doma iz 20. stoletja. Ob spremljanju komuniciranja političnih strank z javnostmi namreč opažam boleče pomanjkanje znanja o moči novih prišlekov na medijski oder. Opažam, da stranke praviloma nimajo pravih strategij, kaj početi z družbenimi omrežji in opažam skoraj popolno nerazumevanje tega, kaj večsmerna komunikacija sploh je.
Spremembe na področju komuniciranja in razvoja informacijskih tehnologij so bile v zadnjih desetih letih revolucionarne. A družbena omrežja niso od včeraj (Facebook 10 let, YouTube 9 let, Twitter 8 let …), zato bi pričakovala, da bi se spremenjeni realnosti počasi že lahko prilagodili. Moč ni v tehničnem obvladovanju novodobnih orodij, to se da naučiti v nekaj urah, temveč razumevanju vsega, kar se dogaja v ozadju. To pa ne gre čez noč. Zato je toliko pomembneje, da si strankarski veljaki, ki so odrasli v svetu tradicionalnih medijev, za sodelavce na področju odnosov z javnostmi pridobijo predstavnike generacije 140-ih znakov, ki je odraščala z novimi tehnologijami in novimi mediji. Ta generacija se je razvijala v svetu 21. stoletja, ko je vrednota partnerstvo in ne pokroviteljstvo v komuniciranju. Družbena omrežja niso zgolj digitalna oglasna deska, ki jo prižgeš pet minut pred volitvami in nanjo obešaš po možnosti dolgočasna obvestila, govore, pamflete in selfije zbrda zdola, ampak zelo resno in tudi učinkovito komunikacijsko orodje.
Twitter denimo bolj kot orodje za širjenje informacij o lastnih aktivnostih, stik z mediji in volivci ter tudi način za pridobivanje novih podpornikov politične stranke nemalokrat razumejo kot nov oder za javni linč. Pri tem brezsramno prednjači SDS, njihov voditelj Janez Janša in vsi sateliti, ki krožijo okoli tega planeta. Kot bi bili cepljeni proti prijaznosti in spoštljivemu komuniciranju. Grobo udrihajo po vsemu in vseh, ki niso “naši”. Zarote štrlijo iz vseh odprtin, živijo v večnem žalovanju in negativizmu, razpeti med Murgl(j)ami, partizani in domobranci, UDBAo ter Dobom. Wake the fuck up! Pravzaprav za nobeno od strank ne bi mogla reči, da dobro izkorišča potenciale po mojem mnenju enega najbolj uporabnih komunikacijskih orodij zadnjega časa. Zavezništvo AB in SMC sta novinca na Twitterju, ki še nimata jasne strategije pojavljanja na družbenih omrežjih. Glede DeSUSa ne gre izgubljati besed, oni so stranka enega programa: “pokojnine ne damo”. Roko na srce, razumem Desus, ker njihovi volilci ne sodijo v generacjo 140ih znakov in tudi niso na tviterjih in fejsbukih, zato jim pojavnost na tem mediju lahko dol visi. Prav nasprotno nastopa Združena levica. V digitalnem svetu, ki ga obvadujejo ameriške multinacionalke (wink, wink), se dobro počuti in spodobno komunicira. Pri SD-ju pa me bolj kot strankarski profil navdušujejo nekateri njihovi posamezniki oz. posameznice, ki res spretno izrabljajo nove medije. Predsednik ima Facebook v malem prstu. Na njem objavlja mešanico informacij o sestankih, dobrotah in lepotah Slovenije, glasbenih komadih in živalicah :).
Če želiš, da družbeni mediji delajo zate, se jim moraš resno posvetiti. Gre za podobno taktiko kot z resnimi mediji. So kot nevarne živali, če jim ne boš metal hrane, te bodo ugriznile. Le, da se za družbenimi omrežji skrivajo volivci in volivke. Pridobivanje sledilcev in zaupanja traja leta, ne tedne, dneve ali ure. Družbena omrežja so tek na dolge proge. Ne rečem pa, da ne obstajajo bližnjice. Te se imenujejo: dostopnost, prijaznost, profesionalnost.
Kolumna je bila izvorno objavljena v Poletu, tedenski prilogi Dela, ki izhaja vsak četrtek v mesecu.
Zapisi Nataše Briški:
Idealna enajsterica prvenstva 2014
Pred uporabo natančno preberi navodila
Če se lahko izgubim, obstaja velika verjetnost, da se izgubila tudi bom.
Razumem poanto zapisa (v Sloveniji se internet premalo izkorišča), vendar pa druga širša poanta (Internet dela iz Davidov Goljate) že dolgo ne drži več.
Kot vsako platformo so tudi internet prevzeli veliki playerji kot so Google, Facebook, Twitter, ki so jih (kapitalsko) podprle stare (koroporativne) silnice. Pravtako so stari mediji v novih preoblekah še vedno glavni faktor uspeha pri marketingu in doseganju političnega rezultata.
Res je, da se internet uporablja v kampanjah, vendar kot si pravilno ugotovila, ga še vedno uporabljajo politične stranke za podobne ali enake namene kot so v preteklosti izključno TV in časopise. Sprememb (na bolje) dejansko ni, so le nekoliko sprememnjene metode.
Skratka, katerokoli novo orodje slej kot prej prevzamejo tisti, ki imajo denar in moč. Saj imajo oni možnost, da najamejo največje talente, ki orodja obvladajo. Moč pa poskrbi, da (dobre) ideje počasi zamrejo ali so diskreditirane.
Zato mediji dejansko niso problem, problem so (kapitalske) točke moči, ki spremembe onemogočajo. Mediji sami po sebi veliko ne morejo spremeniti.
Kot je bilo zapisano v Alamutu, bodo ambicijozneži z denarjem in motivacijo vedno našlo mladino, ki bo pripravljena žrtvovati svoje življenje za neko lažno dobro stvar.
Le zakaj bi si David želel postati Goljat, saj je vendar David tisti, ki zmaga…